Članki > Razno > Etični vidik novinarske fotografije
  • Etični vidik novinarske fotografije

    25.11.2004 | Tema: Razno | Avtor: Luka Dakskobler

U vod  

Fotoaparati in kamere niso le naprave, ki objektivno beležijo dogodke, kot so se dejansko zgodili. Tako kot za novinarskim besedilom se tudi za fotografijami in posnetki skriva njihov avtor, le da je njegova prisotnost manj očitna, ker v zavesti javnosti velja, da so fotografije objektivna slika tistega, o čemer ljudje berejo v časopisu ali poslušajo v televizijskem poročilu. Poleg tega, da konotirajo določene pomene, so zaradi vizualne dimenzije še vplivnejše in učinkovitejše kot besedilo. Kaj, kdo, kje, kdaj in v kakšnem kontekstu se nekaj ali nekdo pojavi na fotografiji, objavljeni v časopisu, ali na televizijskem posnetku tako dobi veliko večji pomen, ki se ga novinarji z razvojem vizualnih komunikacij in naraščujočega poudarka na njih vedno bolj zavedajo.

Pravne in Etične Norme

Čeprav je zgodovina etičnih razprav o novinarski fotografiji, televizijskih posnetkih in predvsem o fotomontažah zelo kratka, tudi zanje veljajo povsem enaka etična načela in zakoni kot za besedila, kar je je v novem Kodeksu slovenskih novinarjev tudi zapisano v preambuli. Fotoreporterstvo besedilu ni podrejeno, kot se mogoče zdi, ampak je le drugačna oblika novinarstva ter pomeni »sožitje novinarske fotografije in pisane besede« (Čič 2000: 4). Kršitve tako pravnih kot etičnih norm se pojavljajo na večih področjih, ki jih urejajo mednarodni, evropski in nacionalni pravni akti ter različni kodeksi, zato etično obravnavanje te oblike novinarstva zavzema kar nekaj členov novinarskih kodeksov.

Jay Black navaja nekaj vprašanj, ki bi si jih moral fotoreporter zastaviti preden se odloči za posnetek.

  • Ali vdiram v zasebnost osebe? Če je tako, ali imam za to pravi razlog?
  • Je to osebni trenutek bolečine in trpljenja, ki ga morajo gledalci ali bralci videti?
  • Ali ta fotografija pove pravo zgodbo? Ali bi bila drugačna fotografija ustreznejša?
  • Ali fotografiram dovolj od daleč, da nisem vsiljiv ali da morebiti ne povzročam žrtvam še dodatnega gorja?
  • Ali sem sočuten in takten?

(Black 1993: 144)

Da bi si fotoreporterji lažje odgovorili na ta vprašanja morajo upoštevati mnoge pravne in etične norme, ki se nanašajo predvsem na pravico do zasebnosti, domnevo nedolžnosti, načela objavljanja imen in slik, poročanja o vojnah, terorizmu, nesrečah, na objavljanje neosnovanih obtožb in žalitev ter na kakršno koli diskriminacijo ali stereotipizacijo.

PRAVICA DO ZASEBNOSTI

Dvajseti člen kodeksa slovenskih novinarjev pravi, da » novinar spoštuje pravico posameznika do zasebnosti in se izogiba senzacionalističnemu in neupravičenemu razkrivanju njegove zasebnosti v javnosti. Poseg v posameznikovo zasebnost je dovoljen le, če za to obstaja javni interes.« To pravico varuje tudi Ustava RS, ki v 35. členu pravi: » Zagotovljena je nedotakljivost človekove telesne in duševne celovitosti, njegove zasebnosti ter osebnostnih pravic.« Vendar je ta pravica v fotoreporterstvu najpogosteje kršena.

Andrew Belsey razlikuje tri oblike zasebnosti, in sicer telesno ali fizično zasebnost, mentalno ali komunikacijsko zasebnost in informacijsko zasebnost. Fizična zasebnost zagotavlja prostor v katerem se posameznik lahko svobodno giblje in deluje, ločen od opazovanja drugih ljudi. (Belsey v Poler 1997: 170) S fizičnim vdorom v zasebnost jo največkrat kršijo fotografi, ki so usmerjeni strogo senzacionalistično – paparazzi, ki prežijo na javne osebnosti in zvezde, saj imajo ti manjšo pravico do zasebnosti kot običajni ljudje. To priznava tudi kodeks slovenskih novinarjev: »Pri poročanju o javnih osebnostih in tistih, ki želijo dobiti moč in vpliv ter vzbujati pozornost, je pravica javnosti do obveščenosti širša.« (20. člen) Na njih prežijo torej bodisi zato, ker so njihova dejanja pomembna, bodisi zato, ker se v medijih morajo pojavljati. Največkrat pa zaradi zaslužka. ($650.000 za sliko princese Diane in Dodija med poljubljanjem). (Cohen 2000: 82) Vendar javne osebnosti pogosto izgubijo vso pravico do zasebnosti, fotografi pa jih lovijo na vsakem koraku. V Veliki Britaniji, ki je zibelka senzacionalističnega rumenega tiska, novinarski kodeks jasno določa, kaj fotoreporter sme in kaj ne sme. Kodeks britanske Komisije za medijske pritožbe (UK Press Complaints Comission) v trejem členu med drugim pravi: »Uporaba telefotografije pri fotografiranju oseb v njihovem privatnem okolju brez njihove privolitve je nedopustna.« V naslednjem členu pa je zapisano, da se fotografi ne smejo zadrževati na posesti, potem ko jih je oseba prosila, da odidejo, in oseb ne smejo zasledovati. (http://www.presswise.org.uk) Ravno s slednjim pa marsikdo povezuje smrt princese Diane, saj so jo paparazzi pred smrtjo zasledovali na motorjih.

Za fotoreporterje je zlata jama predvsem osebna stiska ljudi, trpljenje in žalost. Fotografije, ki jih posnamejo na krajih nesreč ali večjih kriz, veljajo za dobro fotoreporterstvo in so ponavadi med prvimi tremi nagrajenimi fotografijami v najpomembnejših kategorijah natečaja za najboljšo novinarsko fotografijo (World Press Photo Award, http://www.worldpressphoto.nl). Tudi Pulitzerjeva nagrada za najboljšo novinarsko fotografijo gre ponavadi kakšni od teh emocionalno močnih fotografij.


(AP/Alan Diaz, vir: http://www.pulitzer.org)

Ena najslavnejših je nastala, ko je ameriško sodišče odločilo, da 6-letnega Eliana Gonzaleza vrnejo očetu na Kubo. Po dolgotrajnem sodnem sporu glede skrbništva med očetom na Kubi in sorodniki na Floridi, so specialne enote vdrle v hišo sorodnikov na Floridi, da bi Eliana vrnile očetu, fotograf pa je očitno v hišo vdrl z njimi in s tem kršil pravico do zasebnosti, poleg tega pa posegal v duševno integriteto otroka in njegove družine. Fotografija je leta 2001 prejela Pulitzerjevo nagrado za najboljšo novinarsko fotografijo. (slika zgoraj)

Pravica do informacijske zasebnosti – varstva osebnih podatkov – je kršena predvsem, ko gre za kriminalna dejanja, sodne postopke ter spet, nesreče in tragedije. Ravno v teh primerih bi novinar moral najbolj spoštovati človekovo osebo. Začetnici imena in priimka velikokrat tega ne zagotavljata, saj bralec osebo lahko identificira tudi s pomočjo ostalih podatkov, med drugimi tudi s fotografijami avtomobilov, registrskih tablic in najpogosteje domov žrtev. Einaindvajseti člen Kodeksa slovenskih novinarjev pravi: »Novinar mora biti pazljiv pri omembi imen in objavi slik storilcev, žrtev ter njihovih svojcev v poročilih o nesrečah in predkazenskih postopkih.« Enako je tudi v kodeksih drugih držav, razen v novinarskem kodeksu kanadskega Quebeka, ki v svojem petem členu pravi, da lahko novinar v večini primerov razkrije imena žrtev nesreč in kriminalnih dejanj, ker je to v javnem interesu. Še posebej je to pomembno, če gre za javno osebnost. Prepoveduje pa razkrivanje imen žrtev in svojcev spolnih zločinov. (http://www.presswise.org.uk)

Nadlegovanje in fizičen vdor v zasebnost se največkrat povezujeta z vdorom v mentalno zasebnost, ki osebi omogoča, da je sama s svojimi mislimi in občutki. V slovenskih medijih, predvsem v Slovenskih novicah, je praksa, da novinarji vdirajo v zasebno življenje običajnih ljudi, ki so nehote postali deležni medijske pozornosti, predvsem v primeru družinskih tragedij. Fotografirajo njihove domove ali celo trenutke žalovanja za preminulimi. Takšna kršitev duševne integritete kot tudi dostojanstva pokojne osebe je poročanje Slovenskih novic o umoru Uršule Jalševec, ki jo je v Logu pri Brezovici neznanec ustrelil skozi kuhinjsko okno. Članki so se pojavili v treh številkah in prav vse fotografije kršijo pravico do zasebnosti. Na naslovnih straneh so namreč objavljene sveče pred njenim domom, fotografija njene sobe (ki jo je posnel Iztok Umer) in njen grob. K prvemu članku so bile dodane tri fotografije njenega doma, k drugemu in tretjemu pa fotografije s pogreba, kjer je celo na slikah videti, da je fotograf vdiral v zasebnost njenih svojcev. Objava takšnih fotografij je popolnoma neupravičljiva. Gre za oseben trenutek žalovanja, grob poseg v duševno integriteto svojcev in dostojanstveno smrt žrtve. Javnega interesa seveda v tem primeru ni.


(Slovenske novice, 10. in 14. 2. 2003)

Na televiziji so pogosto predvajani posnetki žrtev, mrtvih, ranjenih, ali pa česar koli drugega povezanega z njimi. Poklicna merila in načela novinarske etike v programih RTV Slovenija določajo: » Osebna bolečina v oddaji ne sme biti izrabljena za doseganje senzacionalističnih učinkov, zavarovati je treba tudi zasebnost posameznika.« (10.4 člen) Iz tega sledi, da mora za objavo takšnih posnetkov obstajati velik javni interes ali pravica javnosti do obveščenosti. Objava lahko tudi pripomore k doseganju večjega pozitivnega cilja, kar se je pokazalo v primeru posnetkov s sarajevske tržnice po bombnem napadu. Svetovna javnost se je ob njih vendarle zamislila in začela resneje reševati balkansko krizo. Takšni posnetki v ljudeh zbudijo čustva, zato spet ravno te veljajo za najboljše.

Mladoletne osebe morajo biti deležne posebne zaščite. Groba in javno odmevna kršitev tega določila kodeksa se je pred leti (zdaj pa spet) pripetila v Slovenskih novicah na primeru domnevnih mučiteljev mačk iz Kranja. Novice so namreč objavile fotografijo plakata, ki so ga na Kranjski gimnaziji razobesili dijaki, na katerem so bile fotografije in imena treh njihovih vrstnikov, ki naj bi brutalno mučili mačke. Kaj je upravičilo objavo te fotografije? Javni interes? Pravica javnosti do obveščenosti? Kršena je bila najprej pravica do zasebnosti, tako s fotografijo kot z objavo polnih imen, nadalje pa tudi domneva nedolžnosti. Ker so mladoletni, je bil kršen tudi 22. člen kodeksa slovenskih novinarjev, ki pravi, da mora novinar pri poročanju o mladoletnikih pokazati posebno obzirnost.


(Slovenske novice, 16. 1. 2003)

Fotografije velikokrat uporabljajo v funkciji zbujanja čustev bralcev. Da bi jih angažirali za neko dejavnost, da bi jih »prebudili«. Takrat gre torej za takorekoč večje dobro, ki naj bi po mnenju urednikov prevladala nad pravico do zasebnosti. Takšen primer je fotografija jokajočega perujskega dečka Eduarda, ki mu je taksi do smrti povozil šest ovc.


(National Geographic 100 Best Pictures, Januar 2002)

Fotograf za National Geographic William Albert Allard je s fotografijo sicer kršil njegovo duševno integriteto in pravico do zasebnosti, toda po objavi fotografije, so bralci National Geographica zbrali toliko denarja, da so dečku kupili nove ovce.

Eno od vprašanj, ki naj bi si jih novinarji zastavili pred objavo določene fotografije, je tudi, kako bi novinar reagiral, če bi bil na fotografiji on. (Black 1993: 144) Odgovor bi lahko bil, da bo čustva podoživel. Torej z objavo fotografij žrtev ali svojcev žrtev pri žalovanju povzročamo le še dodatno gorje, medtem ko javni interes sploh ne obstaja. Te fotografije so uporabljene bolj v senzacionalistične namene.

Negativen primer burjenja čustev ob objavi posnetkov je ponavljanje posnetkov terorističnega napada na Svetovni trgovinski center v New Yorku. Ne gre samo za senzacionalizem, temveč tudi za zbujanje strahu in jeze med Američani, ki bi se iz teh dveh razlogov morda odločili podpreti vlado pri napadu na Afganistan, Irak in še katere druge države, od koder izhaja terorizem. Gre tudi za neupoštevanje dostojanstva žrtev, še posebej pri spornih posnetkih ljudi, ki skozi okna skačejo s stolpnic.

Izmed štirih kategorij vdora v zasebnost, ki jih navajajo Christians et. al. (v Ogorevc 2000, 50), sta pogosto kršeni druga in tretja kategorija, ki govorita o informacijah, ki osebo spravijo v zadrego ali jo prikažejo v napačni luči, kar pomeni nespoštovanje njihovega dostojanstva. Tu gre predvsem za senzacionalizem ali namerno blatenje ugleda osebe na fotografiji. Zakoni sicer dovoljujejo fotografiranje na javnih mestih, kjer zvezde in javne osebnosti pričakujejo fotografe, toda fotoreporter si mora prizadevati, da fotografije ne bodo žalile ali škodovale ugledu osebnosti. Vselej mora spoštovati človekovo dostojanstvo. Za razliko od drugih družbeno pomembnih zadev tu ponavadi ne gre za javni interes. Fotografija ministra Rupla, ki si vrta po nosu, in spodnjega perila ene od nastopajočih na Emi (sliki spodaj) sta čisti senzacionalizem, ki ga kodeks slovenskih novinarjev v 20. členu prepoveduje (čeprav pravi, da bi se ga moral novinar »izogibati«). Vseeno pa je resnica v primeru blatenja ugleda povsem zadostna obramba proti tožbam. Če je fotografija resnična reprodukcija dogodka, potem je lahko še tako žaljiva, pa je pravno še vedno sprejemljiva. (Rothstein 1978: 208) Etično pa seveda ne.

  


(Mladina, 17. 2. 2003)

(Slovenske novice, 17. 2. 2003)


Domneva Nedolžnosti

Domneva nedolžnosti je pravica, ki je zapisana v kodeksu slovenskih novinarjev, Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in drugih mednarodnih pravnih aktih. Novinarji je ne kršijo samo v besedilu. Velikokrat podnapis fotografiji označi osebo na njej za krivo (primer so mučitelji mačk v Slovenskih novicah in slika spodaj), tako da v trdilni obliki ali celo eksplicitno piše, da je oseba na sliki zagrešila kaznivo dejanje. A takšni primeri so očitni.


(Slovenske novice, 29. 1. 2003)

Manj očitni so primeri, kjer fotografija sama implicira, da je oseba na njej kriva. Takšen primer je aretacija ameriškega rugby zvezdnika O.J. Simpsona, ki je bil osumljen umora svoje žene. Time in Newsweek sta na naslovnici objavila policijsko fotografijo Simpsona in obe reviji sta se pojavili ena zraven druge, pri čemer pa je bila naslovnica Timea drugačna. Time je namreč potemnil fotografijo, da je bil Simpson videti bolj črn (stereotipizacija!) in bolj zastrašujoč. Poleg tega pa je bil policijski napis spodaj manjši, da je bil bolj opazen na strani, polni naslovov. (http://www.nppa.org/services/bizpract/eadp/eadp.html) Uredništvo Timea se je torej odločilo, da je O. J. kriv in pri tem ni bil potreben noben komentar pod sliko. Ta namreč govori sama zase.

  
(vir: http://www.journalism.bsu.edu/classes/pfarmen/ethics.html)

Poleg členov, ki govorijo o upoštevanju domneve nedolžnosti osmi člen kodeksa slovenskih novinarjev pravi da » montaža, napovedi, naslovi in podnapisi ne smejo ponarejati vsebine.« Tudi kodeks zveze ameriških fotoreporterjev (National Press Photographers Association, www.nppa.org) pravi, da je kredibilnost največje bogastvo fotografov in da je nesprejemljivo kakršno koli spreminjanje vsebine fotografije (tako elektronsko kot v temnici), ki bi zavajalo javnost. Čeprav se zaradi pomanjkanja konkretnih vidnih kazalnikov na kršitev domneve nedolžnosti zdi, da je takšna interpretacija slike osebna, je vseeno pravilna, kar je na nek način potrdil celo grafični urednik Timea, ki je izjavil: »Vedeli smo, da bo policijska fotografija imela zelo široko distribucijo, kar nam je po našem mnenju dovolilo, da jo naredimo bolj interpretativno...« ( http://www.journalism.bsu.edu/classes/pfarmen/ethics.html )

Kriminal, Nasilje in Terorizem

Novi kodeks slovenskih novinarjev kriminala, nasilja in terorizma sploh ne omenja, medtem ko je stari kodeks prepovedoval njihovo poveličevanje. Tudi v slovenski ustavi je zapisano, da je spodbujanje k nasilju in vojni protiustavno. V osmem členu Zakona o medijih je zapisano: » Prepovedano je z razširjanjem programskih vsebin spodbujati k narodni, rasni, verski, spolni ali drugi neenakopravnosti, k nasilju in vojni, ter izzivati narodno, rasno, versko, spolno ali drugo sovraštvo in nestrpnost.« Toda krvave prizore mediji prikazujejo z opravičilom, da ima javnost pravico izvedeti, kaj se dejansko dogaja. (Ogorevc 2000: 57) Vseeno pa se izogibajo objavi fotografij, kjer bi naslovniki lahko prepoznali žrtve, saj imajo te pravico do dostojanstvene smrti. Zato je največ spornih fotografij iz tujine, na katerih žrtev nihče ne bo prepoznal.

Britanski BBC v svojih priporočilih za produkcijo TV novic pravi: »BBC se zavezuje, da ne bo predvajal programa, ki je v nasprotju z dobrim okusom ali spodobnostjo, ki lahko vzpodbudi ali povzroči kriminal ali nered, in ki lahko užali čustva občinstva.« (Producer's Guidelines, www.bbc.co.uk) Pravtako priporočajo, da je treba spoštovati mrtve in jih ne kazati, da se je treba izogibati bližnjim kadrom, da zgodba ne sme biti osredotočena na krvave posledice nasilja, da se je treba izogibati objavi takšnih prizorov samo zato, ker so dostopni, in da veljajo enake vrednote za vsakogar, ne glede na to, iz katere države prihaja. (Stipanovič 2000: 40, 41)

Ko so v Južnoafriški republiki leta 1990 zamenjali režim, ukinili apartheid in izpustili politične zapornike (med njimi tudi Nelsona Mandelo) je izbruhnilo nasilje, iz katerega je fotograf Greg Marinovich prinesel zelo grozljive fotografije, a etiki navkljub je za njih prejel Pulitzerjevo nagrado leta 1990. Ne samo, da presegajo meje dobrega okusa. Žrtev, ki na sliki umira ali pa je že mrtva, celo imenuje s polnim imenom.

  
(vir: http://www.digitalfilmmaker.net/Bang/bang_frame.html)

Sporna je predvsem objava imen žrtev, s čimer je kršil pravico do zasebnosti in pravico do dostojanstvene smrti. Ni upošteval duševne integritete žrtve in njenih svojcev, ki so fotografijo videli, poleg tega pa odpira veliko vprašanje fotografove prisotnosti na kraju dogodka. Bi lahko pomagal, namesto da je stal ob strani morilcu in slikal? Nekakšna konvencija je, da fotoreporter najprej slika, potem pa razmišlja, in veliko jih napravi posnetke brez pomisleka, češ, naj se urednik ukvarja z njimi. (Goodwin 1994: 321)

Smisel terorizma je doseči nek cilj z uporabo sile in zastraševanja, torej je prikazovanje grozljivih posledic terorističnih napadov voda na mlin teroristom. Tako je bilo 11. 9. 2001 ob napadu na New York, zdaj pa so čustva prizadetih tako močna, da se sami na enak način poslužujejo medijev v svoje namene – pokazati teroristom, kaj jih bo doletelo. Eden takih primerov je bila teroristična akcija skupine Čečenov v Moskovskem gledališču, kjer so zajeli talce. Ruska policija je pretiravala z uporabo sile in pomorila vse ugrabitelje, posnetki pa so v vsej svoji grozoti prišli v javnost. (slike spodaj) Javni interes mogoče opravičuje objavo, vendar ne takšnih posnetkov. Vsak človek je namreč upravičen do dostojanstva, to je tisto osnovno, kar ima samo s tem, da je človek. Torej je nedopustno prikazovanje mrtvih teroristov, pa vendar jih vidimo, saj funkcionirajo po eni strani senzacionalistično, po drugi pa (predvsem zdaj) kot opozorilo drugim potencialnim teroristom.

  
(foto: AP/NTV, vir: http://www.time.com) (foto: FSB Public relations, vir: http://www.time.com)

Diskriminacija in Stereotipi

Triindvajseti člen kodeksa slovenskih novinarjev pravi: » Novinar se mora izogibati rasnim, spolnim, starostnim, verskim, etničnim in geografskim stereotipom in stereotipom, povezanim s spolnimi nagnjenji, invalidnostjo, fizičnim videzom in socialnim položajem. Diskriminacija zaradi spola, pripadnosti etnični, verski, socialni ali narodni skupnosti, žalitev verskih čustev in običajev ter netenje mednacionalnih trenj niso dopustni.« Enako lahko preberemo v Ustavi RS in drugih mednarodnih pravnih aktih, saj je to zelo polemizirano področje v družbi.

Novinarji po mnenju Wilsona (v Ogorevc 2000: 72) manjšine pogosto napačno predstavljajo. Lester ( http://commfaculty.fullerton.edu/lester/writings/photoetics.html ) pa pravi, da stereotipi nastanejo, ko so novinarji leni, nepoučeni ali nezainteresirani ali celo rasistični. »Fotograf hitreje in lažje fotografira jeznega Afroameričana med nemiri kot, da bi si vzel čas in raziskal družbene probleme, ki so do nemirov pripeljali.« ( http://commfaculty.fullerton.edu/lester/writings/photoetics.html )

Eden od primerov je že omenjena naslovnica Timea (glej poglavje o domnevi nedolžnosti), drugi primeri pa se pojavljajo v revijah, kjer so ženske prikazane kot gospodinje ipd.

Slab Okus

Slab okus je po mnenju Rothsteina (1978: 202, 203) uporaba fotografije za ustvarjanje napačnih vtisov, blatenje ugleda ljudi, poniževanje, prikazovanje grotesknega, brutalnega, vulgarnega, ali izkoričanje emocionalne stiske drugih ali namerno zavajanje. Torej skoraj vse do zdaj obravnavano. Fotografija je lahko etično povsem sprejemljiva sama na sebi, vendar presega vse meje dobrega okusa. To razliko med etiko in dobrim okusom priznava tudi John Long, nekdanji predsednik Ameriškega združenja fotoreporterjev (NPPA), ki pravi da se okus nanaša na »kri, seks, nasilje in druge vidike življenja, ki jih nočemo videti zjutraj pri zajtrku.« ( http://www.nppa.org/services/bizpract/eadp/eadp.html ) Za primer navaja fotografijo, kjer Somalijci skozi mesto vlečejo mrtvega ameriškega vojaka. Slika po njegovem etično ni sporna. »Če javnost potrebuje informacijo s fotografije za utemeljene odločitve v družbi, potem moramo fotografijo objaviti ... Fotografijo mrtvega vojaka na ulici smo morali videti, da smo se lahko utemeljeno opredelili o naši prisotnosti v Somaliji.« Toda objava fotografije bi prizadela svojce, za kar mu je sicer žal, vendar meni, da včasih potrebe mnogih prevagajo potrebe enega samega ali le peščice ljudi.

Problem je manjši, ko gre za ljudi, ki so zelo oddaljeni od našega okolja. V Južnoafriških nemirih 1990 je Marinovich posnel fotografije, ki krepko presegajo meje dobrega okusa, vendar etično niso bile sporne same po sebi. Sporni so bili le podnapisi, kjer je bilo zapisano polno ime žrtve. Nekatere fotografije drugih fotoreporterjev pa so bile tako dobro postavljene, da ni bil viden niti en obraz ljudi na sliki.


(foto: Joao Silva/PictureNET, vir: http://www.digitalfilmmaker.net/Bang/bang_frame.html)

V naših medijih se res neokusne fotografije pojavljajo predvsem v tujih novicah, v domačih gre več ali manj za krvave madeže s cest in pokrita trupla. Ne varčujejo pa s krvavimi fotografijami razmesarjenih živali. Vsakokrat, ko psi ali kakšna zver raztrga živino, se fotografije razmesarjih živalskih trupel znajdejo v časopisu.

Še pogostejši so televizijski posnetki ob večjih nesrečah ali (spet) terorističnih napadih. Ti skoraj vedno prikazujejo žrtve (ranjene ali mrtve). Eden takih primerov je bil napad na tržnico v Groznem 22. 10. 1999 ali napad na tržnico v Sarajevu 28. 8. 1995.

Leta 2000 je urad tiskovnega predstavnika ruske vlade po svetu razposlal šokantne posnetke ravnanja čečenskih upornikov z vojnimi ujetniki. Marsikatera televizijska hiša jih je tudi predvajala, čeprav so daleč presegali mejo dobrega okusa. Na posnetkih je bilo namreč mučenje in razne usmrtitve vojakov. Deloma dober primer je TV Slovenija, ki je nekaj odlomkov predvajala, vendar je posnetke odrezala v trenutku, preden so postali preveč krvavi. Toda zdi se, da so jih v prispevek vključili samo zato, ker so bili dostopni. (Stipanovič 2000: 46)

Osebna Etika

V vsem tem je koncu koncev fotoreporter še vedno sam na kraju dogodka in on odloča, kaj in kako bo to fotografiral. Če ima etične zadržke, se seveda lahko odloči, da ne bo fotografiral ali raje pomagal, toda velja, da se bo zaradi tega z naloge vrnil brez posnetkov. (Goodwin 1994: 321) Goodwin navaja tudi primer Eddieja Adamsa (AP), ki je med Vietnamsko vojno odložil fotoaparat, ker je začutil, kako grobo krši duševno integriteto na smrt prestrašenega 18-letnega vojaka. (Goodwin 1994: 325)

Kevin Carter (Corbis Sygma) je leta 1993 pokrival Sudansko lakoto in v New York Timesu objavil fotografijo sudanske dekice, ki se je zgrudila na poti do centra, kjer so otrokom (ki jim skoraj ni bilo več pomoči) delili hrano. (spodaj levo) Za fotografijo je naslednje leto prejel Pulitzerjevo nagrado, še prej pa so mu očitali, da deklici ni pomagal. Vsem je pojasnil, da so bili delavci centra v bližini in da so ji takoj pomagali. Marsikdo domneva, da so ti očitki pripomogli k njegovi odločitvi, da po prejeti nagradi 1994 odputuje nazaj v Afriko in napravi samomor. ( http://www.nppa.org/services/bizpract/eadp/eadp.html ) Veliko bolj sporna je fotografija iz južnoafriške krize, kjer član Afriškega gibanja prosi za življenje tik preden ga je policaj ubil. (spodaj desno) To se je zgodilo marca 1994 in bi po mojem mnenju bil večji razlog za osebno krivdo, saj je sodeč po fotografiji stal skoraj vštric policaju, ko je ta ustrelil voznika. Kako se človek prepriča, da stopi vštric morilcu in fotografira moškega, ki prosi za življenje? Kaj ga žene? Pravica javnosti do obveščenosti?

  
(vir: http://www.digitalfilmmaker.net/Bang/bang_frame.html)

Fotograf mora torej sam presoditi, kaj je zanj etično sporno. Osebna etika se združuje z novinarsko etiko pri delovanju na terenu, in od teh dveh je odvisno koliko posnetkov bo naredil. Toda še vedno velja, da ima življenje prednost, in ko si postavljen v situacijo, kjer lahko pomagaš, moraš to tudi storiti. Fotograf mora sam vedeti, kdaj bo humanost dobila prednost pred novinarstvom. » Naredil sem posnetke, ki jih ne bom nikoli pokazal nikomur,« je zapisal fotograf časopisa New York Daily News, ko je opisal dogodke 11. septembra. ( http://www.poynter.org )

 

Vojna Fotografija

Hearstov Daily in Pulitzerjev World sta se prva ponašala s senzacionalističnimi posnetki vojn. Kri in trupla so še vedno več ali manj standard v vojnem fotoreporterstvu. Toda menim, da je to linija najmanjšega odpora. Trupla bodo vedno tam in ne bodo ugovarjala. Fotoreporterji pa pozabljajo na dostojanstvo osebe, zato se jim takšni posnetki ne zdijo sporni. Iz vojn vedno prihaja največ krvavih prizorov. Berger (1980: 14) pravi, da zato, ker so časopisi ugotovili, da je večina njihovega bralstva zdaj že seznanjena z vojnimi grozotami in zahteva, da ji pokažejo resnico. Časopisi menda verjamejo, da so se njihovi bralci že navadili nasilnih podob, in zdaj tekmujejo med seboj z vedno bolj nasilnimi senzacionalizmi.

V času, ko ni bilo niti najmanjših etičnih zadržkov na področju fotografije, so v vojnah nastajale precejšne goljufije. V ameriški državljanski vojni je Alexander Gardner včasih zaradi konkurenčnih fotografov dogodek priredil, spremenil sceno ali celo premaknil trupla. (Marshall v Sterle-Glaner 2000: 35). Robert Capa naj bi v španski državljanski vojni zrežiral posnetek padlega vojaka (spodaj levo), kar je seveda zanikal. Joe Rosenthal, avtor slavne fotografije dviganja ameriške zastave na gori Suribači med drugo svetovno vojno, je novinarju na vprašanje, ali je bila fotografija nastavljena, odgovoril pritrdilno, zaradi česar mnogi še vedno dvomijo v kredibilnost fotografije. V resnici je mislil na drugo fotografijo pod zastavo – skupinsko fotografijo vojakov. (srednja in desna fotografija)

    
( http://commfaculty.fullerton.edu/lester/writings/faking.html)

Med Vietnamsko vojno so fotografi časopisom pošiljali izredno krvave fotografije z namenom, da bi javnost prepričali o zgrešenosti vojne in vlado prisilili v prekinitev spopadov. (Emery v Sterle-Glaner 2000: 50). Čeprav mogoče niso bile okusne niti etične, so nosile velik pomen za javnost in služile večjemu skupnemu dobremu, zato je bila njihova objava upravičena.

Fotomontaže

Kredibilnost novinarske fotografije je vedno ogrožala manipulacija s fotografijami. Tudi v temnicah so nastajale fotomontaže. Fotografi so prirejali fotografije, sami nastavljali posnetke ali jih uporabljali v drugačnem kontekstu, kar je popolnoma nesprejemljivo s kodeksom. Enako (vendar redko) se je dogajalo s televizijskim posnetkom. Zdaj pa se je računalniška tehnologija razvila do te mere, da je mogoče fotografije in celo televizijske posnetke digitalno popolnoma spremeniti, ne da bi to sploh kdo opazil. Warburton meni, da sicer kvalitativne razlike v fotografiji ni, da pa je nova tehnologija le pospešila postopke manipuliranja z njo in jo od »stare« fotografije ločila po tem, da:

  • je z njo digitalno lažje manipulirati kot s pomočjo kemičnih postopkov
  • je neopazljiva (v smislu fotografije same in kako je bila narejena) in neizsledljiva (v smislu odkrivanja originala, saj je marsikater posnetek po novem digitalen že v originalu in je bil lahko že izbrisan)
  • je prestopila z analogne tehnike v digitalno
  • je lahko prenosljiva, saj se fotografije lahko prenaša in pošilja naokoli brez izgube kvalitete. (Warburton v Patterson 1994: 126)

V informativnih žanrih ljudje pričakujejo, da bo fotografija prikazovala resničnost, da je zapis dogodkov, kot so se dejansko zgodili. Nihče ne pomisli, da bi bila lahko digitalno spremenjena, da na primer osebi na sliki nikoli nista v resnici stali skupaj ena zraven druge. Toda tudi to se je v zgodovini dogajalo. Eden prvih odmevnih primerov se je zgodil leta 1982, ko je revija National Geographic ležečo fotografijo spremenila v pokončno, tako da je piramidi v Egiptu pomaknila bliže eno drugi. (slika spodaj) Uredniki so se zagovarjali, češ da bi takšna fotografija bila, če bi fotograf stopil malce bolj v desno. Vendar ni, kar pomeni, da so s fotografijo lagali. ( http://commfaculty.fullerton.edu/lester/writings/faking.html )

Danes je bolj priljubljeno rezanje fotografije, da ustreza formatu. To je sprejemljivo, kajti fotografija je za mnoge sporna šele takrat, ko z nje odstranimo pomemben element ali jo spremenimo do te mere, da ne predstavlja več resničnosti. Long (na http://www.nppa.org/services/bizpract/eadp/eadp.html) loči med bistvenimi in nebistvenimi spremembami vsebine fotografije. Nebistvene so na primer določene korekcije ostrine in zmerna mera barvne korekcije. Takoj ko iz fotografije odstranimo nek konstitutiven element, pa je to bistvena sprememba in pomeni laž, četudi gre za majhno spremembo. Vsaka laž, četudi tako majhna, škodi kredibilnosti fotografovi kredibilnosti. Časopis St. Lous Post Dispatch je na primer s fotografije, ki je prejela Pulitzerjevo nagrado, izbrisal pločevinko Coca Cole. The Orange County Register je celi seriji fotografij, nagrajenih s Pulitzerjevo nagrado, nebo, polno smoga, spremenil v jasno modro. Time je objavil fotomontažo drsalk Nancy Kerrigan in Tonye Harding, kjer drsata skupaj, preden se je to dejansko zgodilo. In medtem ko nekateri prejmejo samo zgražanje, druge uredništvo celo suspendira za par dni. Stormi Greener, fotografinjo Minneapolis Star Tribuna, so suspendirali, ko so ugotovili, da je s fotografije izbrisala žice daljnovoda. Grafični urednik je odločitev utemeljil, češ da ne dopuščajo nobenih posegov v fotografijo razen brisanja morebitnih prašnih pack ali napak na negativu.

( http://sjmc.cla.umn.edu/faculty/schwartz/contents/Photographs_as_Facts/photographs_as_facts.html )

Tudi The Milwaukee Sentinel je v svojem kodeksu zapisal, da se novinarske fotografije ne sme spreminjati in da je dovoljeno samo konvencionalno retuširanje le-teh, kar pomeni zmerno barvno korekcijo, osvetljevanje ali temnenje delov fotografije, ostrenje in brisanje prašnih madežev, črt in drugih napak na filmu. Da bi zagotovili integriteto fotografij, je nedopustno spreminjati ozadje ali barve, delati fotomontaže, jih obračati ali kombinirati med sabo. (h ttp://sjmc.cla.umn.edu/faculty/schwartz/contents/Photographs_as_Facts/photographs_as_facts.html )

Pri nas je bilo odmevnih primerov malo. Eden takšnih so fotomontaže golih znanih Slovenk v reviji Moški svet, večkrat pa veliko prahu dvignejo tudi fotomontaže na naslovnici Mladine. Fotografija (zdaj se tako in tako ne loči več med fotomontažo in dejansko fotografijo) velja za resnično in lahko prizadane ljudi na sliki. Ne glede na to, da je Moški svet v kazalu navedel, da gre za fotomontaže, je objava teh fotografij vseeno pomenila laž. Dejanje ni nič manj neetično, če mu to napako priznaš. Poleg tega pa je objava takšnih fotomontaž brez vnaprejšnjega dovoljenja oseb na sliki etično nesprejemljiva, zavajajoča in pomeni kršitev njihove pravice do lastne podobe ter poseg v telesno in duševno integriteto osebe. (Poler 1997: 217)

Takšen primer je tudi sporna naslovnica Mladine (10. 2. 2003), kjer Dimitrij Rupel očitno svoj obraz poriva ameriškemu predsedniku Bushu v zadnjico, oz. mu (tako kot je bilo očitno tudi mišljeno) »leze v rit«. Gre za blatenje ugleda, razžalitev, poseg v telesno in duševno integriteto ter pravico do lastne podobe, obrekovanje ... Mladina je s tem hotela izraziti splošno nezadovoljstvo z delovanjem ministra Rupla, in sicer na zelo udaren način. V Novi Sloveniji so dejali, da oni tožbe ne bodo sprožili. Naslovnica po njihovem kaže pomanjkanje duha in dobrega okusa. (TV Klub 24 ur, Pop TV, 16. 2. 2003) Pravtako so izdali poročilo za javnost, v katerem piše, da naslovnica kaže na to, da »kampanja proti Nato in ZDA« v slovenskih medijih postaja vse bolj žaljiva. (Mladina, 17. 2. 2003)

Res pa je, da fotografije (in torej tudi fotomontaže) nastopajo v kontekstu in Mladina je znana po takšnem šaljenju na račun politikov, zato seveda dvomim, da je kdo verjel, da je fotografija resnična. V smislu konteksta bi marsikdo rekel, da je takšna fotomontaža sprejemljiva. Med vsakodnevnimi novicami pa so Slovnske novice objavile spodnjo fotomontažo Tigerja Woodsa. (Slovenske novice, 29. 1. 2003)

Fotomontaž na televiziji še ni, čeprav tehnologija posega tudi že tja, kar lahko vidimo v sodobnih ameriških filmih. Eden redkih primerov je bila televizijska mreža CBS, ki je s panojev digitalno zbrisala logotipe konkurenčne TV mreže in nanje »prilepila« svoje.

 

Literatura

 

  • Berger, John (1999): Rabe fotografije. Sorosov center za sodobne umetnosti, Ljubljana.
  • Black, Jay, Bob Steele, Ralph Barney (1993): Doing Ethics in Journalism: A Handbook with Case Studies. The Sigma Delta Chi Foundation and The Society of Professional Journalists, Greencastle, Ind.
  • Cohen, Elliot D. (1997): Journalism Ethics: A reference handbook. ABC-CLIO, Santa Barbara, California.
  • Cohen, Daniel (2000): Yellow Journalism: Scandal, Sensationalism, and Gossip in the Media. Twent-First Century Books, Brookfield, Connecticut.
  • Čič, Tina (2000): Funkcije fotografije v časopisu: diplomsko delo. FDV, Ljubljana.
  • Goodwin, H. Eugene (1990): Groping for Ethics in Journalism. Iowa State University Press, Ames, Iowa.
  • Goodwin, Gene in Ron F. Smith (1994): Groping for Ethics in Journalism – Third Edition. Iowa State University Press, Ames, Iowa.
  • Jernejčič, Andreja (1999): Senzacionalizem v novinarstvu in Kodeks novinarjev Slovenije : primeri kršitev Kodeksa v Delu in Slovenskih novicah : diplomsko delo. FDV, Ljubljana.
  • Kodeks slovenskih novinarjev (2002)
  • Zakon o medijih (2001)
  • Kokot, Andrej (1983): Razvoj slovenske novinarske fotografije - s posebnim ozirom na njen strukturalni razvoj : diplomska naloga. FDV, Ljubljana.
  • Ogorevc, Tamara (2000): Kršitve komunikacijskih pravic na primeru časopisnih fotografij: diplomsko delo. FDV, Ljubljana.
  • Poklicna merila in načela novinarske etike v programih RTV Slovenija (2000)
  • Poler, Melita (1997): Novinarska etika. Magnolija, Ljubljana.
  • Rothstein, Arthur (1978): Photojournalism. American Photographic Book Publishing Co. Inc. Gorden City, New York.
  • Sterle-Glaner, Irma (2000): Fotografija in vojna propaganda: diplomsko delo. FDV, Ljubljana
  • Ustava Republike Slovenije (1991)
  • Warburton, Nigel (1994): Ethical photojournalism in the age of the electronic darkroom. V: Patterson, Philip in Lee Wilkins (ur.): Media Ethics: Issues and Cases. Brown & Benchmark cop., Madison

Internet:

  • Schlecter, Danny (2000): Every Picture Tells a Story, Don't It. Mediachannel. http://www.mediachannel.org/views/dissector/propaganda.shtml
  • Long, John (2000): Ethics in the Age of Digital Photography. National Press Photographers Association. http://www.nppa.org/services/bizpract/eadp/eadp.html
  • Lasica, J. D. (orig. 1989): Photographs that Lie. http://www.well.com/user/jd/WJR.html
  • Wheeler, Tom in Tim Gleason (1994): Digital Photography and the Ethics of Photofiction: Four Tests for Assessing the Reader's Qualified Expectation of Reality http://www.journalism.bsu.edu/classes/pfarmen/ethics.html
  • Presswise. Členi kodeksov, nanašajoči se na žrtve, nasilje, zasebnost ... http://www.presswise.org.uk/ethics.htm
  • Handschuh, David (2002): A Lens on Life and Death. Poynter Online. http://www.poynter.org/content/content_view.asp?id=4673&sid=32
  • Steele, Bob (2002). Pearl Photo: Too Harmful. Poynter Online. http://www.poynter.org/column.asp?id=36&aid=839
  • The Digital Filmmaker. http://www.digitalfilmmaker.net/Bang/bang_frame.html
  • Time magazine online. http://www.time.com/
  • Beat the Press: CBS Airs Portion of Daniel Pearl Video. (2002) Greater Boston. http://greaterboston.tv/features/btp_051702_pearl.html
  • Network Airs Daniel Pearl Video. (2002) The Milwaukee Channel. http://www.themilwaukeechannel.com/news/1461074/detail.html
  • World Press Photo Award. www.worldpressphoto.nl
  • Pulitzerjeve nagrade. www.pulitzer.org
  • Lester, Paul Martin: Faking Images in Journalism. http://commfaculty.fullerton.edu/lester/writings/faking.html

 

TV:

POP TV, 24 ur, TV Klub, 16. 2. 2003

POP TV, Preverjeno, 18. 2. 2003, prispevek o paparazzih

 

  

GandalfGandalf - 2005-01-30 16:46:42
super clanek... veliko novih stvari sem zvedel... bravo luka! si to pisal za v kaksno revijo ali za fax?

Mih@Mih@ - 2004-11-26 20:18:53
Kar spomni se Natalije Verboten, ko je bila v novi, da ima "povešene" joške. Prodaja je bila rekordna, slika pa (kasneje) dokazano fotomontaža, čeprav so sprva pri novi trdili, da je realna slika, neobdelana.

- 2004-11-26 12:55:06
Zakaj to počnejo? Iz čisto preprostega razloga: takšne montaže so silno zanimive za širšo množico. In če je neka stvar zanimiva, bo v tem primeru revijo, kupilo veliko več ljudi, kot če bi bila na naslovnici kakšna dolgočasna fotografija.

OKOOKO - 2004-11-26 07:18:27
Nekaj me zanima, nisem pristas montaž, ker to se mi zdi predsej huda zadeva, da vidiš nekoga nakega s svojo glavo na njem!zakaj to sploh počnejo? Sem pristas realne slike, ki prikazuje kaj se v resnici zgodi in kaksne nesrece in lakote so po svetu to da človeku misliti. Zasebnost hm poglej si film paparazzi tam je maščevanje v glavni vlogi. lp oko