Ja, res so zanimive nekatere reakcije; večina tistih, ki so svoja dela poslali, a niso bili niti nagrajeni niti niso prišli v ožji izbor, zdaj zadevo relativizira, ji zmanjšujejo pomen in nasploh razglašajo, da "jih boli ku..." al pa da so "itak vedli, da ne bo nič"...?
Imaš zelo prepoznaven natečaj, imaš odmevnost ki jo ta natečaj zagotavlja, imaš solidno (denarno) nagrado in nadvse proste roke pri tematiki in pogojih sodelovanja - kdo bi potemtakem na tak natečaj svoja dela poslal "kar tako", malo tja v tri dni?
Če pošlješ, ciljaš na neko priznanje, neko potrditev, in če nisi nagrajen ali izbran, nekako moraš biti razočaran, se vam ne zdi? V nasprotnem primeru bi to pomenilo, da ne ceniš niti lastnega dela, kaj šele da bi bil poklican soditi dela drugih.
Edini zdrav način je biti razočaran, vse drugo je v bistvu (samo)zanikanje. Če nekdo drug ne razvije odnosa ali mnenja o tvojem delu, tj fotografijah, ali jih celo zavrača, moraš ta odnos ali mnenje sam toliko bolj negovat - da veš kaj delaš ter kako in zakaj to delaš.
Jasno, je pa treba met toliko zdrave pameti, da znaš in zmoreš kot avtor presoditi, komu je natečaj namenjen in kakšna vrsta fotografije se na tem natečaju nagrajuje. Meni, denimo, na kraj pameti ne pade, da bi sodeloval v "splošni" kategoriji; letos sem oddal drugič in tako kot lani, v reportažno kategorijo. Za "splošno" kategorijo enostavno nimam niti primernega razmišljanja, niti primernih fotografij.