-
Nikon D2x
2005-05-02 | Tema: Testi | Avtor: Borut Furlan
Opis |
Primerki |
Plus & Minus |
Specifikacije

Uvod
Takoj na začetku naj omenim, da sem se za ta test odločil izključno
zaradi lastne radovednosti in zato v začetku nisem imel nobenega namena,
da bi ga objavil na internetu. Ker pa so rezultati izredno zanimivi,
pravzaprav naravnost presenetljivi (vsaj zame), testi
Nikona D2x pa zaenkrat še razmeroma redki, so me prijatelji prepričali
naj ga vendarle objavim.
Zato
moram na začetku poudariti, da sem ta test zastavil ZELO subjektivno
in podrobneje sem pogledal predvsem tiste parametre, ki zanimajo mene
osebno. Nisem se denimo pretirano spuščal v kvaliteto slike pri visokih
ISO vrednostih, ker je 99,5 % filmov, ki jih posnamem pri svojem delu,
občutljivosti ISO 100. Za referenco tudi nisem vzel nobenega filma z
ekstremno visoko ostrino in ultra finim zrnom, ampak Ektachrome 100
VS - film ki ga uporabljam pod vodo v 90 % primerov. Prav tako se nisem
ubadal s "high speed crop" funkcijo (fotografiranje z osrednjim
delom senzorja, ki omogoča hitrost do 8 posnetkov na sekundo), ker tega
pri svoji podvodni fotografiji ne potrebujem.

Moje stališče je torej sledeče: zanimalo me je ali bi z novim Nikonom
D2x, ki vsebuje Sony-ev senzor z 12 Mpiksli kaj pridobil, če bi
ga zamenjal za moj stari in preizkušeni Nikon F5 in Ektachrome 100 VS.
Glede resolucije bi zanesljivo pridobil, saj se je že Nikon
D100 s "samo" 6 Mpix na mojem testu kar dobro držal v
primerjavi s poskenirano Velvio. Zanimalo pa me je tudi, kako je Nikon
rešil problem širokokotnikov z novimi DX objektivi, ali konkretneje:
kako se 12-24/f4
DX v kombinaciji z novim 12,2 Mpix. senzorjem APS formata obnese
v primerjavi s starim 17-35/f2,8 v kombinaciji s filmom.
Nikon
D2x (baje prvi primerek, ki je prispel v Slovenijo!) sem si izposodil
od znanega slovenskega fotografa (imena raje ne izdam, da ne bi nehote
dal koristne informacije kakšnemu vlomilcu... :-)). Žal sem ga imel
na razpolago samo en dan, kar je veliko premalo, da bi ga lahko dodobra
spoznal. Tisti dan je bila oblačna in rahlo deževna marčevska sobota,
a to je bil edini dan, ko ga je lahko njegov zelo zaposleni lastnik
pogrešal. Bolj za šalo kot zares sem si za primerjavo od drugega prijatelja
izposodil tudi Nikon
D70, čeprav sem se že na začetku dobro zavedal, da sta izdelka iz
popolnoma različnih razredov, namenjena popolnoma drugačnim uporabnikom,
predvsem pa je razlika v ceni približno petkratna.
Osebno
sem bil vedno nasprotnik
majhnih APS (po Nikonovo DX) senzorjev. Ves čas sem govoril, da bi Nikon
moral enako kot konkurenca ponuditi tudi model s senzorjem 35 mm formata,
tako da bi vsi širokokotniki obdržali svoje esencialne lastnosti. Nedavno
pa me je presenetil primerjalni test znanega norveškega fotografa Bjørna
Rørsleta med novim Nikonom D2x in "full frame"
Canonom
1Ds Mk.II. Nikon je v kvaliteti širokokotnega posnetka pustil svojega
konkurenta daleč za seboj, kajti Canon je pokazal izredno močno vinjetiranje
(potemnitev slike v vogalih). Baje pri "full frame" Canonu
trpi pri širokokotnikih tudi ostrina v vogalih, čeprav se isti objektivi
obnesejo na filmu odlično. Vse to je posledica velikega kota, pod katerim
pada svetloba na robne dele senzorja, čemur se večina digitalcev z manjšimi
senzorji izogne.
Bjørn
je primerjalno testiral resolucijo, šum pri višjih ISO vrednostih, nasičenost
barv in kvaliteto posnetkov s širokokotniki.
Glede na rezultate svojih testov trdi, da je novi Nikon boljši od Canona
v vsem razen v šumu. Glede resolucije sem bil sicer nekoliko skeptičen,
kajti 16 je le več kot 12, vendar ko sem videl rezultate senzorja D2x
s "samo" 12 Mpiksli na svojem računalniku (v primerjavi s
6 Mpiksli Nikona D70 in poskeniranim diasom), sem težko verjel svojim
očem....
Prvi vtisi
Če
bi svoj prvi vtis, ko sem Nikona D2x prijel v roke, ocenil z 1 do 5,
bi se verjetno odločil za 4. Velik je približno toliko kot F5, a dobrih
200 g lažji (kot F5 skupaj z multifunkcijskim hrbtom MF-28). Ta razlika
v teži nehote doda malo občutka "plastičnosti", kljub temu
da je neprimerno težji od peresno lahkega in veliko bolj "plastičnega"
D70. Oprijem gumirane površine je dober, ergonomija odlična in kljub
nekoliko manjši teži hitro dobiš občutek, da je to "čisto tapravi"
Nikon. Iskalo je zelo svetlo, dobro pregledno in za digitalca s senzorjem
APS velikosti zelo veliko. Toda ko vzameš v roke spet "dobrega
starega" F5, vidiš da je kljub temu slika za cca. 20% manjša (po
dolžini, torej za cca 44% po površini). Vsekakor pa nimaš občutka, da
gledaš na medlico skozi "tunel", tako kot npr. pri D70. Vse
komande in gumbi so na pravih položajih, gumbi veliki, logično razporejeni
in lastnik Nikona F5 / F100 se z D2x hitro znajde.
Od fotografskih lastnosti me je seveda najbolj zanimal avtofokus, ki
je baje z novim modulom CAM2000
velik napredek od Nikona F5 z modulom CAM1300. Modul sestavlja 11 AF
senzorjev, od katerih jih je 9 križnih in razporejenih v pravokotni
vzorec, preostala dva pa sta pokončna linearna in nameščena ob levi
in desni rob formata. Zaradi majhnega formata slikovnega senzorja so
AF senzorji za moj okus nekoliko preveč pomaknjeni proti robovom slike.
Morda je to posledica moje dolgoletne uporabe F5-ke in F100-tke, ki
imata bolj sredinsko nameščene AF senzorje.

S klikom na sliko dobiš originalno velikost
Mene je zanimalo predvsem delovanje avtofokusa v slabih
svetlobnih pogojih in pri nizkem kontrastu objektov, torej pri pogojih,
ki vladajo pod vodo. D2x ima različne opcije izbiranja senzorjev in
kadar sem izbral ostrenje na en sam senzor (single area AF), podobno
kot sem vedno delal z F5, nisem opazil nobenega napredka. Oba aparata
sem namreč preizkušal paralelno pri enakih pogojih (v zamračeni sobi
sem ostril na mejo med rjavo preprogo brez vzorcev in parketom z 200/f4
makro objektivom, ki je zelo zahteven za avtomatsko ostrenje in rad "pobegne"). Lahko bi rekel, da sta se oba obnašala povsem
ekvivalentno. Čisto druga zgodba pa je bila, kadar sem preklopil na
več senzorjev (Group dinamic AF - po 4 senzorji so združeni v skupino
in iščejo ostrino kot eden). Takrat je D2x našel ostrino v velikem številu
primerov, ko je F5 ni mogel.
Prijetno presenečenje je tudi baterija. Po cca. 250 posnetkih je pokazala
komaj 20% izpraznjenja, medtem ko jo na svojem F5 polnim na vsakih 10
posnetih filmov (resda tudi zato, ker veliko delam z avtofokusom z makro
objektivi, ki imajo zelo velik hod ostrenja od neskončnosti do 1:1 in
so zato veliki porabniki energije).
Najbolj moteča stvar, ki sem jo na Nikonu D2x opazil, pa so zelo dolgi
zapisovalni časi na kartico kadar slikaš v TIFF formatu. Ti so celo
desetkrat daljši od zapisovanja slik v JPG ali RAW formatu in trajajo
kar nekaj minut! Za TIFF sem se odločil, ker doma nimam Nikonovega programa
za konverzijo RAW v TIFF. Slike v TIFF formatu so velike tipično 37
MB, v RAW pa 20 MB. Na kartico 1 GB zapiše 26 posnetkov v TIFF, zato
sem jo tekom testa moral velikokrat prazniti....
Izvedba
testa
Primerjalni
test sem izvedel s fotografiranjem teste karte (ki mi jo je podaril
Matjaž Intihar),
portreta, hiš v moji okolici in raznobarvnih knjig (testiranje barv).
Za teste sem uporabljal predvsem visoko kvalitetne 60/f2,8 in 105f/2,8
makro objektive, posebej pa sem testiral tudi že omenjena 12-24/f4 in
17-35/f2,8 širokokotna zuma (vendar samo pri najkrajši goriščnici).
Največji poudarek je bil na testih okoli občutljivosti ISO 100. Fotografiral
sem sicer tudi pri višjih občutljivostih, vendar je bila primerjava
s filmom delana le pri ISO 100. Uporabil sem tri stopnje ostrenja (od
sedmih vgrajenih) in sicer: brez, normalno in najmočnejše. Fotografiral
sem pri zaslonkah f4, f5,6 in f8 (tam kjer naj bi bili objektivi najostrejši
- šlo je namreč za primerjalni test senzorja / filma in ne objektivov!),
širokokotna zuma pa tudi pri zaslonki f11. Primerjal sem samo tiste
posnetke, ki so videti najboljši, kajti zanimalo me je predvsem koliko
največ se da v optimalnih pogojih potegniti iz enega in drugega medija.
V
večini primerov sem korigiral razliko v velikosti senzorja in 35 mm
filma tako, da sem z digitalcem fotografiral iz približno 1,5 x večje
oddaljenosti in s tem dobil enak izrez. Na tak način sem fotografiral
testno karto, portret in knjige. Eno serijo testnih posnetkov (moja
okolica, slikano z balkona) pa sem slikal iz iste točke, pri čemer sem
dobil pri D2x manjši izsek in s tem je seveda dobil digitalec veliko
prednost v resoluciji pred filmom. Če bi namreč to gostoto pikslov,
ki jo ima senzor Nikona D2x, razširili na celoten 35 mm format, bi dobili
senzor, ki bi ustvarjal slike velike kar 28,4 Mpikslov, kar je po vseh
teorijah, naklonjenih in nenaklonjenih filmu, več kot zmore film.
Testno
karto sem prilepil na okno in jo fotografiral iz notranje strani, medtem
ko je bila osvetljena predvsem iz zunanje strani, torej nekako presvetljena.
S tem sem dobil enakomerno in dovolj močno osvetlitev. Če bi jo prilepil
na steno, bi bila notranja svetloba v sobi prešibka, uporabi bliskavic
pa sem se hotel izogniti, da ne bi prišlo do kakšnih nekontroliranih
odbleskov in refleksov. Portret in knjige sem osvetlil z bliskavico
(SB-26 na Nikonu F5 in SB-800 na D2x), pokrajino pa je osvetljevala
difuzna svetloba skozi gosto oblačno nebo. Vsi posnetki so bili narejeni
z uporabo stativa (Manfrotto Carbon 441 in kroglične glave 352 RC) in
z daljinskim sprožilcem MC-30.
Referenčni
posnetki s filmom so bili posneti istočasno pri enakih pogojih (korigirana
je bila le razdalja s spreminjanjem položaja stativa) z Nikonom F5,
istimi objektivi in filmom Ektachrome 100 VS. Zakaj ne Velvia ali Provia
100F? Zato, ker pri svojem delu uporabljam Ektachrome in ker sem že
uvodoma povedal, da sem test delal prvenstveno zase! Film je bil skeniran
v Cameri
na bobnastem skenerju Haidelberg Chroma Graph S 3400 pri resoluciji
4000 dpi. Zakaj ne pri višji resoluciji? Zato, ker smo predhodno s poskusom
dokazali, da dobimo popolnoma identičen rezultat, če skeniramo pri 6000
dpi, ali pa pri 4000 dpi in nato sliko povečamo v Photoshopu. Pri 100%
povečavi ni bilo na monitorju opaziti absolutno nobene razlike - v obeh
primerih se je namreč jasno videlo zrno. Izgleda da je 4000 dpi mejna
resolucija za današnje diafilme. Skenerista sem prosil, naj iz diapozitiva
izvleče maksimum informacije, ki jo je možno doseči. S svojim skenerjem
Nikon Coolscan 4000 ED se tokrat sploh nisem ubadal, ker je že pri mojem
testu Nikona D100
pokazal slabšo kvaliteto slike.
Rezultati
in komentar
Razlika
med Nikonom D2x in filmom je tako očitna, da je pravzaprav vsak komentar
odveč. Presenetila me je tudi velika razlika med D2x in med Nikonovo
prodajno uspešnico D70, saj je med 6 in 12 Mpiksli pravzaprav matematično
gledano le 41% razlike v resoluciji.
Vse
primerjave, ki jih objavljam na internetu so izrezi iz originalnih slik
D2x v TIFF formatu (v primeru D70 v formatu "JPG fine", ker
TIFF ne obstaja) in iz skenov diapozitivov pri 4000 dpi RGB TIFF pri
100% povečavi. Izrezom sem v Photoshopu z ukazi levels in curves nekoliko
prilagodil tone, nič pa jih nisem ostril, ali kako drugače obdeloval.
Izrezom tudi nisem nič spreminjal velikosti (image size), zaradi tega
so različno veliki (slika iz D70 ima 6,1 Mpikslov, iz D2x 12,2 in sken
diapozitiva 21,4 Mpikslov). Na koncu sem jih zaradi objave na internetu
pretvoril v JPG format.
S klikom na sliko dobiš originalno velikost
Na
slikah testne karte (60 mm objektiv) kaže D70 pri 100% povečavi osrednjega
dela karte zelo močan "moire" efekt v spodnji vrsti črtic,
kjer so črtice najbolj goste. Tudi v zgornjem vzorcu nad napisom "Fotografija",
kjer se vzporedne črte zlijejo skupaj, je nakazan rahel "moire" efekt.
Na slikah D2x so vse črtice jasno ločene med seboj, in na celi testni
karti ni niti enega mesta, kjer bi se črtice združile (pri originalnih
TIFF slikah je ostrina še bolj poudarjena, kot na JPG slikah objavljenih
na internetu!).
Film, kjer še najbolj moti zrnata struktura, se po resoluciji uvrsti
nekoliko boljše kot D70, vendar je neprimerno slabši od D2x. Na vzorcu
nad napisom "Fotografija" so vzporedne črte sicer nakazane,
vendar zelo slabo ločene med seboj. Črtice v spodnji vrsti pa so skoraj
popolnoma zlite.

105 mm f2.8 / Nikon D2x
Na izrezu portreta (oko) Nikon D2x tudi pokaže veliko prednost pred
filmom. Obrvi in trepalnice se pri filmu zaradi zrnatosti zlijejo
skupaj, medtem, ko jih D2x jasno loči. Notranje ostrenje D2x je bilo
naravnano za najvišjo vrednost (high). Pri skenu portreta sem moral
tudi precej popraviti tonske vrednosti, ker je originalno prišla koža
zelo rdeče barve. Ektachrome 100 VS ima namreč izredno nasičene barve
in NI primeren za slikanje kože, temveč za slikanje narave in je zato
moj priljubljen film pri podvodni fotografiji.
Ektacrome 100 VS

Nikon D2x
Portret sem slikal s tremi različnimi stopnjami notranjega ostrenja
od sedmih možnih. Izbral sem brez (none), srednjo (normal) in najvišjo
stopnjo (high). Rezultat pokaže da ima Nikon dokaj nizko stopnjo notranjega
ostrenja pri nastavitvi "normal", saj je slika praktično
enaka, kot če je ostrenje izklopljeno. Šele pri "high" se
pokaže tista zares navdušujoče visoka ostrina, ki pa po mojem laičnem
mnenju še vedno ni pretirana, saj na sliki skoraj ni opaziti artefaktov
ki bi bili posledica pretiravanja z ostrenjem. Tudi na sliki brez
notranjega ostrenja opazimo bistveno višjo resolucijo kot pri filmu
(trepalnice!).

Pri fotografiji knjig pokaže Ektachrome 100 VS določeno prednost v nasičenosti
barv. Žal nisem imel dovolj časa, da bi se lahko posvetil tudi barvnim
nastavitvam v D2x. Verjetno sem fotografiral v sRGB (osnovna nastavitev),
ki ima ožji obseg barv od Adobe RGB barvnega prostora, vendar ne morem
trditi, ker sem pozabil preveriti. Sicer pa razlike med sRGB in Adobe
RGB na monitorju itak ne bi videli, ker monitor deluje v sRGB barvnem
prostoru. White balance je bila nastavljena na "Auto", barvni
toni (hue) in kontrast pa na sredinsko nastavitev.

Pri knjigah sem napravil tudi test kvalitete slike pri višjih ISO nastavitvah.
Na grobo bi lahko rekel, da daje zrnatost filma približno podoben efekt
kot šum nekje med ISO 400 in ISO 800. Kvaliteta slike pri ISO 200 je
praktično enaka kot pri ISO 100, pri ISO 400 pa se že opazi rahel šum.
Pri ISO 3200 pa je šum že tako izrazit, da postane precej moteč (kako
bi izgledal barvni film tako visoke občutljivosti nimam pojma, saj je
bil diafilm ISO 400 osvetljen na ISO 800 najvišja občutljivost, ki sem
jo kadarkoli uporabljal). Z notranjimi "high ISO noise reduction" filtri se zaradi pomanjkanja časa tudi nisem ubadal. Že uvodoma pa sem
tudi omenil, da me šum pri visokih ISO vrednostih ne zanima, ker itak
večinoma fotografiram pri ISO 100.
Pri fotografiji moje okolice slikane iz balkona sem z obema medijema
fotografiral s 60/2,8 objektivom iz iste točke in zato ima digitalna
slika 1,5x manjši izrez (rdeči pravokotnik), pri čemer dobi digitalec
v resoluciji veliko prednost pred filmom. Ker nisem korigiral točke
fotografiranja, je v tem primeru pri 100% povečavi izrez iz digitalca
večji, kot iz skena. Na primerjalnem izrezu (moder pravokotnik), pa
se poleg višje resolucije opazi še eno prednost Nikona D2x pred (poskeniranim!)
filmom. V temnih delih (lesena stena hiše) so še opazni detajli (deske),
medtem ko jih na skenu ni več opaziti in se združijo v enotno površino.
Tudi veje dreves pred steno so pri D2x bistveno bolj izrazite, kot na
skenu. Posebej pa moram poudariti, da primerjamo digitalca s skenom
in NE z diapozitivom, ki vseeno nosi nekaj več informacij v temnih delih
slike, kot jih uspe ekstrahirati skener.


Ektacrome 100 VS

Nikon D2x
Širokokotni objektivi
Že
uvodoma sem omenil, da me je zanimala tudi kvaliteta novega 12-24/f4
DX širokotnega zuma, ki naj bi pri digitalcih zamenjal priljubljenega
17-35/f2,8.
Točke fotografiranja s širokokotnima zumoma nisem nič korigiral, saj
naj bi oba imela približno enak zorni kot.
V resnici ima 17-35/f2,8 opazno večji zorni kot od 12-24/f4 (označen
z rdečim pravokotnikom). Če upoštevam razliko med velikostjo diagonale
senzorja in 35 mm filma (ki je natančno 1,52) in če predpostavim da
ima 17-35/f2,8 najkrajšo goriščnico zares 17 mm, potem lahko iz razmerja
izrezov izračunamo, da je najkrajša goriščnica pri 12-24/f4 v resnici
12,5 mm in da ima objektiv enak zorni kot, kot bi ga imel na filmu 19
mm širokokotnik (in ne 18 mm, kot trdi Nikon!).

S klikom na sliko dobiš originalno velikost
Glede
ostrine se mi je vedno zdelo, da ima 17-35/f2,8 nekoliko prednosti pred
12-24/f4. Moj zadnji test pa je pokazal, da sta oba objektiva pri najširšem
kotu po kvaliteti približno enaka. Test je zelo težko objektivno vrednotiti,
ker je kvaliteta 12 Mpix senzorja toliko boljša od filma, da izgleda
12-24/f4 avtomatsko boljši od 17-35/f2,8. Moj prvotni vtis, da je 12-24/f4
slabši od 17-35/f2,8 sem dobil, ko sem njegovo kvaliteto meril z Nikonom
D100, ki je nekoliko slabši od filma. Kvaliteta slike v centru je pri
obeh dobra in močno pada proti vogalom (kot pri večini širokokotnikov).
Oba imata precej izraženo kromatsko aberacijo. Pri 12-24/f4 opazimo
tudi zelo hiter padec ostrine proti skrajnemu robu, medtem ko 17-35/f2,8
obdrži bolj konstanten nivo ostrine. Navidezna neostrina pri 17-35/f2,8
je verjetno bolj posledica zrnatosti filma, kot aberacij objektiva.
Če bi hotel bolj objektiven test, bi moral z obema objektivoma fotografirati
na isti medij.

17-35 f2.8 / Nikon F5

12-24 f4 / Nikon D2x

17-35 f2.8 / Nikon F5

12-24 f4 / Nikon D2x
Zaključek
S
prihodom Nikona D2x se je marsikaj spremenilo. O tem, da je kvaliteta
slike, ki jo ustvari njegov (Sony-ev) senzor neprimerno višja od kvalitete
slike iz filma, ni nobenega dvoma več. V hipu je padlo v vodo cel kup
argumentov, zakaj še vedno vztrajati pri filmu.
Seveda
ne smemo pozabiti, da je tu še vedno nekaj argumentov, ki govorijo filmu
v prid:
- Neprimerno višja kvaliteta klasične diaprojekcije pred digitalno projekcijo
glede ostrine in globine barv
- Odsotnost močnih širokoktnih TTL bliskavic pri podvodni fotografiji
(pri makro fotografiji lahko uporabimo sistemske bliskavice v ohišjih)
- Nezanesljivost medijev za arhiviranje (medtem ko film z leti le malenkostno
obledi, obstaja pri hranjenju digitalnih datotek cel kup znanih problemov
od okvar vedno premajhnih trdih diskov, do okvar CD-jev in DVD-jev,
ki velikokrat nastopijo že po nekaj letih)
- Cena nove opreme, h kateri je treba prišteti še nove DX objektive
(širokokotnike), spominske kartice, prenosni računalnik, projektor,
itd. za nekajkrat preseže ceno klasične opreme.
Nikon
D2x verjetno lahko s svojo kvaliteto slike konkurira tudi filmu srednjega
formata. O tem, da je Canon Eos 1Ds po kvaliteti slike enak srednjemu
formatu sem že pred dobrim letom čital na internetu,
pa nisem čisto verjel. Zdaj verjamem. Če je še pred kratkim obstajal
samo eden zares dober digitalec iz maloslikovnega DSLR razreda, zdaj
zanesljivo obstajata dva. Ali torej obstajajo še kakšni zadržki, da
ga ne bi nabavil?
Žal obstajajo. Čisto majceni so, vendar jih je skoraj 1.200.000.....
:-(
Članek v originalu izvira iz strani http://www.borutfurlan.com . Celoten članek pa lahko preberete tudi na strani: http://www.borutfurlan.com/test_nikon_fuji.html
Vse avtorske pravice tega clanka pripadajo avtorju: Borut Furlan. Članek je bil objavljen z dovoljenjem avtorja!
|
|
|
Lightroom tutorial: Starinski izgled
Objavljeno: 2008-06-13
|
|
|
|
Urejanje fotografij preko spleta
Objavljeno: 2008-05-12
|
|
 Vsi članki
|
|
Sigma DP1
Objavljeno: 2008-07-02 |
|
|
Sony A300
Objavljeno: 2008-05-28 |
|
Vsi testi
|
|