ZAKAJ TA TEST?

Digitalna fotografija cedalje bolj prodira v naše življenje, skupaj z njo pa se poraja cel kup dvomov in vprašanj. Ali je to prava pot? Ali se po kvaliteti lahko kosa s klasicno fotografijo? Ali se nam izplaca nakup dragega digitalnega fotografskega aparata (DSLR = Digital single lens reflex)?

Prav v zvezi s kvaliteto digitalne fotografije se kreše najvec razlicnih mnenj in na internetu smo prica številnim nasprotujocim si clankom. Nekateri avtorji trdijo, da digitalna fotografija po kvaliteti že nekaj casa presega klasicno. Tak clanek je npr. tu, kjer njegov avtor trdi, da novi Canon 1Ds (s senzorjem velikim 11 megapikslov, dimenzije 36 x 24 mm) po kvaliteti slike že presega srednji format. Po drugi strani pa nasprotniki dokazujejo, da to še dolgo ne bo možno, saj naj bi bil kvaliteten diafilm, kot je npr. Fuji Velvia, pri 35 mm formatu sposoben nositi toliko informacij, kot bi jih digitalna slika sestavljena iz 25 megapikslov. Na tej strani npr., ki je prava "digital hate page", njeni avtorji s pomocjo teorije natancno razložijo zakaj je kvaliteta digitalne slike še dalec pod kvaliteto filma.

Tudi sam sem se nekoliko poglobil v teorijo digitalne fotografije in razmislek me je pripeljal do zakljucka, da digitalna slika, sestavljena iz npr. 6 megapikslov, ne more biti enakovredna kvalitetno poskenirani sliki. Nikonov skener Nikon Super Coolscan 4000 ED npr. pri svoji maksimalni resoluciji 4000 dpi naredi sliko veliko 5669 x 3780 pikslov, kar je 21,4 miliona pikslov, medtem ko ima Nikon D1x svoj senzor velik 4024 x 1324 pikslov, kar je 5,33 miliona pikslov. Pri tem moramo upoštevati, da je tipicen senzor digitalnega fotografskega aparata sestavljen iz enot po štiri piksle (dva obcutljiva na zeleno, enega na rdeco in enega na modro svetlobo) iz katerih z interpolacijo po kompliciranih algoritmih izracuna realne barve pikslov tako, da upošteva vrednosti, ki so jih zaznali sosednji piksli. Takšna interpolacija pa lahko vcasih pripelje tudi do nekoliko popacenega rezultata. Kvaliteta koncne slike torej nikakor ni odvisna samo od kvalitete svetlobnega senzorja (števila pikslov) ampak tudi od A/D pretvornikov (pretvornikov ki analogen svetlobni signal pretvorijo v digitalen) in od matematicnih algoritmov.

Vsej tej teoriji navklub pa se informacije o neizmerni kvaliteti slik, ki jih dobimo iz modernih vrhunskih DSLR cedalje bolj širijo, zato sem se odlocil, da se še sam prepricam o njihovi kvaliteti.

MATERIAL

Razlog, da sem si za testiranje izbral ravno Nikon D100 je preprost - spada v generacijo danes vrhunskih modelov s 6 megapiksli velikimi senzorji in imam tudi možnost, da si ga lahko izposodim. Za referenco analogne fotografije sem vzel film, ki slovi kot izredno kvaliteten glede resolucije in nasicenosti barve - Fuji Velvia. Velvijo sem vstavil v Nikon F100 . Oba fotografska aparata sta bila montirana na Cullmann 2904 trinožniku in v obeh primernih sem uporabil objektiv AF Micro-Nikkor 60/2,8, ki je po opticnih karakteristikah moj najkvalitetnejši avtofokus objektiv. Prvotno sem sicer želel uporabiti stari MF Micro-Nikkor 55/2,8, ki je moj absolutni opticni zmagovalec, vendar je žal njegova uporaba na modernem Nikonu D100 tako omejena, da sem od te namere raje odstopil.

Nikon D100

Nikon D100 (obširna kritika se nahaja tu) je cenejša "amaterska" verzija mnogo dražjega Nikona D1x, vendar je glede kvalitete senzorja celo nekoliko pred njim. Senzor D100 je velik 23,7 x 15,6 mm (3.008 x 2.000 efektivnih pikslov, kar je 6 milijonov kvadratnih pikslov), medtem ko ima D1x fizicno enako velik senzor, vendar z drugacno razporeditvijo pikslov (4.024 x 1.324, kar je 5,3 milijona pravokotnih pokoncnih efektivnih pikslov). "Amaterskost" D100 je predvsem v tem, da so za njegovo osnovo vzeli "amaterski" model F80, medtem ko D1x bazira na profesionalnem F5.

Ko sem vzel D100 prvic v roke ni name naredil posebnega vtisa. Verjetno je temu vzrok tudi to, da sem pri Nikonu navajen na bolj profesionalne "kalibre", kot sta F100 in F5. Najbolj me je razocaral pogled na majhno sliko v iskalu, ki je podobno kot njegov ccd senzor za faktor 1,5 manjša od tiste, na katero sem navajen pri klasicnih Nikonih. Razocaranje (ceprav sem rezultat poznal že v naprej!) pa je bilo najvecje, ko sem nanj nataknil 16 mm fish-eye (ribje oko) objektiv. Moj najljubši objektiv za fotografiranje podvodnega ambienta z diagonalnim zornim kotom 180o se je spremenil v "pateticno 24-ko", ki "trpi za mocno distorzijo". Sam sem 24 mm širokokotnik dolga leta uporabljal pri podvodnem ambientu in predobro poznam vse prednosti, ki mi jih je prinesel 16 mm fish-eye.


Za povečavo klikni na sliko

Ko že ravno kritiziram, naj omenim še problem smetenja ccd senzorja. Na slikah posnetih z D100 sem namrec opazil kar nekaj lis, ki so bile posledica umazanega senzorja. Lise bi sicer lahko hitro "ocistil" v Photoshopu, toda ce bi to moral narediti pri 100 ali vec slikah, bi bilo zelo zamudno. Cišcenje senzorja je opisano tu.

Fuji Velvia

Fujichrome Velvia RVP je Fujijev profesionalni diafilm, obcutljivosti ISO 50, ki se odlikuje s svojim izredno drobnim zrnom, odlicno ostrino in barvno saturacijo. Velja za enega najboljših diafilmov glede ostrine in barve, zato predstavlja referenco za kvaliteto klasicne fotografije.

IZVEDBA TEST

Test sem izvedel v oblacnem ljubljanskem zimskem dopoldnevu (februar 2003). Primerjalno sem fotografiral vec razlicnih motivov, za prikaz rezultatov testa na teh straneh pa sem izbral motiv dela stene z oknom lesene vrtne hišice, ker ima v strukturi lesa veliko drobnih detaljev.

Fotografiral sem tako, da sem v obeh primerih dobil v iskalu ENAK izrez (približno 1,5 x 1 m). To želim še posebej poudariti, ker je bilo žal že veliko testov narejenih tako, da je bil motiv slikan iz enake razdalje in je zato imela digitalna slika manjši izrez (za faktor 1,5, kolikor je senzor manjši od 35 mm formata filma). To je zame nesramna manipulacija, s katero hoce avtor testa favorizirati digitalno sliko. S tem namrec primerja digitalno sliko le z manjšim delom filma, ki je po površini 2,25x manjši od originalnega 35 mm formata, dejansko pa je film sposoben sprejeti za isti faktor vec informacij. Da sem to dosegel, sem se moral pri fotografiranju s filmom pomakniti za faktor 1,5 bližje k objektu.

Obcutljivost na Nikonu D100 sem naravnal na najnižjo vrednost ISO 200, pri kateri je slika najkvalitetnejša. V vseh primerih sem uporabil zaslonko 8, ki je blizu maksimalne opticne kvalitete AF Micro-Nikkorja 60/2,8. Pri Nikonu D100 je bil osvetlitveni cas 1/60 s, v primeru Velvije pa 1/15 s. V vseh primerih sem slikal s samosprožilcem, da sem zmanjšal možnost tresenja na minimum.

Film sem razvil v firmi Dia studio v Ljubljani.

Diapozitive sem nato skeniral z Nikonovim skenerjem Nikon Super Coolscan 4000 ED pri maksimalni resoluciji 4000 dpi. Ker je Nikonov skener znan po tem da ima razmeroma majhno globinsko ostrino, sem izbrane diapozitive skeniral veckrat, s tem da sem vsakic ostril v tisti tocki, ki je predstavljala središce izbranega izreza za primerjavo.

Izbrani diapozitiv sem nesel skenirati tudi v firmo Camera na bobnasti skener Heildelberg Chroma Graph S 3400 z maksimalno locljivostjo 9600 dpi. Poskenirali so ga pri locljivosti 7400 dpi.

Iz neobdelane digitalne slike iz Nikona D100 sem naredil v firmi Fotoformat sliko velikosti 30 x 45 cm, ki so jo natisnili s tiskalnikom Epson Stylus Pro 9600, iz referencnega diapozitiva pa sem pri firmi Nordfoto dal narediti klasicno fotografsko povecavo, ravno tako na format 30 x 45 cm, s povecevalnikom IFF Eurogon (objektiv Schneider Companon 50/2,8).

Obe sliki sem nato zaradi lažjega prikaza primerjave skeniral s ploskim skenerjem Umax Astra 4500 pri locljivosti 1200 dpi.

REZULTATI TEST

Cim sem na racunalniškem monitorju zagledal slike iz Nikona D100 sem bil nemalo presenecen nad njihovo visoko kvaliteto in takoj mi je postalo jasno da take kvalitete moji skeni iz Nikonovega Coolscana ne bodo mogli doseci.

Ko je bil ves material zbran sem referencne slike razporedil v pet skupin:
1. Originalna digitalna slika iz Nikona D100
2. Sken diapozitiva narejen z Nikon Super Coolscanom 4000 ED
3. Sken diapozitiva narejen z bobnastim skenerjem Chroma Graph S 3400
4. Sken slike natisnjene na tiskalniku iz digitalne slike Nikona D100
5. Sken slike narejene s klasicnim povecevalnikom iz diapozitiva.

V Photoshopu sem precizno napravil enake izreze, jih zaradi objave na internetu spremenil iz TIF formata v JPG in prevzorcil tako, da imajo vsi resolucijo 72 dpi in enako velikost v pikslih. Slike sem nato še nekoliko prilagodil po svetlosti (ukaz "Levels") in tu se je vsa obdelava koncala. Predvsem jih NISEM NIC OSTRIL!

Naredil sem dve seriji primerjalnih izrezov, eden je skoraj iz sredine slike (kljucavnica na oknu), drugi pa je cisto z roba (zanka iz bele vrvice).

Za povečavo klikni na sliko


Za povečavo klikni na sliko

V obeh serijah slik po kvaliteti takoj izstopata 1. in 3. slika, torej originalna digitalna slika iz D100 in sken iz bobnastega skenerja. Ce smo natancni, vidimo da je kvaliteta slike iz bobnastega skenerja precej vecja, kot je slika iz D100 (na originalnih TIF slikah v visoki resoluciji je razlika precej bolj ocitna!). To se vidi predvsem v ostrini detaljev v lesu. Slika iz bobnastega skenerja ima tudi vecji barvni razpon in zato prikaže vec detaljev v najtemnejših delih slike. Žal je to na racunalniškem monitorju pri JPG slikicah težje vidno. Slika 2., diapozitiv poskeniran z Nikon Super Coolscanom 4000 ED, je precej slabša (manj ostra). Toliko kot me je digitalni Nikon D100 prijetno presenetil, me je moj skener razocaral. Naj ob tej priložnosti omenim, da je bila na internetu vecina "testov" med digitalno in klasicno fotografijo izvedena tako, da so bili diapozitivi poskenirani z "amaterskimi" namiznimi skenerji (kakršen je moj Nikon), zato ni cudno, da je digitalna fotografija vedno "premagala" film.

Od fizicnih fotografij na papirju je slika natisnjena s tiskalnikom iz originalne digitalne slike (4.) kvalitetnejša (ostrejša) od slike, ki je nastala po klasicni fotografski poti z opticno povecavo diapozitiva (5.). To je po svoje zanimivo glede na že ugotovljeno dejstvo, da nosi diapozitiv vec informacij kot 6 megapikslov velika digitalna slika in pomeni, da se kljub uporabi kvalitetnega objektiva (Schneider Companon 50/2,8) po tej poti izgubi veliko detaljev.

Serija slik zanke je za spoznanje manj ostra od slik s kljucavnico, kar je lahko tudi posledica nekoliko manjše ostrine objektiva na robovih. Pri digitalnih slikah (1 in 4) se v svetlem ozadju vidijo crne pike, ki jih na klasicnih slikah (iz diapozitiva - 2, 3 in 5) ni. Pike so vozlišca mrežne ograje v ozadju. Vidijo se zato, ker je bila digitalna slika narejena iz vecje razdalje (faktor 1,5, da sem lahko ujel enak izrez), zaradi tega je vecje tudi razmerje preslikave in s tem globinska ostrina. Razmerje preslikave je namrec pri digitalni sliki približno 1,5 m : 23,7 mm (63 : 1) in pri klasicni sliki 1,5 m : 36 mm (42 : 1). Pri sliki 5 (sken klasicne fotografije) vidimo na desnem robu mavrico, kar je verjetno posledica skeniranja sijajnega fotografskega papirja.

Kvaliteta slik torej pada približno po naslednjem vrstem redu: 3, 1, 4, 2, 5.

Sklep

Diapozitiv iz vrhunskega diafilma, kot je Fuji Velvia, daje višjo kvaliteto slike, kot jo dobimo iz digitalnega fotografskega aparata s senzorjem velikim 6 megapikslov, kar je v skladu z mojimi pricakovanji. Žal pa to kvaliteto zelo težko v celoti izkoristimo. Za to rabimo vrhunski profesionalni bobnasti skener (Chroma Graph S 3400 je vreden okoli 80.000 Eurov). Ce uporabimo "amaterski" namizni skener, kot je Nikon Super Coolscan 4000 ED (eden najboljših v svojem razredu, vreden okoli 1.700 Eurov), dobimo bistveno slabši rezultat, ki pa je po mojih izkušnjah še vedno dovolj dober za tisk v revijah do A4 formata, v skrajnem primeru tudi do A3. Razocarala je tudi klasicna fotografska povecava iz diapozitiva, ki je dala nižjo kvaliteto slike kot natisnjena digitalna slika.

Iz digitalnega fotografskega aparata lahko torej na zelo enostaven in hiter nacin dobimo visoko kvalitetno digitalno sliko, ki jo lahko presežejo samo kvalitetni skeni vrhunskega diafilma z vrhunskimi skenerji. Glede na vložen trud, cas, denar in koncni rezultat ima digitalna fotografija veliko relativno prednost pred klasicno. Ce pa bi pri testiranju uporabil vrhunski model DSLR (v casu tega pisanja, februar 2003, je to Canon Eos 1Ds s senzorjem 36 x 24 mm z 11 megapiksli), bi mogoce bila digitalna fotografija tudi absolutni zmagovalec.

Clanek v originalu izvira iz strani http://www.borutfurlan.com. Celoten clanek pa lahko preberete tudi na strani: http://www.borutfurlan.com/test_nikon_fuji.html
Vse avtorske pravice tega clanka pripadajo avtorju: Borut Furlan. Clanek je bil objavljen z dovoljenjem avtorja!