Lep posnetek in dober naslov!

Ja..dobra

Dobra fotka.

Nekam ti je ostrina pobegnila, pa malo je sprana

a ta črni zmazek spodaj nobenega ne moti? kompozicije tudi nobene prave.
tudi te zeleno barve so čisto sprane. zame podpovprečna fotka.

E moj Sviri, ti ga pa sviraš. Kaj neki bi bil ta črni zmazek . A naslov si prebral? Pretežko?

Ne boš verjel... sem prebral. Še vedno trdim, da je zmazek in da je fotografija slaba.

Dobro, pa kaj bi vi radi zdaj?! Fotografija se mi zdi slaba in pika.
Noben me ne carta, če pa kritičnost enačiš z razvajenostjo pa tudi ni moj problem.

Pardon, z citiranjem sem mislil da se strinjam s tabo Sviri. Cartanje pa je letelo na JAFO-ta.

pardon

Hvala obema za odkrite besede. Mi je prav všeč, da se bolj po moško pomenimo. Včasih, če se nismo malo stepli je bila veselica zanič.

No, danes vem, da ta, ki izjavi, da je senca gore zmazek, samo razkazuje uboštvo svojega duha, nezmožnost percepcije videnega, tudi prostaštvo. Mentalna konstrukcija človeka pa je zapletena zadeva, ki se z vsemi travmiranji in frustracijami lahko pokaže tudi na tak način.

No, da rezimiram. Ko se nekoga kamenja je vedno zabavno. Iz zagatne teme se pojavi zmeraj dovolj tistih, da opravijo očiščenje.
Težko bi se odločil, kdo med vama (S in J), se je bolj izkazal.
Bog daj zdravje! Gnostikom mir! Ateistom pa denar!

Bodi desc in sprejmi kritiko.
Ideja ni slaba, fotka je slaba.
Konec debate.

ZAKON!!! Tako odlične fotografije še nisem videl. Si zadovoljen JAFO ali vseeno želiš kritiko, pa naj bo dobra ali slaba? Stojim za tem, kar je napisal SVIRI, kar pa ne pomeni da ti želimo slabo, ampak dobro.

No ja, nič posebnega-proti.

O Nate-G. Lepo da si se oglasil. Malo pozno, a le. Hvala za točkice.

Moti senca

Poskusim še enkrat odgovorit, četudi brez uspeha. Tisto ni senca. Tisto je Gorostasovo hrepenenje, da bi iz svoje ledene osame dosegel Modrooko. Dialektična prispodoba dveh principov, težnja po zlitju. Zato to nasprotje med sončno njo in ledenim njim. Žal tudi njene oči še zmeraj gledajo nekam gor pod nebesni svod.
Ko se dolge ure vzpenjaš po njegovih mrzlih plečih, njegovi okamenelosti, odmaknjenosti, ledeni senci, se zazdi, da zaslišiš bitje njegovega ogromnega srca. Tu in tam, kot bi se stresla gora in kristalni pršec se skotali v globel - dol proti Modrooki. Še veliko bi lahko napisal o tej misteriozni simbiozi, pa nimam kam niti komu. Onadva se bosta bržčas, še dolgo potem, ko bo tudi zadnji spomin pozabil na nas, ogledovala drug v drugem. Ona se bo kopala v soncu, on pa v tej črni senci, ki moti oko! Od tod, do . . .

JAFO leta grejo ti pa še kr sanjaš in bluziš in svoja neuslišana hrepenenja izlivaš iz duše. Tvoja duša pa je kljub vsemu takšnemu izražanju še vedno polna gneva...mogoče bi ti k boljšemu občutku pripomoglo pisanje črtic.