Potovanje v Peru

Po toku Amazonke smo potovali 12h in si ogledovali živež domačinov, kod ta deklič, ki se igra v vodi.

Vsi nestrpno čakajo, da pride lanča in se nato odpravijo z kanujem do nje. Kapitan izmenjuje blago z sadjem in pridelki domačinov. Ponavadi menjajo banane, koruzo, za plastične škafe in žitarice,..

Moj cil je bil N.P. Pascaya Samira, ki je en največjih v amazonskem nižavju.
Sprva sem morala prenočiti v sobi, oziroma luknji, brez oken, nakar sem se z vodnikom Huanom podala z 4- metrskem kanujem po pritokih Amazonke.

Hrošček nas je navdušil z neverjetno kamuflažo, ko smo kanu iz suhega nosili v vodo.

Okoli nas so stalno skakale opice, veverice, nad glavami pa preletavale številčne are, tukani....
Huan si je z mačeto pomagal, ko nam je pot preprečilo kako drevo.

N.P.je bil noro doživetje, skozi cele dneve smo občudovali naravo, žal pa je bilo zelo malo hrane. Pa še ta enolična. Pa ne da sem izbirčna, samo kako bi se vi počutili, ko bi 2x dnevno dobili riž ali špagete zabeljene z oljem??? Polili pa smo 2,5 litra v 5 dnevih 3 osebe. Pa še božič je bil.

Številni lenivci so nas leno opazovali iz višavja krošenj dreves...

Ko se je zvečerilo smo z svetilko iskali kajmane-aligatorji. V soju svetilke se jim svetijo rdeče-roza očke sijale kod lasarji. Niso nevarni prebivalci Amazonke. Kjer smo se kopali in to je bilo povsod, ko smo se ustavili za piranjo - lov ali večerjo jih je kar mrgolelo. Piranje pa so tudi vegeterjanke!!! Pa to ni hec, celo bolj trzajo na jagode grma, kod na sveže krvavo meso,...

Po 5 dnevnem potepanju se mi je kanu malo zameril, saj me je že pošteno rit bolela od sedenja :) .
odpravila sem se proti Andom V področje Chachapoyas-a na Keulap, kjer so pred nedavnim odkrili arheološke ostanke nove kulture in številne mumije,..
Mene pa je predvsem navdušilo flora z mnogimi orhidejami.

Le teh sem naštela preko 20 različnih sort. Prespala sem v divjini sredi Andov. Spanec pa so mi motili preplašeni oslički, ki so se me zelo ustrašili, saj sem spala ne poti zraven izvira vode, kamor se hodijo napajat. Reveži so iz vsakega grma kukali in počasi cepetali proti vodi, hehe. Tako se me je vsaj kdo bal.

Sledili so najlepši hribi Amerike CORDILIA BLANCA. V mestu Huaraz sem opazovala andsko tržnico in potek barantanja. Tudi sama sem vedno kaj kupila, če ne drugega kako slastno papajo, le te pa sedaj zelo pogrešam.

Želja je bila peš priti na kako okolišno goro, kar sem poizkusila, pa je dež splašil sopotnico v dolino, tako da tudi jaz nisem nadaljevala podvigov. Na poti pa sem srečala ženico poznih let, ki je dojila svoje dete. Ponudila sem star kruh osličku, ki je potoval z njo iz gorovja. Tako so se ji očke zasvetile, da sem kruh raje kar njej dala. Pa je bila tako vesela, kod bi dobila najboljšo pečenko!!!

Sledil je Paracas z svojimi ugankami.

Mnogo teorij obstaja kaj naj bi ta slika pomenila, pa verjetno prave še niso našli. Je pa že pred prihodom Špancev v tem pesku, Španci so to puščavsko sliko uporabljali za orientacijo pri plovbi.

Z manjšim čolnom sem se podala do otočja Isla Balestas, kjer gnezdijo številne ptice, pinguini... Največja atrakcija pa so morski levi. Peru ima največji prihodek z izvozom Guana, to so iztrebki vseh tek živih bitij na teh otokih. Guano pa je sredstvo za pridelavo gnojil.

Edina cesta ki povezuje kontinent je Panaamerikana. Ni pa to neka huda cesta.

Linije Nasce so me zelo navdušile, saj sem kar 2x letela nad temi mističnimi risbami z mali letalom. Prikazujejo papagaja, opico, pajka, vesoljca,..in tega kolibrija ( več inf. v knjigi Nazca Erik von Deniken)

Puno slovi kod največje mesto ob jezeru Titikaka, noša pa je čisto druga kod drugod, žal tudi najbolj umazana, kod na tej slikici.

Zaradi močnega sonca in visoke nadmorske višine, imajo mnogi razpokana lica, kod tale fantina.

Otok Amantani na Titicaci sem obiskala, ko je na njem potekal najbolj pomemben praznik "pačamama", Na ta dan slavijo plodnost in blagoslovijo novo letino, in zaprosijo bogove za dobro uspešno leto.

Mesto je razdeljeno na 2 dela moški in ženski. Vsak opravi na svojem hribu daritev bogovom, kjer je tudi postavljen simbol plodnosti-falus. Nato se pa na čelu z pevci in plesalci z zastavicami (le te simbolizirajo vse vrste krompirja in blagoslavljajo novo letino) dobijo v dolini med obema hriboma., pod obokom, ki združi obe poti.

Žal pa tudi tu brez alkohola in ostalih opojnih supstanc ne gre, saj so proti koncu dneva vsi pošteno nadelani, kod tale stric koke :)

Machu picu me je malo razočaral, ampak bil je nepozaben sončni vzhod, in vse polno cvetja je raslo po strmih pobočjih. Od vodenk, pa vse do 4-metrskih cvetočih orhidej ...

Tako pa izgledajo soteske naokoli. Vse pa so bile nekoč pozidane in poseljene.

Arhitektura prejšnjih civilizacij pa je vse prej kod minljiva, saj že lep čas navdušuje ferbčne turiste.

Sedaj pa se pogled na sodobno Perujsko arhitekturo in njihove napredke .

Pa da ne bo kdo mislil, da je to slučajen posnetek, take so tipične hiše. Žal živijo v hišah, ki se jim dobesedno podirajo na glave, pa še malo smeti poglejte, koliko jih je na dvoriščih. To je vsakdan...

Mene so predvsem otroci navduševali, kot ta dva cukra,

Veliko sem prepešačila vsak dan, nekako 20km. Pa ni bilo težko, saj je bil vedno kak nor dogodek na poti, kod tu ko me je neki domačin z puško zasledoval, ampak sem ušla. Hvala bogu, da se res ni kaj zgodilo, so se mi pa potem po tej akciji pošteno tresla kolena.

Poskusila sem tudi bordanje na sipinah "huakačine" , sprva je bord letel kod šus, saj mi je kolega dobro podmazal desko, ko pa je mazila zmanjkalo pa ni hotel več nikamor, je pa kljub vsemu bila nora puščava.

Potovanje se je lepo zaključilo in sedaj so že novi plani v mojih mislih.

Zahvalila bi še Izo-tu za skenirane diase in vso pomoč ki mi jo je nudil, da sem lahko to reč napisala.

Slikano je z EOS 500, na filmih Fuji Sensia 100, 200 asa.

Jana Šubic