Pozdravljeni, kot sem rekla, se oglasim in sedaj je najtežje (upam) za menoj.
Ja, kaj naj rečem kot to, da sem se upravičeno bala. Uradni del pri matičarju je bil grozen.
Prišli smo pred vrata urada in le-ta so bila zaklenjena. Eden od prisotnih kliče matičarja s katerim se je dogovarjal in le-ta pravi, da je na dopustu in pride nekdo drug, ki ga nadomešča. Tisti je pa prišel s približno 10-minutno zamudo. Groza. Ta čas je zunaj tako pripekalo sonce, ljudje so bili upravičeno živčni in še te slike, ki sem jih naredila pred vrati, so pogojno uporabne, saj je čutiti nerazpoloženje ljudi. Potem po prihodu matičarja pa se vsi zgrnemo v prostor in vse je steklo po izredno (ampak resnično, izredno) hitrem postopku. Matičar s sodelavko posede mladoporočenca in priči, stopi do radia in vklopi glasbo, ostali se posedejo za njimi, prostor majhen in zelo slabo osvetljen (luči so sijale samo nad mizo kjer se je dogajal govor in sklenitev zveze, dokler za hrbom prič in ženina ter neveste je bilo pa zelo temno). Sama le toliko spregovorim z matičarjem, da vprašam glede pravila obnašanja in ta privoli, da lahko delam prav kar mi paše, tudi za njega se lahko stisnem, nad njim, res v redu in flegma možakar. No, očitno toliko flegma, da mu tudi zamujanje ni tuje.
Pričela sem s slikanjem mladoporočencev in prič. Vse z objektivom 17-55mm f/2.8 in seveda s flešem. ISO je bil na 800, vrednost zaslonke nekje med f3.2 in f7.1 in po potrebi uravnavana kompenzacija fleša ter časa zaklopa zaslonke.
In, tako sem naredila le 10-15 slik kvečjemu iz maneverskega prostora štirih kvadratnih metrov, nakar hočem zamenjati na drugem bodyju objektiv, že slišim matičarja z napovedjo predaje prstanov. Pa si je to sledilo od vklopa glasbe do tukaj v dobrih treh minutah (kolikor sem pogledala po zaporedju slik kdaj so bile narejene). Tega pa res nisem pričakovala, sem upala na vsaj kakšnih 8 do 10 minut in, da bom v tem času lahko v "miru" poslikala prisotne zadaj. Tako pa do predaje prstanov od vseh prisotnih nisem imela niti ena slike. Pri predaji prstanov mi je matičar namignil, da lahko stopim popolnom blizu in sem upoštevala, tukaj so mi uspele lepe slike, lahko rečem. Tako imam zabeleženo kako ženin natakne prstan nevesti in nevesta njemu. V mojem primeru moram povedati, da je od predaje prstanov do poljuba minilo še nekaj časa. Sama sem upoštevala nasvete in po predaji prstanov nepremično merila v njiju ampak nič. Poljuba ni bilo, matičar je še držal govor, nakar po tistem sta se pa poljubila skorajda spontano (brez, da bi matičar oznanil češ sedaj sta mož in žena in se lahko poljubita). Tudi to imam zabeleženo. Po tistem pa se spravim hitro narediti še nekaj slik ostalih prisotnih, dokler so še (nekateri) sedeli, ampak ta čas, ko sem se tam lovila okrog njih, je že v drugem kotu počilo - odprtje šampanjca. Tako, da sem tisti pok in let zamaška zamudila. Sem pa hitro skočila s ta krog in poslikala med nazdravljanjem. Čeprav tiste slike so mi bolj tako brezvezne saj ni prave kompozicije, enemu manjka nos, drugemu uho, tretji ali tretja dela grimase.... Po tistem se je pa čas ustavil. In spet na hitro pogledam prvo in zadnjo sliko in čas nastanka. Od vklopa glasbe do odprtja šampanjca je preteklo nič več kot 7 minut. In farsa - šampanjec je oseba v kotu odprla prej kot sta se sedaj že mož in žena podpisala. Tako, da še pika na i - med mojo menjavo objektiva na drugem bodyju, sta se mož in žena pričela podpisovati kar pa nisem ujela. Uspela sem ujeti šele podpisovanje obeh prič. A, ker je bilo dobro razpoloženje in matičar ni kompliciral, sem ju nehecala, da še enkrat zaigrata podpisovanje, slikala sem pa pod takšnim kotom, da ni videti ali se konica pisala dotika lista ali ne. Vsaj nekaj. Od tukaj naprej je šlo pa vse lepo.
Zamenjala sem objektiv na drugem bodyju, takoj popravila ISO na obeh bodyjih in zunaj pred vrati naredila nekaj testnih posnetkov, da sem si nastavila pravilne vrednosti (ISO, WB, flash EV+/-), zaslonko in čas zaklopa pa sem prilagajala spotoma. Za slikanje med metanjem riža sem uporabila kar tisto highspeed continuous z zelo majhno vrednostjo fleša, da je lahko dohajal. Tako imam med samim metanjem kar ene 20-30 slik, ki si lepo sledijo kakor stop-motion film. Po tistem sem z enakimi nastavitvami slikala še metanje šopka katerega se je nevesta odločila vrčti že takoj tukaj.
Sledilo je fotografiranje v parku, ki je minilo brez težav in enako tudi praznovanje v bližnjem gostišču. Tam sem lahko pa naredila za moje pojme še najboljše in najbolj pristne slike tistega dneva. Vsi spontani, nasmejani, srečni, veseli... Povsem nasprotje tistemu pri matičarju.
Zatorej sem si sedaj rekla, ko sem opazila skozi svoje oči kako to izgleda; veliko boljše je, da je pred usodnim "da" še kakšna šranga, se vsaj ljudje spoznajo, sprostijo, kaj dajo na zob in je takoj boljše razpoloženje. Tukaj v tem primeru se veliko pristonih med seboj sploh poznalo ni.
Drugače pa priznam, da živčna nisem bila niti malo, a vseeno sem videla, da gredo stvari precej nekontrolirano mimo. Tako, da, če še kdaj fotografiram poroko, bom vsaj vedela nekaj. Pravega recepta ni. Fotografiranje do fotografiranja se lahko očitno ZELO razlikuje in vmes so vedno možni nepričakovani faktorji (zamuda, preskočen vrstni red dogodkov, nesproščenost ljudi ipd.).
In majhna skrivnost.... Uporabila sem samo dva objektiva. 17-55mm f/2.8, ki je bil v igri lahko rečem, da v tričetrt primerov slik in tista četrtina potretov in predvsem slik v gostišču, ki je nastala z 50mm f/1.8.
Tele objektiv sem za skrajno silo imela s seboj, a ga nisem potrebovala, ultraširokokotnika pa prav tako ne. Sem ga nameravala, a je pri matičarju šlo vse tako hitro mimo, da nisem uspela. Je tistih 17mm povsem zadoščalo.
Sedaj pa me čaka tisto česar mnogi udeleženci ne vidijo. Selekcija, prebiranje, popravljanje, shranjevanje, urejanje, pošiljanje v tisk itd.
Hvala vsem še enkrat za radodarno izkazano pomoč in nasvete.
Mogoče še ta moj zapis pride komu prav, ki bo v enaki dilemi kakor sem bila jaz.
Lep pozdrav!