V teoriji je taka vmesna leča mogoča, v praksi pozabi nanjo.
To presega moje srednjesolsko znanje fizike, ampak poenostavlljen razmiskek:
Ti imas dve moznosti:
1) pri isti efektivni goriscni razdalji: zbrati vso svetlobo in to pomeni da bos namesto vidnega kota 1 stopinje dobil 5 stopinj.
Poenostavljeno povedano bi zato rabil steklo z zelo velikim lomnim količnikom in lečo, ki bi bila skoraj okrogla (da bi svetlobo tako močno uklonil). Tudi če bi med izhodno pupilo (tvoj objektvi je cca 3-4 cm širok zadaj) in sensor uspel spraviti tako lečo, so pixli na tvojem senzorju po velikosti podobni valovni dolžini svetlobe, in bi zaradi različnega loma različnih barv (kromatična aberacija) dobil zmazek.
2) teoretično bi objektiv odmaknil od sensorja (npr cetrt metra stran) in montiral vmes lečo ki bi omogočala retrofokus. Problem je v tem, da ne veš kako so izračunane leče v objketivu in zna biti, da bi moral to lečo spreminjati pri vsakem položaju zooma ali celo premikati naprej/nazaj med fokusiranjem.
Poglej npr 10-15 cm od zadnjega dela objektiva pod katerim kotom se vidiš vsaj delno skozi objektiv in bos videl da bi taka leča morala imeti premer 15-20 cm. Lahko si predstavljaš kako debela mora biti leča, koliko svetlobe pri tem izgubiš, itd.
Tvoja najboljsa možnost je na senzorju. Poslati nanj več štroma, da bi bolj občutljiv, ali ga hladiti s tekočim dušikom,... ali sploh lahko spreminjaš njegovo občutljivost (ISO) in odzivni čas?
Predvsem so vse take zadeve drage. Kamero ki ustreza prvi varianti dobis za 150 eur (Medion LIFE X44022)