Občutljivost filma (oz. tipala) nam določa točno količino svetlobe, s katero ga moramo osvetliti za pravilen (optimalen) rezultat. Ta količina, pri isti občutljivosti, je vedno enaka, ne glede na kombinacijo obeh svetlobnih regulatorjev (zaslonke in zaklopa). Če pa to zavedno želimo, zaradi konteksta same fotografije, jo lahko pod ali nadosvetlimo. Da pridemo do podatka o pravilni osvetlitvi pa potrebujemo napravo za merjenje svetlobe - svetlomer.

Zgodovina

Pri prvih snemanjih s camero obscuro, svetlobe niti niso še merili pač pa so ekspozicijo uravnavali po občutku. (osvetlitve tudi po več ur ). Prvi svetlomerji so bili mehanski, in so delovali na principu presvetlitve sivega klina, ki smo ga primerjali s konstantnim, ta pa je imel zapisane podatke o osvetlitvi. Prvi elektronski svetlomerji pa so bili selenski svetlomerji. Selenska celica izpostavljena svetlobi proizvaja električni tok, premosorazmerno jakosti svetlobe. Selensko celico so tako povezali z občutljivim ampermetrom, ki je meril jakost toka ki ga je celica proizvajala, ter nam iz tega pokazal količino svetlobe – pravilno osvetlitev. Prednost selenskega svetlomerja je, da za delovanje ne potrebuje baterij, slabost pa je ta da ima omejeno življensko dobo (celica se preprosto iztroši) ter da pri zelo šibki svetlobi ne deluje pravilno.

Naslednji električni svetlomerji so bili “CdS” svetlomerji. Delujejo na podoben način kot selenski, le da “CdS” svetlomerji toka ne proizvajajo, pač pa samo spreminjajo upornost glede na količino svetlobe, tako da za njihovo delovenje potrebujemo baterijo. (CdS celica je veliko manjša od selenske) Ti svetlomerji so bili tudi prvi ki se jih je vgrajevalo v kamere (TTL merjenje). Zadnja generacija elektronskih svetlomerjev, pa so CCD čipi, ki jih imajo skoraj vsi sodobni fotoaparati.

Svetlomer je merilni inštrument, prav tako kot meter, tehtnica… Meri nam svetlobo, ter nam poda EV vrednost (EV = exposition value) EV vrednost je podatek o svetlobni situaciji na objektu, in glede na to uravnamo zaslonko in zaklop s katerima dokončno določimo koliko svetlobe bo osvetlilo film/čip. Ena stopnja EV pomeni natanko eno stopnjo zaslonke oz. expozicjiskega časa. Naprimer, če nam svetlomer izmeri vrednost 10 EV, je to lahko 1/30 f5.6, 1/15 f8, 1/60 f4, 1/125 f2.8 …
Seveda pa moramo svetlomer nastaviti na ISO občutljivost s katero fotografiramo.

Načini meritve

 Svetlomerji vgrajeni v fotoaparat merijo od objekta odbito svetlobo, to je ti. TTL meritev (TTL – through the lens), ki meri svetlobo skozi objektiv kamere.

Pri TTL meritvi pa lahko izbiramo med različnimi načini:

Pri merjenju odbite svetlobe moramo biti izredno pozorni na eno stvar - svetlost objekta s katerega merimo. Kot namreč vemo, bel objekt odbije več svetlobe kot recimo siv, črn oziroma temen jo pa najmanj. Svetlomer pa ne more “vedet” s kakšne podlage merimo, tako da meri vsako podlago kot da je srednje siva (tako so tovarniško umerjeni). Govorimo samo o črni, beli ter sivih tonih, to pa zato ker je pri barvah isto – vsaka barva se po svetlosti/temnosti ujema z eno stopnjo v sivinski lestvici.

V večini situacij ki jih fotografiramo je razmerje med temnimi in svetlimi deli približno vsklajeno in je osvetlitev ki nam jo poda avtomatika zadovoljiva. Problem pa nastane v extremnih situacijah kjer temne/svelte površine močno prevladujejo.

Torej poglejmo si par takih primerov:

Uporabil sem najbolj osnovne in očitne primere, le za razumevanje delovanja. Če torej vemo s kakšne podlage merimo (koliko svetlobe nam odbija) ni več problem če svetlomer bere vsako podlago enako, ker lahko zavestno popravimo podatek o osvetlitvi. Da pa vemo za koliko koregiramo osvetlitev si poglejmo osnovni conski sistem.

Vrednosti v % pomenijo, koliko svetlobe nam določena podlaga odbije. V naravi je običajno razpon med svetlimi in temnini od 4,5% do 72%.

Primer: Če merimo podlago, ki je zelo temna (skoraj črna) in jo želimo imeti pravilno osvetljeno moramo osvetlitev zmanjšati za 2 stopnji (4,5 – 18%)

Če smo v dvomih glede osvetlitve pa lahko uporabimo bracketing – naredimo posnetek z EV ki jo je izmeril svetlomer, nato pa naredimo še posnetke + in – eno ali več stopenj od te izmerjene vrednosti.

Ena izmed možnosti je tudi uporaba sivega kartona. To je kos kartona ki je pobarvan tako da odbija natanko 18% svetlobe. (npr. Kodakov sivi karton) Postavimo ga pred objekt ter na njem izmerimo svetlobo. Ta meritev je tudi zelo točna.

Drugi način meritve pa je meritev vpadne svetlobe. (svetlobo prestrežemo preden pade na objekt) Za to pa potrebujemo ročni zunanji svetlomer.

Prednost tega merjenja je, da meritev ni več odvisna od objekta, ker merimo svetlobo ki pade nanj. (tudi ta je umerjen na srednje sivo)
Svetlomer preprosto postavimo pred ploskev ki jo želimo fotografirati in obrnemo celico z difuzorjem proti viru svetlobe. S temi svetlomerji lahko merimo odbito in vpadno svetlobo z malo boljšimi pa lahko merimo tudi svetlobo z bliskavic (flash meter), nekateri pa imajo celo spotmeter.
Z pravilno uporabo dobimo zelo natančne podatke o osvetlitvi, zato se jih tudi uporablja v profesionalni fotografiji (predvsem studijski).

Ročni svetlomer

To so nekako osnovne stvari o svetlomerju, ki jih mora nujno razumeti vsak ki se hoče malo bolj resno ukvarjati s fotografijo. Upam da vam bo ta članek kaj v pomoč pri razumevanju svetlomerja.