Relativnost dimenzij v fotografiji

Fotografija naj bi teoretično risala sliko kot natančno projekcijo prostora, seveda z majhnim odstopanjem, ki ga povzročajo optične napake. Te so zanemarljive napram učinku ki ga v nekaterih primerih opazovalcu slike ustvarjajo razmerja posnetih dimenzij. Gre predvsem za učinkovanje enega motiva napram ostalim dejavnikom v sliki, ki povzročijo popačeno predstavo o prostoru.

Fotoaparat dejansko posname tisto, kar je v sceni. Tisti procent in pol aberacije ne vpliva toliko na projekcijo slike, da bi jo lahko zaradi optične napake videli drugače. V perspektivi so predmeti videti toliko manjši, kolikor bolj so oddaljeni in to je zakonitost, ki jo naše videnje slike zna upoštevati pri ocenjevanju velikosti. Prav tako je sferična oblika ravnih linij v sliki, posneti s širokokotnikom, za človeka logično dejstvo in tako celo vpliva na logiko razdalje.

V nekaterih slikah opazimo, da se nam zdijo stvari nenormalno velike ali majhne, bodisi samostojno, ali pa napram drugim objektom. Na to ne vpliva samo učinek perspektive, ampak tudi medsebojna primerjava velikosti in intenziteta objektov.

Slika: frontalni pogled prikaže velikosti stvari, ki so si blizu, brez vidne perspektive. Tako lahko ocenimo velikosti in razmerja, sploh če se nam zdi neka dimenzija znana. Kaktus bi bil v tem primeru velik približno štiri metre. Razmerje daje občutek, da je človek poleg njega majhen.

Slika: v perspektivi so objekti spredaj videti večji, zadaj pa manjši. Pričakovali bi, da bo človek v sliki napram kaktusu v perspektivi videti večji, vendar se pojavi učinek žabje perspektive. Človek se nam zdi sicer velik, kaktus pa bi bil lahko tudi štirikrat večji od njega, čeprav v naravi dejansko ni.

Če ni v sliki nobenega objekta z znano dimenzijo, se pojavi učinek navidezne velikosti, ki izhaja iz primerjave. Objekte med seboj primerjamo in glede razmerja velikosti in intenzitete samih objektov ugibamo velikosti.

V naslednji sliki se nam dozdeva, da je goba kar precej velika, dejansko pa meri le nekaj centimetrov v premeru. Primerjamo jo namreč z manjšo in manj intenzivno rastlino, posledica pa je občutek večje velikosti gobe. Efekt bi še povečali, če bi posneli gobo iz žabje perspektive z rastlino v ozadju.

Analitična primerjava velikosti

V praksi lahko velikost objektov prikažemo s primerjavo s predmetom znane velikosti, na enak način pa lahko opazovalca tudi zavedemo. Primerjava velikosti s kovancem v spodnji sliki nakaže približno velikost rastline, vendar velikost kovanca ni znana, je le približna. Podobno velja za uporabo pokrovčka objektiva, ki se pogosto uporabi v sliki za primerjavo velikosti. Ta je lahko sorazmeno majhen, v primeru teleobjektiva pa dokaj velik. Vseeno je tako merilo zadovoljivo za približno oceno realne veliksti objekta.

Medsebojen vpliv stvari na občutek razdalje

V realnosti ima človek dober občutek za razdaljo, ki jo računajo možganski vizuelni procesi s pomočjo razlik med slikama obeh očes. V fotografiji tretje dimenzije ni več, zato je občutek razdalje le ocena na podalgi izkušenj s podobno sceno. Če perspektiva v sliki ni jasna, bodo nejasne tudi razdalje. Tako lahko občutek razdalje v sliki ogoljufamo s široko perspektivo, z nenavadnim razmerjem objektov in z ozkim kotom pogleda. S tako manipulacijo lahko v sliki prikažemo večje razdalje kot so v resnici. Poglejmo nekaj primerov.

Širokokotni objektiv zajame v pokrajini velik del scene in če v njej ni objektov v neki perspektivi, se občutek razdalje izniči. Konkretni primer je slika obale pri Cifunchu, posnet iz vsega dvesto metrov višine. Ker je prostor posnet s širokokotnikom, se nam zdi, kot da je dolina daleč in zelo obsežna. Na tak način lahko na primer v hribih nakažemo velike razdalje in širino pokrajine, če v njej ni ničesar z znano velikostjo, pogled pa obsega širno krajino.

Razlika med objekti v sliki vpliva v povezavi s perspektivo tudi na občutek razdalje. Ocenjevanje velikosti in razmerij pomaga pri oceni razdalje.

Zanimiv primer je slika iz ulice v Purmamarci (slika zgoraj). Prva ocena razdalje pravi, da je kolega na ulici zelo daleč, po razmisleku pa se ocena spremeni glede na velikost hiš. Če pa naredimo grobo oceno, je bil kolega v trenutku snemanja vsega dobrih dvajset metrov proč.

Učinek dolge goriščnice

Teleobjektiv zoži perspektivo in splošči prostor, kar se opazi v tej sliki. Videti je, kot da bi se rdeča skala dvigala takoj za osebama v sliki, dejansko pa se je vzpetina nahajala več kot petsto metrov za njima.

Perspektiva popači razmerja v prostoru in s tem razumevanje razdalj.

Slika zgoraj je nastala v strmem, krhkem pobočju hribov pri Purmamarci. V tem primeru sva bila s kolegom le slabih deset metrov nad cesto, vendar je videti, kot da bi bil avtobus kakšnih petdeset metrov proč. Na ta občutek vpliva razdalja med fotoaparatom, kolegom in avtobusom, vtis večje razdalje pa okrepi še razmerje velikosti.

Predstava o prostoru je torej čisto relativna reč, kar je logično, saj je le naša analiza situacije, bodisi v prostoru, bodisi v sliki. Sliko opazuje nekdo, ki verjetno situacije v naravi ni videl, zato oceno o prostoru izdela sam. Fotografija ima torej v rokah dobro orodje za manipuliranje z vtisom o dimenzijah, dober fotograf pa bo to znal izkoristiti na tak način, da bo okrepil delovanje slike. To pa je še eno dobro orodje v zakladnici fotografije.