Sam res...na fotki kjer nek fant joče (pa tudi ostale), res ne vidim neke lepote fotografije. Pa vojaki "nametani" v dnevni sobi, mrtev človek, nesrečna ženska, ki je postala vdova... Kaj je tukaj TOP?
To niso najlepše fotografije v 2012, so pa po njihovem izboru fotografije 2012, ki te ganejo in žal prikazujejo dejansko podobo sveta v 2012.
Žalostno je, da so te fotografije dejasno posnete na našem planetu leta 2012 (kot bi bili nekje v srednjem veku, samo sredstva za zatiranje ljudi so drugačna).
Žal pa bi za razliko od mojih predhodnikov malo težje obsodil fotografe ali tiste, ki takšne fotografije objavljajo. Lahko si skušamo zatisniti oči in držimo glavo v pesek, a s tem se ne bo nič kaj dosti spremenilo, ali pač?
Upam, da Lial ne bo preveč zameril, če si malce "sposodim" tole temo, ker je debata napeljala tudi na odgovornost fotografov. Sicer pa je vse povezano in v kontekstu. Spomnil sem se namreč, da sem bil poleti zasledil članek na to temo, ki ga prilagam: http://www.guardian.co.uk/media/2012/jul/28/gutted-photographers-who-didnt-help
Ok.. gre za revijo Time.. kar nekako samo po sebi pomeni, da gre za žanr fotožurnalizma in temu primerne fotografije. Prodaja gor ali dol... sporočilo fotožurnalistične fotke je lahko tudi pozitivno, protivojno, .... in oblikuje javno mnenja. Če temu ne bi bilo tako, potem države ne bi kontrolirale medijev, uvedle "embedded" novinarjev, itd...
Recimo zadnji pokol v šoli v ZDA... se strinjam, da bi bila objava fotk tega pokola skrajno sporna, ampak mogoče bi se pa ameriško javno mnenje le odločno premaknilo v nasprotovanje prosti prodaji orožja.
So res krive fotke? Zdej smo že pri par takih zadevah brali, da so "strelci" naravnost uživali v računalniških igricah ("streljačinah"). Po mojem mnenju so precej bolj škodljive od vseh fotožurnalističnih fotk v Timu, ali kjerkroli drugje.
Fotke vsekakor niso krive, tako kot računalniške igrice niso. Samo za TOP fotko si jaz nekaj drugače predstavljam (te meni vsekakor niso TOP) ampak ok...vsak ima svoj stil, svoj okus.
sej to je problem, ker se jih trži pod tem (in podobnim) imenom in ne pod imenom sporočilnosti. enako menim tudi za galerijske razstave takšnih fotografij, kjer nad grozotami vojne in ostalih tragičnih dogodkov (razkosana trupla, trpljenje ipd) potem kvazi umetniška srenja sreba penino in debatira o izraznosti fotografije.
ampak to je jasno samo moj pogled. se strinjam, da ne nek način fotografi (čeprav se bi danes delo debatirat, kakšna je prava definicija fotogafa) prek svojega dela opozarjajo na dogodke, a percepcija je žal v večini primerov čisto zgrešena in apatična..