V času najbolj morbidnega praznika smo si privoščili en dan dopusta in preživeli tri dni v deželi, ki ima sicer zelo slab prizvok, v Bosni in Hercegovini. Pot nas je najprej peljala preko Zagreba, Gradiške, čez Banjo luko, Jajce, Travnika in Zenice do našega končnega cilja Sarajeva.
Kot prvo, po vstopu v Bosno, so nas pozdravile grablice (cirilica) in tako samo se precej lovili kam in akko, saj cirilice pač gladko ne bere nihče več. Nekako smo našli Banjo luku in se ustavli na kratkem postanku.

Pot smo nadaljevali preko Jajca, kjer smo si ogledali slavni slap in videli, kje so ustanovili našo prvo državo. Samo prebivalstvo jajca je bilo do nas dokaj nepijazno, saj smo doživeli sprejme, kot bi prišli iz Marsa in ne iz Slovenije, se vidi, da je mesto malo in da nimajo ravno dosti turistov, da ne omenjam kako imajo slabo označene svoje največje atrakcije.

Nadalje smo pot nadaljevali po zelo slabi cesti in nato končno v Travniku pripeljali na avtocesto, ki je bila naša odrešitev po dolgi in mučni vožnji po slabih bosankih cestah. Na naše žalost ima Bosna celih 27 km avtoceste

Po 10 urah vožnje smo končano prispeli na cilj:

Сарајево

Sarajevo (cirilica Сарајево) je največje in glavno mesto Bosne in Hercegovine in eno od najpomembnejših mest na Balkanu. Ob popisu leta 1991 je mesto imelo 450 000 prebivalcev, vendar je zaradi vojne njihovo število upadlo, tako da ga danes ocenjujejo na okoli 297 000.

Zgodovina

Sarajevo so leta 1461 ustanovili Otomanski Turki. Z okupacijo Avstro-Ogrske monarhije leta 1878 se je mesto evropeiziralo. V tem času se je mestno jedro pomembno razvilo, nastale so značilne administracijske zgradbe kot mestna hiša (Vijećnica, danes Narodna in Univerzitetna Knjižnica) ali pa deželni muzej (Zemaljski muzej). Svetovno slavo uživa od leta 1914, ko je Gavrilo Princip streljal na Nadvojvodo Franca Ferdinanda in s tem dal Avstriji povod za vojno proti Srbiji, ki je prerasla v I. svetovno vojno.

Sedemdeset let pozneje je Sarajevo nastopilo v prijetnejši zgodovinski luči, ko je leta 1984 gostilo zimske olimpijske igre.

Med leti 1992 in 1996 je med vojno v Bosni mesto, ki je pod nadzorom sil federacije BIH, prestajalo dolgotrajno obleganje in obstreljevanje vojske Bosanskih Srbov.

Sedanjost

Danes Sarajevo postaja sodobna evropska prestolnica. Je del kantona Sarajevo, enega od desetih kantonov BiH. V njem so številne pomembne stare zgradbe, kot je mošeja Gazi Husrev-bega in sarajevska katedrala. Poleti v mestu priredijo vsakoletni Sarajevski filmski festival, čez leto pa Baščaršijske noči, Sarajevski zimski festival, Sarajevski festival jazza, ter Sarajevski modni teden.

V Sarajevu že več kot 400 let stojijo druga poleg druge džamije in sinagoge, pravoslavne in rimokatoliške cerkve. Prebivalci različnih nacionalnosti živijo skupaj v "sožitju". Včasih se človeku zazdi malo čudno da poleg čevapom ne dobi piva, potem pa se zave, da je v muslimanskem delu Sarajeva in se spomne, da le tega tudi ne bo dobil.

Ob obisku v Sarajevu enajst let po koncu obleganja je še vedno živ občutek voajerizma, če ne celo junaštva. Mesto je bilo nekoč eden najsijajnejših draguljev nekdanje Jugoslavije – običajni cilj mladoporočencev, upokojencev in vseh, ki so hrepeneli po tem, da bi okusili orientalsko eksotičnost. Značilnosti, ki so iz njega naredile priljubljeno turistično privlačnost, so iz njega naredile tudi priljubljeno (pravzaprav nujno) tarčo nacionalistov nekdanje Jugoslavije: Baščaršija v slogu otomanskega cesarstva z orientalskim vodnjakom in ozkimi uličicami, prepolnimi obdelovalcev bakra, prodajalcev preprog in ciganov.

Lepa Gazi Husrefbegovo džamijo, ki si deli majhno zaplato zemljišča v središču Sarajeva z najstarejšo srbsko pravoslavno cerkvijo v Jugoslaviji, eno redkih preostalih sinagog v tem delu sveta.

Katoliška cerkev, zgrajena za časa avstro-ogrske monarhije.

Celo krasni, a ranljivi zemljepisni položaj sredi hribov ponuja posebno atrakcijo: strme kamnite stopnice se vijejo navzgor, od tržnice proti stanovanjskim soseskam za prebivalce višjega sloja, ki jih objemajo gozdnata sosednja pobočja.

Seveda je tu še slavni svetovljanski polet prebivalcev Sarajeva – njihova ravnodušna širina, čudaški smisel za humor, usmerjen proti njim samim, prodoren občutek, da imajo neskončno veliko časa za posedanje za majhno okroglo mizo, za pogovor in smeh ob celi vrsti skodelic turške kave in nekaj zavojčkih zahodnih cigaret.

Mesto, ki ga je svet poznal kot gostitelja zimskih olimpijskih iger leta 1984, je zdaj veliko bolj znano po razvpitem obleganju, trajajočem tri leta in pol, od 5. aprila 1992 do 21. novembra 1995, ki se je s posredovanjem Američanov končalo s podpisom daytonskega sporazuma.

Daytonski kratkoročni cilj, konec sovražnosti, je bil dosežen dobesedno z delitvijo Bosne. Niso pa bili dosežen njegovi dolgoročni cilji: da bi se begunci vrnili domov, da bi se narodnostne skupine pobotale in bi se upravno razdeljeni hrvaško-bošnjaška federacija in srbska republika postopoma združili pod eno samo, skupno zvezno vlado.

Odpor do tega, da bi dopolnili daytonski sporazum in izboljšali možnosti, da bi Bosna postala enotna država, sposobna za samostojno življenje, se je ohranil kljub temu, da so vsi trije glavni podpisnik mrtvi (nekdanji hrvaški predsednik Franjo Tudjman, nekdanji bosanski predsednik Alija Izetbegović in nekdanji predkratkim umrli srbski predsednik Slobodan Milošević).

Zadnji šibki žarek upanja na obnovitev pogajanj o pomanjkljivih členih daytonskega sporazuma je zamrl po volitvah leta 2003 v Bosni (tako v hrvaško-bošnjaškem kot v srbskem delu) in tudi v ožji Srbiji. Povsod so bile izvoljene bolj ali manj skrajne nacionalistične vlade.

Trenutno demokracija predstavlja edin možnost za reševanje težav v razklanih družbah (Paštun proti Tadžiku, Srb proti Hrvatu in oba proti Bošnjaku, nova Evropa proti stari) demokracija. Demokracijo in svobodne volitve imamo v rokah kot srebrne količke, da jih zabodemo v srce etničnemu, verskemu in narodnostnemu ločevanju. Vendar tudi ta rešitev ne upošteva tistega, kar nas uči zgodovina. Pomislite: v nasprotju z današnjimi razmerami je bila leta 1953, skoraj desetletje zatem, ko je prejšnja totalna vojna zavihrala čez Jugoslavijo, Bosna bleščeč uspeh v procesu ustvarjanja naroda. Gospodarska proizvodnja je presegala predvojno. Begunci so se v velikem številu vrnili na svoje domove. Odstotek porok med odraslo mladino različnih etničnih skupnosti je naraščal. Vendar je do take rešitve in sprave prišlo po drugi svetovni vojni in ne po najnovejši. In niso je dosegli demokratični voditelji, temveč železna roka maršala Tita.

Sarajevo obdajajo gorski vrhovi in njegova dolga kotlina se pahljačasto razpira v sarajevsko polje. Nad mesto veje dih gozdov legendarne Romanije, pozimi pa prihaja do njega snežna bleščava s prostranih pobočij Jahorine. Nad Ilidžo (geofizično središče bivše juge) se dviga zeleni igman, za njim pa strmi vrhovi beljašice. Bosankso vodovje je sestavljeno iz več kot stotine izvirov in izvirčkov ob vznožju Igmana. Izza Igman-planine se odpira modrina Hercegovine in z njenega juga prihaja vonj Sredozemlja.

Na Ilidži smo si ogledali izvir reke bosne, ki je priljubljena turistična točka samim Sarajevčanom pa pomeni toliko kot slovencem Bled. Vrelo Bosne je priljubljena piknik točka in naravni park s številnimi izviri, potoki in jezerci.

Poleg ostalega pa je s tri kilometre dolgo alejo platan povezan z Ilidžo, kamor nas je popeljala kočija, saj smo bili preleni, da bi se po tem največjem drevoredu v Sarajevu sprehodili .

To bi bili kratki utrinki iz Sarajeva, mesta v katerm smo pustili delček sebe in delček našega srca. Mesta, ki nas je popolnoma prevzelo in v katerega se bomo še vrnili, saj nam je na žalost za vse znamenitosti zmanjkalo časa. Sicer pa se mi Sarajevo zdi takšno mesto, ker bi bil tudi mesec dni premalo. Zato saj zase vem, da se bom v Sarajevo še vrnila.


Fotografija: Denis Zupan - Chips
Besedilo poiskala in napisal: Sanja Vrtačič


VIRI IN DODATNE INFORMACIJE:

http://www.sarajevo-tourism.com/bos/default.wbsp
h ttp://www.sarajevo.ba/ba/
http://sl.wikipedia.org/wiki/Sarajevo
ht tp://bs.wikipedia.org/wiki/Sarajevo