Članki > Razno > Fotografije brez uzd
  • Fotografije brez uzd

    06.05.2006 | Tema: Razno | Avtor: Tomaž Bukovec

Intervju z Jano Pestotnik


Fotografinja in svet camarških konj ob izlivu Soče v Jadransko morje –
Digitalna tehnologija z analognim razmišljanjem – Obiskovanje pred sončnim vzhodom


»Konje lahko fotografiraš marsikje, tudi spuščene, vendar imajo vsi del ujetništva na sebi: povodce, sledi sedla … Jaz pa želim v fotografski objektiv ujeti svobodnega konja, tistega, ki živi z naravo in v njej. Takega, ki se zbudi v jutranji rosi in gre spat v hlev pod drevesi, ne pa da se vsak večer vrača v hlev, kjer ga čaka lastnik in oskrbnik. Obnašanje teh, naj jim rečem tako, svobodnih konj je drugačno. Brez uzd … In take so tudi fotografije iz njihovega sveta. Brez uzd, brez omejitev, le z jutrom in večerom. Morda kot take veliko povedo tudi o meni …«

S temi besedami se je med klepetom predstavila fotografinja Jana Pestotnik. Nedavno je v centru Caneo v parku ob izlivu Soče v Jadransko morje (Isola della Cona) odprla svojo prvo razstavo fotografij. Z njo nismo klepetali o življenju v Ljubljani, njenem delovnem mestu in trenutkih, ko je gospa srednjih let. Klepetali smo o fotografiji, konjih, o fotografinji, ki se na fotoportalu www.slo-foto.net predstavlja z nenavadnim imenom, kot Ksantipa.

 


Razredna fotografka

To so bili njeni prvi koraki v svet fotografije, v srednji šoli pa je bila po svoje kar razredna fotografka. Kasneje se je začela s fotografijo ukvarjati bolj načrtno in ne le mimogrede, svoje fotografsko oko pa je usmerila najprej v portrete in potem v naravo. Fotoaparat pa je postal njen stalni spremljevalec na potovanjih po Bližnjem vzhodu in drugje. Indijo, Nepal in druge dežele je prepotovala po dolgem in počez. Fotografirala je na diafilm in le del diapozitivov je ostal nepoškodovan. Zaradi številnih selitev …

Po svetu je potovala s praktiko in zenitom, kasneje je nabavila Canon A 1, kultni Canonov fotoaparat, potem pa se ji je življenje drugače obrnilo. Odločila se je za obrt, za poplačilo prispevkov pa je morala nameniti denar, ki ga je dobila od prodaje aparata.

»Tako več kot dvajset let nisem fotografirala. Ne zato, ker ne bi želela ali imela možnosti – imela sem druge interese, družino in sem fotografijo potisnila vstran. Ves čas pa sem vedela, da bodo prišli moji trenutki, ko bom spet vzela v roke fotoaparat. Moja vrnitev v svet fotografije je bila po svoje smešna. S praktike, zenita in canona, z analogne tehnike sem prešla naravnost na digitalno. Prehod je bil šokanten in sem še kar nekaj časa fotografirala analogno. Ne mislim na oblikovanje v photoshopu oziroma na računalniku, ampak sem z aparatom fotografirala, kot da imam v njem film in ne spominsko kartico, na katero lahko brez dodatnih stroškov posnameš nešteto fotografij. Enostavno se nisem mogla navaditi, da lahko za en motiv porabim deset ali dvajset posnetkov, ne da bi mi bilo treba razmišljati o porabi filma. Zlasti je to pomembno pri konjih v gibanju, kjer ne moreš čakati le na ugoden trenutek, ampak moraš loviti množico trenutkov. Digitalna fotografija te včasih zavede in potem le še pritiskaš, zato je tudi pri tej novi tehnologiji koristno, če temu tako rečem, analogno razmišljanje, ko ob vsakem posnetku vseeno razmišljaš, iščeš, ne pa le beležiš…«

 


Zgodba o konjih v izlivu Soče v Jadransko morje pa je pripoved o ljubezni, ki jo je ujela v svoj objem. Konji so ji bili vedno blizu in pred časom se je odpravljala v južno Francijo v pokrajino Camarque fotografirat camarške konje. To so beli konji, na prvi pogled celo podobni lipicancem, čeprav so manjši in debelejši ter niso tako graciozni. So pa posebej prilagojeni življenju v močvirnatih predelih. Nekaj let po osnovanju naravnega rezervata ob izlivu Soče (uradno je bil ustanovljen leta 1996, urejali pa so ga vse od leta 1990) so v parku naselili camarške konje: osem kobil in osem žrebcev. »Na portalu Slo-foto mi je nekdo povedal za te konje in ob vrnitvi iz Francije sem se odpravila tja. Izliv in ves park sta nekaj posebnega. Sprejmejo te vrste topolov, naravni park pa je svet vode, močvirij, ptic in blata ter seveda konj. Žrebci so zaprti v prvem delu parka, kobile in žrebeta pa so prosto spuščeni v velikem drugem delu. Ko sem prišla prvič, ni bilo srečanje nič posebnega. Kobile so ščitile dvoje žrebet in me niso spustile blizu. Konji kot konji! Potem sem se jim počasi približevala. Mednje sem tudi po dvakrat na teden hodila zjutraj, še pred sončnim vzhodom, se jim dobrikala in jih podkupovala, ker pa so prosto spuščeni, se vsaj deloma izogibajo ljudi. So enostavno drugačni, enkrat taki in drugič drugačni. Taki so zaradi okolja in svobode in vse to moraš sprejeti in se jim prilagoditi, še posebej ko jih želiš fotografirati. Ob vsakem mojem obisku je park drugačen, z novo svetlobo in novimi trenutki. Konji živijo na velikem odprtem močvirnatem območju proti Punti Spigolo. Poleti je trstičje višje od njih in neštetokrat sem hodila ure in ure, gazila po blatu, ilovici, v katero se vdreš do kolen in ne moreš izvleči škornjev, prisluškovala rezgetu v vetru in jih iskala. V delu parka proti morju so le konji in ptice, le sem in tja srečaš kakšnega ornitologa,« pripoveduje Jana Pestotnik.

 


Intima svobode

Camarški konji so jo enostavno prevzeli. V narodnem parku ob izlivu Soče v morje se prepletata slana in sladka voda in temu je prilagojena tudi vegetacija, predvsem pa imajo konji ne glede na svojo vlogo uravnavanja ravnovesja prostost. “Če se podaš po njihovih sledeh, v njihov svet, začutiš tudi to prostost,” pravi Jana, ki je del intime svobode ujela v objektiv fotoaparata. Fotografije na njeni prvi razstavi (jeseni pripravlja posebno razstavo tudi v Ljubljani) niso le “fotke”. So zgodbe o trenutkih življenja, fotografije in narave. In morda tudi sanj o svobodi…

Tomaž Bukovec, Nedeljski dnevnik 30. aprila 2006