Moje mnenje je, da so zlati časi fotoklubov že dolgo mimo. Včasih so služili izobraževanju, debatam in druženju, danes le še druženju. V prejšnjem režimu so bili dobrodošli tudi zaradi načel tedanje politike, ki je podpirala "ljudsko umetnost". Pa s tem ni bilo nič narobe, ne me narobe razumet.
Po osamosvojitvi so šle pa stvari strmo navzdol. Fotoklubi pod okriljem FZS so vsled odprtja trga, lažje dostopnosti informacij, znanja in opreme postali bolj kot ne sami sebi namen. Individualni ustvarjalci svobodnih nazorov so sledili sodobnim smernicam in postavili avtorsko izpovednost pred golo estetiko, fotoklubi se pa z vsemi silami oklepajo preživetih vzorcev, forsirajo kič najslabše sorte in kar je najhuje, skušajo prati možgane mladim in svobodomiselnim članom. Poglej si razstave pod okriljem FZS, tudi FIAP. Že 40 let isti dolgčas, lepe fotke brez vsebine, avtorji neprepoznavni, vsi delajo isto. Uniformirano, všečno. Cilj so točke na razstavah, cilj so posamezne fotke, ne zgodbe. Žalostno. Pa ko bi se vsaj kake tehnike tam naučil. Niti izobraževalne note nimajo več fotoklubi, vsaj večina njih ne.
Prepričan sem, da fotoklubi naredijo več škode kot koristi. Tehnike se lahko nauči vsak sam, tudi včasih se je to dalo, z eno dobro knjigo in z minimalno uporabo svojih možganov. Izraznost je pa v nas, le najti jo je potrebno. To drugo komponento pa FZS skuša zatreti ni po preživetih vzorcih vsiliti nek kolektiven duh.
Fotografija je zame zelo individualen, intimen šport. Fotoklubi so fini le zaradi prijetnega druženja in neskončnih debat o tehniki. Kar je pa tudi kul