Barve na mestu

Digitalna fotografija je poleg cele vrste prednosti prinesla tudi nekaj pasti, ki so lahko usodne za marsikaterega fotografa.

Ena od največjih je napačna nastavitev monitorja, ki lahko privede do marsikatere naknadne težave. Lahko se jih lotimo na več načinov, a noben ni poceni. Računalniški monitor je ena od najpomembnejših vhodno izhodnih naprav, s katero imamo pri delu največ stika. Naj bo katodni ali LCD, pri nakupu ne glejte na ceno, ampak kvaliteto. Ljudje veliko večino drežljajev iz okolice prejmemo preko vida in dober računalniški monitor nam ga lahko pomaga ohraniti zelo dolgo.

Naslednji korak je prava nastavitev monitorja. Do tega lahko pridemo na dva načina, s pomočjo programske ali strojne opreme. Prvi je cenejši, drugi natančnejši. Razlika med obema je približno enaka, kot če bi na primer pri izdelavi uporabljali meter ali bi delali brez njega. Amaterjem to morda niti ni tako pomembno, resni uporabniki pa bi o čem takem morali vsaj razmišljati, če ne uporabljati. Colorvision ima v svojem programu dva kolorimeterja, med katerima je glavna razlika programska oprema oziroma cena. ColorPlus je namenjen predvsem amaterskim uporabnikom, medtem ko Spyder2 cilja višje. Z obema lahko nastavimo tako katodne kot LCD monitorje in seveda prenosne računalnike.

ColorPlus

Colorplus je zasnovan na prvi različici kolorimeterja Spyder, poleg programske opreme za nastavitev je v paketu še Adobe Photoshop Album SE. Nastavitev je preprosta, prav tako uporaba. Le slediti je potrebno navodilom na ekranu, pravilno nastaviti monitor glede na zahteve programske opreme in kalibracija se lahko začne. Pri katodnih monitorjih jo ponavljamo glede na njihovo delovanje, od dveh tednov do enega meseca. Pri monitorjih LCD je lahko ta interval daljši, saj niso toliko izpostavljeni električnim motnjam, ki lahko spremenijo kvaliteto slike.Programska oprema je Colorplus od uporabnika ne zahteva nobenega predznanja, kot že omenjeno, le sledite navodilom o uporabi. Ko konča z kalibracijo monitorja, zapiše njegov ICC profil , ki ga nato uporablja vsa programska oprema na računalniku. Program ima to omejitev, da zapiše le en barvni profil za monitor. Glavna slabost je počasnost kalibriranja, saj za celoten proces porabi nekaj minut, na monitorjih LCD tudi preko 5.

Spyder2

je novejša različica kolorimeterja Spyder, ki se od stare po zunanjosti ne razlikuje veliko. Na voljo je v več raličicah, osnovna Spyder2 ima tudi najmanj priložene programske opreme, saj je poleg programa za kalibracijo priložen le še Pantone Colorist. Spyder2Pro je zanimiv zaradi priloženega Adobe Photoshop Elements 3, ki zna opraviti večino dela zmogljivejšega brata Photoshop CS. Za veliko večino amaterskih opravil je ta program več kot zadovoljiv. Zanimive so tudi kombinacije kolorimeterja za monitor in tiskalnik, cenovno dostopna možnost je komplet PrintFIX, ki vsebuje še čitalec za barvne preizkuse in potrebno programsko opremo. Mi smo preizkusili osnovno različico programa, ki za razliko od Colorplusa ponuja veliko več možnosti. Kalibracija je tu še obsežnejša in preveri večje število barv, kot osnovni model. Zaradi tega lahko postopek potraja še dlje, na zaslonu LCD tudi preko 10 minut. Programska oprema že pred pričetkom kalibracije dopušča več možnosti, zato je pametno, da vsaj prvič vzamete v roke tudi navodila od monitorja. Med pomembnejšimi možnostmi je nastavitev barvne temperature monitorja, ki jo danes praviloma imajo že skoraj vsi. Višja barvna temperatura obarva sliko v modre tone, nižja v rumene in temu se mora prilagoditi tudi barvni opsi monitorja. Ko program konča z kalibracijo, lahko profil shranimo pod različnimi imeni in jih s programom ProfileChooser med seboj menjamo.

Primerjava med obema pokaže razlike v barvnem profilu, ki ga naredita. Medtem ko Colorplus naredi barve bolj všečne, Spyder2 pokaže večji obseg barv, predvsem v temnih tonih. V praksi to pomeni, da boste s Colorplusom bolje obdelali fotografije za fotolaboratorij, s Spyder2 pa tudi na zaslonu. Glede na razliko v ceni vam priporočamo dražji model, saj bolje opravi kalibracijo, obenem nudi več možnosti. Če imate doma še foto tiskalnik, je naslednji korak njegova kalibracija, če se vam zdi, da je razlika med sliko na monitorju in papirju prevelika. Žal so to pasti digitalne fotografije, ki se jih zavemo šele čez čas, predvsem ko ugotovimo, da slike iz fotolaboratorija ali izdelane na tiskalniku niso takšne, kot bi morale biti.