Leave no trace Ljubljana

Parkirišče pred ljubljanskim Kolosejem je vedno polno praznih avtomobilov, ki so jih tam pustili vsi, željni ogleda kino predstave. V soboto, 11. februarja 2006, pa temu ni bilo tako. Polovica parkirišča je bila namreč namenjena največjemu urbanemu deskarskemu dogodku v zgodovini Slovenije – Leave No Trace-u, skakalnici za deskarje v središču mesta.

Leave no trace v dobesednem prevodu pomeni “ne pusti sledi”. In res, naslednji dan je bila na mestu snežne skakalnice le množica avtomobilov. LNT je deskarski dogodek z odlično zasnovo. Ekipa pride na mesto dogodka, pripelje sneg, postavi skakalnico ter doda še pripadajoče objekte kot so oder, zabojniki za igre in glasbeni šotor.

 

 

Prav tako je bilo tudi v Ljubljani, kjer se je prizorišče začelo polniti že popoldne, čeprav sprva majhno število ljudi ni delovalo obetajoče. V nekaj urah pa se je množica ljudi močno povečala. Tako je bilo ob 20. uri, ko se je začel glavni show, prizorišče že precej natrpano. Pred začetkom vratolomnih skokov so se lahko obiskovalci zabavali ob poslušanju glasbe z glasbenimi telefoni Nokia ali ob fotografiranju in tiskanju fotografskih posnetkov. Veliko zanimanja je požel tudi igralni kotiček, kjer so lahko vsi zabave željni preizkusili svoje igralne sposobnosti na mobilnikih.
Na parkirišču pred največjim ljubljanskim kinom je marsikdo med opazovanjem boardarjev gotovo pomislil na dober snowboarderski film. Da bi ustregli vsem obiskovalcem, so organizatorji so poskrbeli tudi za to. V Koloseju so tako predvajali film Extreme Ops, ki govori o deskarjih, ki so med snemanjem televizijskega oglasa naleteli na vojne zločince in teroriste.

 

 

Poleg same zasnove dogodka je zelo izviren tudi način doseganja hitrosti, potrebne za preskok skakalnice. Boarderji so se morali prijeti za vrv oz. za tako imenovani katapult, ta pa jih je z neverjetno hitrostjo potegnil proti odskočišču. Po besedah organizatorja naj bi deskarji na takšen način dosegali hitrosti vse do 80 km/h. Nekateri boardarji pa so priznali, da je tak način doseganja hitrosti precej nenavaden tudi za njih. Na začetku je vsakdo čutil nekaj strahu oziroma spoštovanja do tega ekstremnega katapulta, to strahospoštovanje pa je izginilo ali se zmanjšalo po nekaj poizkusih.

Na skakalnici so se nam predstavili trenutno najboljši freestyle deskarji na svetu, med njimi tudi člani slovenske ekipe Killer Bees. Vsi so navdušili, verjetno pa je bil prav posebne naklonjenosti deležen fantič, ki ni imel več kot 10 let.

Deskanje je adrenalinski šport, pri katerem hitro pride do poškodb kot so zlomi rok, zapestij ter ključnic. Tako je bilo tudi v Ljubljani, saj je eden izmed boarderjev že po drugem triku nerodno pristal in si zlomil roko. Vendar so mu na pomoč takoj priskočili deskarski kolegi, kmalu pa sta k njemu pritekla tudi reševalca in ga med spodbujanjem publike odpeljala v Klinični center.

 

 

Na prizorišču je bilo opaziti veliko fotografov, ki so se pomešali med spremljevalno ekipo LNT. Poleg tega pa je tudi sama ekipa LNT imela svojega fotografa in snemalca. Možnosti za dobro fotografijo je bilo veliko, vendar pa je bila potrebna velika mera pazljivosti, da ne bi prišlo do bližnjega srečanja s hitrimi deskarji. Fotografom so največjo težavo predstavljale motoče luči iz vseh strani, bodisi močni žarometi ali moteče bliskavice iz publike.

Splošen vtis je bil odličen. Organizacija je bila na vrhuncu, zabave pa je bilo dovolj za vsakogar. Kdor se ni zadovoljil z gledanjem nevarnih likov v zraku ali igranjem mobilnih igric, je lahko noč preživel v bližnjem klubu, kjer so DJ-ji v sklopu turneje Leave No Trace vrteli glasbo vse do jutra.
Obiskovalci so si bili složni; vsi so si želeli še več takih dogodkov in ugotavljali, da česa takšnega v Sloveniji še ni bilo. Seveda, gore pač ne pridejo v Ljubljano vsak dan.