Ta prispevek je izšel pred tremi leti, v času, ko je digitalna fotografija našla prostor tudi med amaterji, pa že takrat je čakal na objavo skoraj leto. Precej stvari tule je torej že malce zastarelih, večina pa še vedno velja, le da so se vrednosti tačas spremenile. Za začetnike, ki želijo vedeti o digitalni sliki nekaj več, kot to, da je mogoče z neko napravico spraviti sliko svoje drage na zaslon.

KAKTUSI IN DIGITALNA FOTOGRAFIJA

Pred slabim letom dni smo na enem od predavanj prvič videli posnetke kaktusov z digitalno kamero, ki jih je prikazal na ekranu kolega Jožko. čez pol leta sem po dolgem tehtanju razlogov za nakup digitalnega fotoaparata tudi sam kupil nekaj podobnega in v zadnjih mesecih zadevo malce preskusil. Med najnovejšimi in najbolj zmogljivimi amaterskimi digitalnimi kamerami se je namreč pojavila Agfa ePhoto 1680 za dokaj sprejemljivo ceno. Med tem časom so se pričela pojavljati razna vprašanja o digitaliziranju slike nasploh, kar me je spodbudilo k pisanju članka o digitalni fotografiji in digitalni sliki nasploh. Koliko imajo v tem trenutku zveze kaktusi z digitalno fotografijo, pa presodite sami.

Ni kaj, svet se digitalizira. Kalkulatorji so potrošen material, računalnik je v hiši bolj nujen kot stranišče, televizorja s starimi dobrimi elektronkami pa skoraj v antikvariatu ni mogoče več dobiti. Skoraj vse, od raznih elektronskih igrač, srčnega spodbujevalnika, pa do malo boljšega kuhinjskega lonca je opremljeno s kakšno rečjo, ki kaže kakšne številke, je vodljiva ali pa se kako drugače odziva na zunanji svet. Jasno, da moramo biti tudi starci na tekočem in sledimo novostim, sicer se nimamo z našo otročadjo o čemer pogovarjati. Med zadnjimi novostmi se je pojavila digitalna fotografija, ki bo, kakor kaže, sčasoma izpodrinila klasično ali pa ji naredila vsaj krepko konkurenco. Kaj bo to pomenilo za nas kaktusarje, bo sicer pokazal čas, vendar ni daleč do trenutka, ko bo vsak, ki ima doma računalnik in barvni tiskalnik, namesto klasičnega izbral raje digitalni fotoaparat.

Kaktusarji smo večinoma tudi amaterski fotografi in vse, kar se dogaja v rastlinjaku, zapišemo na film. če to ne drži, naj se torej javi tisti kaktusar, ki ni v svoji kaktusarski karieri niti enega kaktusa posnel na film. Večinoma slikamo na diafilme in se potem s projiciranimi na platno na predavanjih hvalimo, kaj in kako je v rastlinjaku cvetelo preden je zgnilo. Vse skupaj nima z digitalno fotografijo nobene zveze - vsaj tako si pravimo, vendar to ne drži. Tudi za prve sedemdesettonske računalnike z zmogljivostjo današnjega najslabšega žepnega kalkulatorja so menili, da jih bo lahko uporabljala samo znanost in vojska, zdaj pa domuje skoraj v vsaki hiši nekaj milijonkrat močnejši stroj, ki zasede le slabe pol mize. ©e več - tehnika danes napreduje tako hitro, da lahko pričakujemo poplavo digitalnih fotoaparatov že čez nekaj let. Vseeno pa se bo vsakdo vprašal, kakšne prednosti sploh ima ta električna spaka pred dobrim starim zrcalno-refleksnim fotoaparatom, pa še pri tem se marsikdo izogne avtomatiki. Mislim, da v namembnosti, čez nekaj let pa tudi v kvaliteti slike.

Prvi digitalni fotoaparati so se pojavili pred približno petimi leti. Imeli so dokaj nizke zmogljivosti, bili pa so nazarensko dragi. Kot pri vseh drugih digitalnih strojih so se s časom zmogljivosti povečevale na kvadrat in današnji se lahko razen pri ceni brez sramu enačijo s klasičnimi fotoaparati. Za amaterski digitalni fotoaparat je treba še vedno odšteti vsaj stotaka, profesionalke pa stanejo najmanj milijonček, vendar z zmogljivostmi že rahlo presegajo klasične. V čem je torej razlika med klasiko in plastiko? Najprej morda poglejmo, kako zadeva sploh deluje.

Kdor ima klasični fotoaparat, verjetno približno ve, kako deluje. Vsak fotoaparat ima objektiv z zaslonko, skozi katerega pade svetloba na film, ga za trenutek osvetli in s tem povzroči kemijske spremembe spojin v plasteh filma. Film kasneje razvijemo in če je film negativ, izdelamo s pomočjo tega še sliko. Svetloba pade na film le za trenutek, ko mehanizem odmakne zrcalo in odpre zaklop pred filmom. Preden naredimo posnetek, skozi okular vidimo sliko, ki jo prenaša zrcalo, ki se v trenutku posnetka odmakne. če fotoaparat ni zrcalno - refleksni, ima posebno iskalo, zato so lahko slike malce zamaknjene, saj skozi to iskalo ne vidimo iste svetlobe, ki bo padla na film.

Amaterski digitalni fotoaparati delujejo na podobnem principu, le da sliko posnamejo z elektronskim senzorjem, objekt pa namesto v iskalu vidimo na zaslonu iz tekočih kristalov. Senzor je trikrat manjši kot film, zato so ustrezno krajše tudi goriščne razdalje. Posnetek se shrani v obliki digitalnega zapisa v spominsko kartico. Sliko se v trenutku posnetka vidi na zaslonu in se jo lahko takoj ali kasneje izbriše iz spomina, če nam le-ta ni všeč. Na spominsko kartico se lahko shrani od nekaj dobrih pa tja do nekaj sto slabših fotografij, pač odvisno, kakšno ločljivost slike se zahteva in kakšna kartica se uporabi. če zmanjka prostora na kartici, se lahko zapisi prekopirajo na disk osebnega računalnika in se vsebino kartice izbriše ali pa se enostavno vstavi drugo spominsko kartico. Za posnetek se lahko uporabi avtomatske nastavitve, ali pa se parametri (zaslonka, čas osvetlitve in drugo) nastavijo ročno. Velika prednost digitalne kamere je v tem, da se lahko posnetek takoj natisne s posebnim tiskalnikom za fotografije na foto papir formata A6 ali pa prenese na računalnik, se še po potrebi dodatno obdela in natisne z navadnim barvnim tiskalnikom. Za sliko nam torej ni treba čakati, da postrelimo film do konca in čakamo razvijanje filma, ampak si lahko posnete slike ogledamo takoj na ekranu ali natisnjene z omenjenim baterijskim tiskalnikom kar na terenu. Zadeva ima torej veliko prednosti pred klasiko in je videti tako enostavna, da človeka takoj privleče, vendar je treba vzeti najprej pamet v roke.

Kdor nima dobrega računalnika in tiskalnika, mora najprej pomisliti, kaj z digitalnim fotoaparatom sploh pridobi. Najprej fotoaparat; za ceno digitalnega fotoaparata lahko pri moji hitrosti fotografiranja kupim za deset let filmov z razvijanjem vred. Poleg tega moram imeti dokaj zmogljiv računalnik, ki stane dvakrat toliko kot kamera. Tiskalnik za fotografijo mora biti zelo dober in stane vsaj pol kamere, na koncu pa ti ponudijo poseben papir za barvno tiskanje, ki pa na srečo trenutno ni več dosti dražji kot klasični fotopapir. Kako torej prefrigani prodajalci najdejo dovolj oslov, ki so pripravljeni kupiti tako drago tehnologijo za fotografijo, ki utegne biti na koncu slabša kot klasična? Ali so dovolj spretni, ali pa je na svetu dovolj oslov! Je potemtakem nakup digitalnega fotoaparata navaden snobizem?

Medtem se je razširil Internet. Precej dober članek o Internetu smo prebrali v enem od prejšnjih glasil, tako da tudi tisti, ki Internet uporabljajo le priložnostno, zdaj vedo, kako je zadeva nastala in kako deluje. Za Internet in računalniško obdelavo slik nasploh pa je treba sliko iz papirja ali filma spraviti v digitalno obliko. Najprej so si omislili optične čitalnike (skenerje), ki sliko iz papirja, lahko pa tudi iz filma prenesejo v digitalno in jo potem lahko vidimo na ekranu ali natisnemo z navadnim tiskalnikom. Tu se je pojavila beseda ločljivost ali po tuje resolucija, ki se je sicer bolj spomnimo iz časov socializma. Ločljivost je pojem, ki pove, koliko točk je zapisanih na neki površini in se ponavadi izrazi v točkah na palec (po angleško DPI - Dots per Inch). Tako pomeni 254 DPI celih 10 točk na mm (100 točk/mm²), kar je tudi meja zaznavanja zdravega očesa, zato se za boljše tiske ponavadi uporablja ločljivost 300 DPI. Pri manj točkah se vidi posamezne točke oziroma zrnatost, večje ločljivosti pa se uporabijo le za povečave slik. Tako smo torej stali v vrstah za nakup čitalnikov s strašansko visoko deklarirano ločljivostjo 390 točk/mm (9600 DPI), potem pa kislo ugotovili, da je optična ločljivost čitalnika le borih 25 točk/mm (600 DPI). Kako je to mogoče? Da kvaliteto neke zadeve tako kot na drugih področjih vedno določa najslabša komponenta in da malokdo pomisli, da se s štiristokonjskim Ferrarijem na Janče lahko pelje največ 50 km/uro.

Kakšne so potem smiselne ločljivosti? Barvni diafilm občutljivosti ISO 100 loči približno 125 točk na mm, kar je daleč pod ločljivostjo dobre optike. Pri uporabi amaterske optike in poprečnega fotoaparata lahko računamo z največ 100 točkami na mm. Pri preslikavi takega diasa na klasični fotopapir se bo že krepko videla zrnatost filma. Senzor digitalne kamere z zapisom 1600×1200 točk ima ločljivost približno 145 točk/mm, vendar je trikrat manjši kot film, zato je dejanska ločljivost take kamere 50 točk/mm. Kamera 1600×1200 posname torej sliko z dvakrat nižjo ločljivostjo kot poprečni barvni diafilm, vendar je treba računati tudi na to, da tudi pri klasiki redkokdaj nastavimo ostrino najbolje in da lečevje ni nikoli popolnoma čisto (ne boste verjeli, v mojem klasičnem makro objektivu so zaradi vlage med lečami zrasli miceliji plesni, ki posnetka ne pokvarijo, zanesljivo pa vplivajo na kakovost posnetka). Povprečni 15 palčni monitorji ločijo približno 1000 točk na širino zaslona, kar pomeni 3 - 4 točke/mm (72 - 96 DPI), zato se za Internet in druge prikaze na računalnikih uporabljajo slike s to ločljivostjo v naravni velikosti. Večje ločljivosti slik so torej za ekranske prikaze neumnost razen v primeru, da uporabniku ponudimo sliko za tiskanje večjega formata s tiskalnikom, vendar je tudi to neumnost, ker se potem slika predolgo nalaga, zato se v teh primerih uporabnikom ponudi kopiranje stisnjenih datotek. Z ekransko ločljivostjo je nekako zadovoljiv tudi tisk slike v ekranski velikost na navaden papir, saj se barve razpršijo in postane slika bolj homogena. Novejši ink-jet tiskalniki lahko natisnejo 30-60 točk/mm (720-1440 DPI) s tehnologijo, ki omogoča tudi regulacijo velikosti točke vsake barve posebej, torej daleč več, kot lahko zazna oko.

V zadnjem času se na vseh koncih pojavljajo digitalne novosti. Za velik denar se dobijo projektorji, ki digitalno sliko ločljivosti do 1280×1024 točk pri 1500 lumnih osvetlitve projicirajo na deset metrov oddaljeno platno. Lahko rečem, da je že pri ločljivosti 800×600 DPI slika na platnu zelo dobra, saj se šele na oddaljenosti od objektiva do slike vidijo posamezne točke in še to le pri ostrih diagonalnih robovih skic in črk. Digitalno sliko se lahko preslika tudi na klasični fotopapir, potrebujete le datoteko slike formata JPEG z ločljivostjo 300 DPI pri naravni velikosti in malo denarja.

Ko smo primerjali največje ločljivosti strojne opreme, lahko ugotovimo, kakšne velikosti slik so optimalne. Najprej pa bi omenil še razmerja med ločljivostjo slike, velikostjo slike in datotek in formatom slike.

Tu se bomo srečali še z pojmom barvna globina. To je število barv, ki jih naprava lahko posname. Tako kot v klasični fotografiji se za zapis barv te ločijo z barvnimi filtri na posamezne spektre in se potem zapiše vsako barvo posebej. V digitalni fotografiji se uporabljajo rdeči, zeleni in modri filtri (RGB:  red-rdeča, green-zelena, blue-modra). S 24 bitno sliko razpozna naprava za vsako barvo po osem bitov na barvo, kar pomeni 256 tonov vsake barve oziroma dobrih 16 milijonov barvnih kombinacij. Malo komplicirano, kajne? Za tisk se uporablja 32 bitni sistem (CYMK:  cyan-sinje-modra, yellow-rumena, magenta-škrlatna z vključeno črno barvo), vendar so datoteke s tako barvno skalo že strašansko velike in večina osebnih računalnikov pri obdelavi takih slik hitro počepne.

Pogosto je nerazumljiva tudi ločljivost. Vse ločljivosti se ponavadi podajajo na neko dimenzijo. Za digitalno sliko je definirano število točk po dolžini × število točk po širini, ko pa sliki dodamo še dimenzijo, se število točk preračuna v število točk na mm oz palec. Pri ekranu pomeni ločljivost 1024×768 pač 1024 točk na širino in 768 na višino ekrana. Za 15 palčnega po diagonali pomeni preračunano 1024 točk/280 mm po širini in ustrezno po višini, kar znese približno 96 DPI. Enako se ločljivosti podajajo za digitalne fotoaparate, digitalne projektorje, za klasični film pa se število točk preračuna na 24×35 mm. Tu je potem smiselno uporabljati ločljivost, ki je malo večja kot je število zrn pigmentov v filmu. Ločljivost digitalne slike se določa s številom točk na velikost slike, na velikost datoteke pa vpliva še format datoteke in barvna globina oz. število posnetih barv. Digitalni aparati izdelajo datoteke različnih formatov, vendar se povečini zaradi dragih spominskih kartic uporablja format JPG. Skenerji posnamejo sliko z 24, 32 in celo 48 bitno barvno globino, izdelajo pa lahko datoteke raznih tipov, pač odvisno od programa in se dajo večinoma prevesti iz ene oblike v drugo, vendar moramo natančno vedeti, kaj se pri spremembi formata zgodi, sicer lahko izgubimo podatke o barvah. Tiskarne uporabljajo datoteke tipa TIF, kjer so definirane vse barve posebej in se tudi posebej tiskajo s sublimacijskimi tiskalniki. Za Internet se uporabljajo pretežno stisnjene datoteke tipa JPG z ločljivostjo 72 oz 96 DPI, zato programi shranjujejo JPG slike tako, da samodejno spremenijo velikost slike in prilagodijo ločljivost na 96 DPI.

Velikost datotek je odvisna od namembnosti slike. Posnetek z digitalko 1600×1200 se shrani v obliki 24 bitnega JPG formata, datoteka pa meri 1,2 MB. če tako sliko pretvorimo v TIF ali kakšen drug večplastni format, nastane desetkrat večja datoteka in jo je smiselno shraniti na zgoščenko, sicer imamo v enem mesecu zapolnjen računalniški disk, vendar je to nesmiselno, ker TIF format potrebujemo le za tisk. Z digitalnim fotoaparatom je torej smiselno shraniti originalno JPG datoteko in iz te po potrebi izdelati TIF datoteko za tisk oz. zmanjšati velikost slike na 50-80 KB za Internetne predstavitve. Druga stvar je skeniranje slik in filmov. če imamo sliko in skener doma, jo lahko skeniramo kadarkoli, zato je nesmiselno izdelati in hraniti velikanske TIF datoteke, ampak skeniramo namensko, za tiskarno 32 ali 48 bitni TIF, arhiviramo pa JPG format, sicer porabimo celo zgoščenko za nekaj slik. Za malo večjo sliko namreč nastane 25 megabitna ali celo večja datoteka. Vsekakor je v obeh primerih pametno ohraniti dober JPG arhiv na zgoščenki, kamor lahko shranimo nekaj sto dobrih slik. Lahko sicer izdelamo polno omaro zgoščenk z arhivom digitalnih slik za naše praprapravnuke, vendar me zanima, kateri stroj bo znal čez petdeset let te zgoščenke prebrati.

Za ekranske prikaze bomo torej uporabili naravne velikosti slik pri 3-4 točkah/mm (72-96 DPI), saj ekran več točk fizično ne more zapisati. Iz digitalke 1600×1200 lahko natisnemo spodobno fotografijo velikosti 10x15 cm z 10 točkami/mm, če pa smo zadovoljni s štirimi točkami na mm, pa kar 30x40 cm. S tako digitalko je torej za amaterske potrebe tisk na A4 format zadovoljiv, čeprav tiskalniki lahko tiskajo precej bolj natančno. Navaden Epsonov barvni brizgalnik natisne skoraj 60 točk/mm (1440 DPI), vendar pri tem porabi skoraj pol kartuše barv za nekaj strani, tiska pa deset minut eno samo sliko. Sublimacijski tiskalniki v grafični industriji za rasterski tisk lahko tiskajo nad 300 DPI.

Trenutno torej dosegajo dobri amaterski digitalni fotoaparati polovično ločljivost poprečnega klasičnega diafilma. če pogledamo malo dlje: s profesionalno digitalno kamero 4500×3600 lahko natisnemo zelo dober plakat velikosti celih 45×36 cm (vauuuuuuu), kar je boljše kot slika iz diapozitiva. Zdaj je samo še vprašanje časa, kdaj se bodo za sprejemljivo ceno pojavile na trgu digitalne kamere s tako ločljivostjo, ki bo presegala klasično fotografijo. Seveda se postavlja vprašanje, s čim se izdela meterski barvni poster prelepe tropske obale s palmami, na katerem ne razločimo zrnatosti filma. Lahko - z dobrim profesionalnim klasičnim fotoaparatom in večjimi dimenzijami filma (70×100 mm), kar je tako drago, da je ceneje iti gledat tiste palme kar tja, kjer so.

©e ena kratka o skenerjih. Skenerji so naprave za preslikavanje slike v digitalno sliko. Za skeniranje diapozitivov se dobijo nastavki za ploščate skenerje, skenerji za filme in cilindrični skenerji z visoko ločljivostjo, vendar so ti zelo dragi. Amaterski skenerji za diase so ploščati nastavki za navadne skenerje in optično ločijo 25-50 točk/mm (600-1200 DPI). če to primerjamo z ločljivostjo kamere 1600×1200 točk in prenesemo sliko s posnetkom projeciranega diasa na platno v digitalno sliko, je rezultat dosti boljši kot s skenerjem, saj skener ne ločuje dobro v temnejših delih slike in zadostuje le za arhive. Dosti boljši kot nastavek za ploščati skener je pravi skener za film, vendar posname dias z ločljivostjo do 110 točk/mm (2700 DPI) in še vedno slabo loči temnine. Zdaj izdelujejo že skenerje za film z povečevalno optiko, ki loči nad 160 točk/mm (4000 DPI) in delujejo 48 bitno barvno skalo, vendar so še zelo dragi. Cilindrični skener za diapozitive je profesionalna naprava, ki loči 9000 točk/mm (22.000 DPI) in zaznava vse barvne odtenke tudi v temninah, ker deluje s foto pomnoževalci. S posnetkom iz takega skenerja lahko rastersko tiskamo meterski plakat, vendar se bo pri tej povečavi iz navadnega diafilma že krepko videla zrnatost filma.

Navadni nastavki za ploščati skener imajo nazivno ločljivost 390 točk/mm (9600 DPI), vendar delujejo le na optični ločjjivosti 600-1200 DPI, vmesne točke pa interpolirajo, zato je skeniranje z večjimi ločljivostmi v tem primeru neumnost. Na razpolago so celo 48 bitni skenerji, ki posnamejo 5 barv in črno, vendar so strašansko dragi.

Digitalna fotografija - 2.del

Zadnjič posodobljeno  05. avgust 2002