Katera nastavitev fotografske ločljivosti se vam zdi najboljši kompromis fizične velikosti in sprejemljive kvalitete? (Torej, da tudi ob približevanju (v večini primerov) ni (pretirane) zrnatosti.)
Težko grem namreč iz svoje kože. Ločljivost želim imeti na max, a to ponavadi potlej pomeni več 100MB, včasih celo preko gigabajt ...
Gre za fotografije zasebne uporabe z občasno objavo na spletu. (Ampak FB ipd. itak avtomatično zmanjšajo fotografijo.)
Torej še enkrat: če le malo obvladaš programsko urejanje, potem fotografiraj in shranjuj v RAW. Če je znanja za pretvarjanje iz RAW manj, potem v jpg, maksimalno ločljivost. Če pa je prostora na diskih dovolj, potem pa RAW+jpg in shraniš oboje.
Ja, to je pa začaran krog, pa ne samo pri fotografiji.
Ne glede na vse, pa ti priporočam shranjevanje v maksimalni velikosti ali pa vsaj samo RAW zapise.
Logika je kruto enostavna - več je podatkov, več je možnosti kasnejših obdelav.
Dokler je šlo samo zame, o tem sploh nisem razmišljal. Zamislil sem se, ko sem bil nedavno s prijateljico na izletu, pa ji potlej sharal fotke na Dropboxu. Reva je bila že vsa zmatrana, pa je morala čakati, da so se zdownloadale na comp (pa še to ne takoj, ker je imela na disku premalo prostora) ...
Če pošiljaš preko spleta, fotkam prej zmanšaj resolucijo. Na recimo 800x600 ali malenkost več. Če si kdo želi kako fotko naprintati na večji format, naj ti pa pove katere fotke bi rad v maksimalni ločljivosti.
Če lahko semkaj pristavim. Omenjena je bila procesorska moč...je verjetno bolj smiselno doma imeti stacionarni računalnik, ki ga lahko po potrebi nadgrajuješ, kakor pa leptop, ki je sicer priročen za premikanje sem in tja, ampak je hudič z nadgradnjami. No za kakega bolj veščega računalničarja to tudi verjetno ne bi bil problem?