Pozdravljeni,
sklepam, da smo vsi tu dokaj strastni do fotografije in da nas ta hobi veseli. Večina nas je verjetno tudi kaj zaslužila na račun njega. Ampak, ko se želiš it profesionalnega fotografa, pa se zadeve malo zakomplicirajo - vsaj v moji glavi.
Biti hobi fotograf je fantastično - fotkaš kaj te veseli, težiš na kavicah, piknikih, zabavah. Vsi so veseli, ko vidijo sebe na tvojih fotkah
(razen tiste ene punce, ki jo vsi poznamo, ki si nikakor ni všeč na nobeni fotki). Deliš fotke po različnih portalih in se prodajaš za všečke. Recimo...
"Spremeni hobi v poklic" se glasi mantra. Realnost? Luštne mlade punce nimajo denarja ali želje, da bi plačale za portretno fotografiranje. Šment, pa lih v tem najbolj uživam. Lahko sem poročni fotograf. Poroke
(vključno z birmami in krsti) so še edini dogodki, ko so ljudje pripravljeni plačati malo več za te neko dokaj dobro fotografijo... je pa zadeva malo stresna, vsaj na začetku. Konkurenca je huda, ampak to itak velja za vse sfere fotografije.
Product photography - uuuuu. Šalo na stran, zadeva deluje zelo zanimivo, subjekti ne govorijo nazaj in nimajo slabih dni. Potrebno nabavit nekaj dodatne opreme (luči), vadit, vadit, vadit in bi šlo. Povpraševanje v Sloveniji? Ne vem. Verjetno je.
Družinsko fotografiranje? Tu dejansko vidim denar. Ampak je konkurenca depresivna - fotkanje pred platnom s Smrkci za 20-40€?
Kaj je sploh poanta te teme, ki je itak že bila obdelana nešteto krat, verjetno. Kako doseči neko ravnovesje med tvoje strastjo in ljubeznijo do fotografije na eni strani in pa realnostjo in zahtevami trga na drugi? Je naivno pričakovati od ljudi, da bodo cenili lepoto
(dober okus) in trud
(in ga tudi sami vložili v šuting) ali jim je le pomembna cena
(in kič) - Smrkci v ozadju ali ne? Kakšne so vaše izkušnje?
TL;DR - če uživaš v fotografiji kot hobiju ali ima sploh smisel si potencialno pokvarit vse z tekom za dobičkom?