Članki > Razno > Avtocesta smrti
  • Avtocesta smrti

    30.11.2004 | Tema: Razno | Avtor: Luka Dakskobler

CENZURA FOTOGRAFIJ ZALIVSKE VOJNE

Novinarji naj bi bili psi čuvaji. Nepristransko naj bi poročali o dogodkih in jih predstavljali takšne, kakršni so v resnici. Toda v vojnah so velikokrat uporabljeni le kot sredstvo za dokazovanje legitimnosti vojne, njeno odrešilno moč in veliko mero spoštovanja do sovražnika. Kot je v svoji obravnavi cenzure v Zalivski vojni zapisala ameriška svobodna novinarka Heather Wokusch: »V vojni je prva žrtev vedno resnica.«

Začelo se je z vojno v Vietnamu, ki je v ameriške domove prinesla fotografije in televizijske posnetke vojne. Prvič je bilo med vojaki na bojišču polno novinarjev in fotoreporterjev. S tem so bila dejanja vojakov ves čas na očeh javnosti in pokazalo se je tisto, kar se je v vojnah že ves čas dogajalo, a je bilo zamolčano. Vojni zločini, brutalnost, mrtvi, iznakaženi ... Vse to je sprožilo velik upor proti vojni, ki se je kazal v številnih demonstracijah. Te so navsezadnje izsilile celo umik ameriške vojske iz Vietnama, obveljalo pa je prepričanje, da so ZDA izgubile vojno zaradi medijev in podob (resničnih seveda), ki so prihajale iz vojne. Zato so v prvi Zalivski vojni novinarje strogo nadzirali in jih odkrito ovirali pri poročanju. Zaradi kasnejšega obsojanja vojaške cenzure so v drugi Zalivski vojni cenzuro v pravem pomenu besede odpravili, ohranili pa eno značilnost medijskega poročanja, ki je bila sicer prisotna že v prvi vojni – »priključene novinarje« (embedded journalists), ki potujejo z vojaškimi enotami, govorijo, kar jim dovolijo, zamolčijo informacije, če jim tako ukažejo, snemajo in fotografirajo tisto, kar jim pokažejo. Vse, da ne bi bila potrebna cenzura in da se ne bi ponovila Avtocesta smrti.

AVTOCESTA SMRTI

Šestindvajsetega februarja 1991, potem ko je Sadam Hussein v skladu z resolucijo Združenih narodov ukazal umik iraške vojske iz Kuvajta, se je po avtocesti proti Basri valil kilometre dolg konvoj vojakov, civilistov, družin, tudi pripadnikov drugih narodnosti, ki so hoteli zbežati iz Kuvajta. Tedanji predsednik Bush Sadamu ni verjel, da se vojska umika, in je še po večih zagotovilih iz Bagdada menil, da gre za vojaške manevre. Ameriška letala in helikopterji so najprej uničili začetek in konec kolone, potem pa več ur neprestano bombardirali vozila, ki so obtičala vmes. Uporabili so menda vso razpoložljivo orožje, med drugim tudi prepovedano. S tem so kršili Ženevsko konvencijo iz leta 1949, ki med drugim prepoveduje napade na vojake izven boja, kar napad oziroma kruto izživljanje nad vojaki in civilisti opredeljuje kot vojni zločin. Pobili so več kot deset tisoč ljudi. Ker so bili med njimi tudi civilisti, so kršili tudi Ženevsko konvencijo iz leta 1977. Kasneje pa je po izjavah ameriških generalov in obrambnega ministra postalo jasno, da ameriška vojska nikoli ni imela niti namena dovoliti umik iraškim vojakom.

Kenneth Jarecke je na tej avtocesti fotografiral iraškega vojaka, ki je zgorel v svojem avtomobilu, fotografijo pa ni hotel objaviti noben časopis. Jareckeja je tja poslal Time, vendar niti oni niso objavili te fotografije takoj. Associated Press jo je umaknil s svojega javnega servisa z izgovorom, da bodo vsi časopisi rekli, da tega ne morejo kazati ljudem zjutraj pri zajtrku. Life je objavo umaknil v zadnjem hipu, Time pa jo je vendarle objavil šele v posebni publikaciji konec leta. Pravtako jo je navsezadnje objavil tudi Life nekaj let kasneje, ampak v zelo majhni velikosti. Edini časopis, ki je fotografijo objavil takrat, je bil londonski Observer, ki je hotel pokazati pravi obraz vojne. Takšno je bilo tudi spremno besedilo pod sliko.

Izgovor urednikov je bil, da so takšne fotografije pregrozljive in da ljudje takih podob nočejo več videti. Po Jareckejevem mnenju pa so v resnici ameriški mediji sodelovali pri zamolčanju posledic Zalivske vojne in odgovornih za njih. Tako je Zalivska vojna v očeh Američanov ostala 'čista', za razliko od Vietnamske, ki jo je resnica ustavila. Toda Jareckejeva fotografija je bila ena redkih, ki se je sploh prebila skozi tedanjo vojaško cenzuro.


Foto © 1991 Kenneth Jarecke / Contact Press Images

CENZURA

Svoboda govora in tiska je v ZDA zagotovljena s prvim amandmajem ameriške ustave in ne preneha pod nobenim pogojem. Očitno pa je v času prve Zalivske vojne obstajala cenzura v pravem pomenu besede, čeprav pod pretvezo različnih razlogov, ki lahko omejijo svobodo govora. Problem »priključenega novinarstva«, kot ga poznamo iz zadnje Zalivske vojne, ni nov. Tudi v prvi vojni je le 100 od več stotih prisotnih novinarjev sestavljalo skupino tistih, ki so potovali po Kuvajtu z ameriško vojsko, kar pa ni bila prednost. Ti novinarji prave vojne skoraj niso videli, dokler se enota, s katero so potovali, ni več uspela izogniti grozljivim prizorom, mrtvim vojakom ob cestah ipd. To pa se je zgodilo, ko se je začel kopenski napad. Novinarji so morali za zgodbo najprej dobiti dovoljenje vojske, po končanem prispevku pa predložiti besedilo in fotografije zavezniškim silam. Tako so zgodbe in fotografije najprej potovale skozi cenzuro ameriškega obrambnega ministrstva, ki jih je potem posredovalo naprej uredništvu. Na tak način večina fotografij vojnih grozot nikoli ni prišla do urednikov.

Ko je Jarecke hotel fotografirati mrtvega iraškega vojaka za volanom, mu je vojaški nadzornik to prepovedal, kasneje pa le dovolil, ko mu je Jarecke vztrajno dejal: »Če ne bom slikal tega, bodo ljudje, kot je moja mama, mislili, da je vojna tisto, kar vidijo po televiziji.« A zmaga ni bila velika, saj je nov odpor fotografija dobila v domačih medijih. Menim, da tudi zaradi propagande, saj naj se ne bi videlo posledic dejanj ameriške vojske, ker bi to lahko v javnosti sprožilo sočutje do sovražnika. Fotografije ameriških žrtev pa je bilo po mojem mnenju dovoljeno objavljati do mere, ko še niso izzvale odpora do vojne, temveč sovraštvo do nasprotnika. Tako se je skozi cenzorje prebila fotografija, ki jo je posnel fotoreporter časopisa Detroit Free Press, David C. Turnley.


Foto © 1991 David C. Turnley / Detroit Free Press

Povsem jasno je, da fotografija prikazuje ameriške vojake kot žrtve. Turnley je moral film predložiti vojski, da ga odobri, kmalu pa izvedel, da obrambno ministrstvo zadržuje film, ker naj bi bile fotografije zelo »občutljive narave«. Drugi izgovor pa se je opiral na razloge, po katerih se pravica do svobode izražanja lahko omeji. Bali so se, da družina o smrti vojaka na tleh helikopterja (v vreči), še ni bila obveščena o njegovi smrti. V tem primeru bi torej res šlo za kršitev pravic drugega, ampak ta razlog je bil neutemeljen (minilo je že dovolj časa, da so jih obvestili, vojaka pa se na sliki ne vidi).

Fotografije mrtvih Iračanov se večinoma niso prebile skozi cenzuro, na kar opozarja še en fotoreporter s priimkom Turnley. Peter Turnley je med drugim pravtako fotografiral avtocesto, ki je kasneje dobila vzdevek Avtocesta smrti. Na svoji spletni strani (http://dirckhalstead.org/issue0212/pt_intro.html) opozarja na cenzuro in poskuša prikazati pravi obraz vojne, zato je objavil fotografije, ki jih mediji niso hoteli objaviti. Fotografije, ki Američane nikakor ne prikazujejo kot žrtve.

Zgodba o Avtocesti smrti je sicer prišla na dan, fotografije pa nikoli. S cenzuro je ameriško obrambno ministrstvo precej uspešno prikrilo enega najhujših vojaških zločinov sodobnega vojskovanja.

 

PRAVICA DO OBVEŠČENOSTI, PROBLEM DOBREGA OKUSA, PRAVICA DO DOSTOJANSTVENE SMRTI

Tako fotografi kot vojaki na bojišču so bili mnenja, da fotografije morajo biti objavljene, urednikom pa so se fotografije zdele neokusne. V ameriškem kodeksu novinarjev sicer piše, da mora biti novinar pazljiv pri objavi prispevkov, ki bi lahko prizadele bralce, a ravno to je druga stran do neke mere tudi hotela. Neprizadetost dopušča vojne, po drugi strani pa fotografije tu ne bi prizadele svojcev, saj so cenzuri podlegle večinoma fotografije Iračanov.

V kodeksu Ameriškega združenja časopisnih urednikov piše, da je njihova primarna naloga informirati ljudi, da bi se ti lahko pravilno odločali. Bili naj bi svobodni in neodvisni ter naj bi kritično poročali o oblasti. Poleg trditve, da so mediji svobodni, piše tudi, da morajo biti vsebine predstavljene natančno, nepristransko in uravnoteženo. Nič od tega se v primeru prve Zalivkse vojne ni zgodilo, še najmanj pa v primeru Avtoceste smrti.

Sklicevati se na slab okus pri fotografijah vojne je zatiskanje oči pred resnico. Že res, da v določenih primerih takšni posnetki niso primerni, toda fotografije pokola na avtocesti v Basro so bile širšega pomena, saj so bile dokaz krutosti ameriške vojske in hkrati dokaz njihovega vojnega zločina. Pravica do obveščenosti je v tem primeru precej močnejša.

Pogled na Turnleyjevo spletno stran odkrije fotografije, ki se osredotočajo predvsem na trupla Iračanov. Zdi se nespoštljivo in daje občutek, da ima fotograf kar nekakšno obsesijo s fotografiranjem mrtvih, ampak vseeno imajo te fotografije pomen. Vojna niso le uničena vozila in stavbe, ampak predvsem mrtvi. Zato je uredniški argument, da fotografi kršijo pravico teh vojakov do dostojanstvene smrti, mogoče šibak. Fotografije so nastale v vojni, kjer je smrt vsakdanja, niso senzacionalistične, temveč služijo višjemu namenu. Vojaki sami velikokrat naročijo fotoreporterjem naj objavijo fotografije ranjenih in mrtvih, ker jih javnost mora videti. Pravzaprav takšna fotografija (spet) pridobi na pomenu, ko morebiti sproži javno zgražanje nad vojno, in je s tem upravičena. Pravtako pa so Turnleyjeve fotografije mogoče odziv na podobo, ki so jo ameriški mediji risali javnosti – da le Iračani pobijajo, medtem ko se Američani z najmanjšo možno uporabljeno silo le branijo in poskušajo zaščititi nedolžne.

Tako je imel Jarecke morebiti prav, ko je dejal, da so mediji družno sodelovali pri zamolčanju posledic Zalivske vojne in odgovornih za njih. Še pri tistih fotografijah, ki so se izmuznile cenzuri obrambnega ministrstva, so pozabili na uravnoteženost in 'njihovo' vojno še naprej prikazovali kot čisto, ameriško vojsko kot žrtve krutih nasprotnikov, njena dejanja pa kot »prijazna«. Tudi druga vojna se je zdela bolj kot ekskurzija ameriških vojakov v Irak kot kakšen vojaški spopad. Kar se tiče vojaške cenzure in pretakanja novinarskih prispevkov skozi sito ameriškega obrambnega ministrstva na poti do uredništev, pa je jasno, da je bil kršen prvi amandma ameriške ustave za namene propagande. Kakršen koli argument vojaških oblasti je bil neutemeljen. Šlo je za cenzuro v pravem pomenu besede. Četudi so bile fotografije krvave in nagnusne, o objavi odloča uredništvo. Države vmes sploh ne bi smelo biti.

Več kot deset let po masakru na avtocesti se še na Internetu lahko najde le nekaj fotografij pogorelih vozil, med njimi veliko osebnih avtomobilov in avtobusov. Koliko fotografij je tam dejansko nastalo tisto jutro po napadu, pa verjetno ne bo nikoli znano. Mogoče jih ima še vedno ameriško obrambno ministrstvo, a ker so dokaz vojnega zločina (s pomočjo fotografij se lahko določi tudi tipe uporabljenih bomb in dokaže uporabo prepovedanega orožja), bodo tam tudi ostale.

Je torej svoboda tiska v ZDA le iluzija? John Pilger je v angleškem New Statesmanu zapisal, da je v 'najsvobodnejšem tisku na svetu' humanost izražena le toliko, koliko služi moči ZDA. Zadnji napad na Irak je bil izraz humanosti do Iračanov (CNN je vojno poimenoval Osvoboditev Iraka), v resnici pa je šlo za ameriško prevlado v tem delu sveta. Mediji so ravno s tega vidika poročali – z vidika humanosti ameriške vojske, ki je prišla osvoboditi Iraško ljudstvo. Fotografije njihovega izživljanja nad umikajočo se vojsko in civilisti pač ne spadajo v to podobo.

Viri:

  

- 2004-12-13 15:47:07
Imamo ene tehnične težave s tem, da noče pokazati imena... Tudi sam sem videl tisti posnetek in bil kar malce šokiran na "sodoben" način bojevanja. Samo tako pač je dandanes... s sodobno tehnologijo si korak dva v prednosti pred sovražnikom. Komentarji pilota oz. vojaka so pa dokaz, da so po vojaško izurjeni in jih ubijanje (žal takšna beseda) ne spravi na stranski tir. Žal... Lucifix

- 2004-12-12 10:53:23
Prejšnji komentar napisal Bor. Zakaj mi pa imena ni napisal...?

- 2004-12-12 10:49:52
Težka tema. Problem se mi zdi večplasten. Po eni strani je prav, da se vojne ne zavija v svetleč papir in se je ne kaže takšne, kot ni..Po drugi strani pa mislim, da se s takimi informacijami lahko manipulira tako iz ene, kot iz druge strani.. Neverjetno obrtniško krutost pobijanja ameriških pilotov, sem videl v nekem clipu, ki je krožil po internetu pred časom. Prikazuje nočni posnetek kamere apachov na delovni nalogi. Pilota v helikopterju s kirurško natančnostjo z mitraljezom pospravita pet ali šest vojakov, ki so stali ob nekih tovornih vozilih. Pri tem čisto tehnično in neprizadeto komentirata svoje delo...Precej pretresljiv posnetek, ker kaže ne samo pobijanje, ampak tudi superiornost in brezosebnost sodobne tehnologije za ubijanje in nemoč sovražnika, ki večinoma sploh ni vedel kaj ga je doletelo...

progre2progre2 - 2004-12-01 17:05:52
"Tako fotografi kot vojaki na bojišču so bili mnenja, da morajo biti fotografije objavljene, urednikom pa so se fotografije zdele neokusne." mislim da je tako bolj prav

izoizo - 2004-12-01 00:20:14
jep, vojna v očeh fotiča, brez kompromisov najboljš pove vse. mogoče samo en popravek, mogoče se to ni začelo v vietnamu, ampak že prej v 2. vojni. že takrat je amriška vlada pošiljala svoje reporterje na bojišče, samo namen je bil prikazat njihovi publiki, kaki heroji so tam dol, jasno in opravičiti ogromne stroške vojne. čist podobno se je potem zgodilo v vietnamu ali pa koreji in še kje, samo da je tokrat bilo predstavljeno večji, širši javnosti (tv in vse ostalo) in je doseglo ravno naproten učinek od pričakovanega (javnost, no ja, vsaj hipiji in ostali svet na stali celini) so začeli na ameriško vojsko gledat zelo kritično. in zopet se je v iraku (prej kuvajt, tam je blo malce bolj demokratično poročanje) vse ponovilo. nekoga res nič ne izuči, tudi zgodovina ne.