Na koncu morda še par besed o delu s tako kamero. Govoril bom predvsem o fotografiranju kaktusov z kamero Agfa ePhoto 1680. Ta ima vgrajen zoom objektiv 14-42 mm, kar ustreza klasičnem objektivu z goriščnico pribliµno 38-114 mm. Naprava ima tudi 2 kratni digitalni zoom, vendar je to le dobra potegavščina, saj potem deluje z dvakrat nižjo ločljivostjo, to pa lahko naredimo tudi s povečavo in izrezom posnetka na računalniku. Kot že prej omenjeno se slika, ki jo posnamemo, tekoče vidi na LCD zaslonu, vendar je videti dosti boljša kot je potem povečan posnetek. Na tako majhnem zaslonu je zelo težko natančno oceniti ostrinsko globino in je za dober posnetek potrebno kar nekaj prakse, predvsem pa ustrezna nastavitev zoom objektiva v običajen ali makro položaj. Senzor ima občutljivost približno 100 ASA. Barve na posnetku so sprva videti bolj žalostne, vendar jih pri fotografiji katusov lahko popravljamo z uporabo bliskavice ali z uporabo polarizacijskega filtra, ki osveži zelenilo in modrine. Po primerjavi poprečnega dia-posnetka brez uporabe filtrov in bliskavice v rastlinjaku z digitalnim posnetkom ugotovimo, da ni velike razlike med obema. Z nastavitvijo makro lahko fotografiramo že na razdalji 10 cm, vendar je za fotografiranje manjših kaktusov kvalitetna predleča z nekajkratno povečavo zelo dober nakup. Posnetki proti svetlobi so zanič, vendar tudi s klasičnim fotoaparatom proti svetlobi brez posebnih filtrov film ni drugega kot siv zmazek s kakšno svetlo liso. V naravi so lahko posnetki s polarizacijskim filtrom zelo lepi, vendar se tu že pozna nezadostna ločljivost in pomanjkanje barv.

Navsezadnje sem izdelal nekaj fotografij z različnimi nastavitvami kamere in jih nekatere obdelal. Pokazala se je še ena zanimivost, namreč da oko ne loči razlike med visoko in srednjo kvaliteto slike JPEG formata. Fotografiran je Astrophytum Capricorne.

Barvna brez bliskavice 960 * 1280 točk, velikost datoteke 895 Kb 1/60 sekund, fokus 38 mm	črnobela, 1200 * 1600 točk, 1432 Kb 1/30 sekund, fokus 38 mm
Barvna brez bliskavice 1200 * 1600 točk, 1432 Kb 1/60 sekund, fokus 38 mm	Barvna z bliskavico 1200 * 1600 točk, 1432 Kb 1/60 sekund, fokus 38 mm
Nato pa sem se malo poigral še s povečevanjem slike z ukazom 'Resample' z barvno fotografijo z bliskavico 1200 * 1600 točk, 1432 Kb 1/60 sekund, fokus 38 mm
Torej cela fotografija	2 x
4 x	8 x
16 x	32 x
In na koncu še zadnja, 32 x povečana fotografija, kjer se vidi zrnatost posnete slike brez interpoliranja vmesnih točk pri povečevanju slike. Ukaz 'resample' torej zelo uspešno interpolira vmesne točke, tako da lahko sliko raztezamo do velikih povečav, ne da bi se videl raster slike.

Kakšne pa so razlike med amaterskimi in profesionalnimi kamerami? Prvič seveda v kakovosti vseh komponent, predvsem optike, dosti večje pa so tudi same zmogljivosti teh kamer, od ločljivosti pa do kapacitete posameznih delov aparata. Profesionalke imajo res dobro optiko, optično iskalo, občutljivost senzorjev 80 - 200 ASA, dosti več možnosti pri nastavitvah časov in drugih parametrov in shranjujejo slike na spominsko kartico ali magnetni disk s kapaciteto 300 Mb, kar je toliko kot nekaj leti disk najboljšega osebnega računalnika. Boljši digitalni fotoaparati trenutno posnamejo 3600×4500 točk. Amaterske, pa tudi večina profesionalnih kamer še vedno shranjuje slike v tako imenovanem JPEG formatu, ki maksimalno oklesti podatke o barvah. Kaj to pomeni za kakovost slike? Da pri enaki ločljivosti slike izgublja podatke o barvah. Razlika se vidi največ na temnejših delih slik in na prehodih temno-svetlo, vendar to ni samo posebnost tega formata, ampak enako kot pri navadnih skenerjih tudi značilnost senzorja. Pri nekajkratni povečavi opazimo na takih prehodih oster temen rob, slika pa nima take globine kot klasična. Pri digitalni opremi se pojavlja tudi goljufanje kupcev z navideznimi karakteristikami in to pri amaterski tehniki precej bolj kot pri profesionalni. Karakteristika digitalne slike je odvisna od števila zajetih barv in od dejanske ločljivosti. Nekateri aparati imajo programe, ki delujejo s senzorji z nizko ločljivostjo, v ozadju pa poseben program izračuna vmesne točke, čemer rečejo interpoliranje točk. To enostavno pomeni, da si računalniški program v zajeti sliki izmisli vsako četrto ali peto točko. Tako imamo digitalne kamere z optično ločljivostjo 1280×960 točk, ki interpolirajo sliko na 1600×1200 točk že v kameri, digitalni projektorji interpolirajo sliko iz 800 DPI na 1200 DPI, skenerji pa interpolirajo vmesne točke iz 600 kar na 9600 DPI. Pri tem je razen v primeru projektorjev kupec krepko nategnjen, saj dejanske optične ločljivosti za ceneno robo ne navaja noben izdelovalec. Vprašanje je, če ni tudi tiskanje 60 točk/mm s brizgalniki navadna potegavščina, čeprav je res, da iz najnovejših ink-jet tiskalnikov dobimo čudovite slike.

Digitalni fotoaparati so torej v tem času namenjeni predvsem Internetu in tistim, ki za delo potrebujejo digitalno sliko. Poleg teh se pojavljajo tudi amaterji, ki skušajo svoje nepregledne zbirke klasičnih posnetkov urediti v digitalne albume, kar je z računalnikom zelo enostavno. če moramo vse komponente šele kupiti, je za izdelavo navadnih slik zadeva zaenkrat še predraga. Za tiste, ki že imamo računalnik, barvni tiskalnik in kamero, pa tisk fotografij ni večji strošek kot klasična fotografija.

Bolj zahtevni fotografi bodo več našli na straneh Digital Photography

Zadnjič posodobljeno  05. avgust 2002