Se bom še tukaj malo v detajle razpisal (je tak dan danes pa še zabavno je), stil je pa malo bolj ''uraden''...

Na pričujoči fotografiji kot prvo seveda opazimo srnjaka v meglenem jutru kot glavni prevladujoči motiv a vsebina fotografije seže globlje. Sama atmosfera, ki jo pričara z oranžno jutranjo svetlobo prepojena meglica že zaradi toplih tonov narekuje nekaj veselega, pozitivnega kar nas navda z upanjem, to pa v tem primeru ni nujno. Učinkovita je tudi raba silhuet, ki fotografiji doda neko grafično dimenzijo ter nas ne obremenjuje z nepotrebnimi detajli, ki bi lahko odvračali pozornost od same zgodbe oz. vsebine pričujočega dela. Prav tako meglica kot tudi avtorjeva odločitev, da v kompozicijo vključi tudi del travnika najbližje njemu, dodata prostorsko dimenzijo sami kompoziciji, ki bi bila brez neostrega dela v ospredju izgubljena. Svoje dodata tudi oba grmiča saj pripomoreta k večji globini, kot tudi uravnoteženosti celotne kompozicije. Tudi tehnično gledano fotografiji ni kaj očitati, ostrina je na mestu za vse ostalo pa sta poskrbela narava in avtorjev občutek.
Zgodba pa je tisto kar da tej fotografiji življenje oz. vrednost. Glavni elementi le-te pa mogoče na prvi pogled niso očitni in potrebno se je malo poglobiti v prikazano. Meglica sama poskrbi za skoraj mistično vzdušje in nas napeljuje k interpretacijam saj nam ne ponuja zgodbe na pladnju in tako veliko več prepusti gledalčevi domišljiji, silhuete poskrbijo za preprosto pripoved brez nepotrebnih okraskov, s svojim gibanjem pa srnjak doda tisti še kako potrebni element življenja v sicer statično kompozicijo oz. on je zgodba.
Zanimiva je avtorjeva odločitev za odmik od klasičnega pristopa, ki narekuje da mora imeti telo v gibanju več prostora v smeri svojega gibanja in ne nasprotno; ta majhna a pomembna odločitev pa zgodbi prinese dramatični preobrat, ki ga na prvi pogled skoraj da ne opazimo. Sama poza srnjaka s sklonjeno glavo v teku v nas vzbudi neko napetost in nam sporoča da mogoče srnjak od nekod beži, kar je moč sklepati tudi po tem da za njim ostaja gostejša in temnejša silhueta gozda, njegovo gibanje pa je v smeri nakazane odprte in svetlejše ravnice. Prav tako to perspektivo, sicer subtilno, nakazuje ravna temnejša linija v ozadju, ki izgleda človeškega izvora in lahko pomeni postopno uničenje srnjakovega naravnega okolja od koder se sedaj umika v svetlejšo prihodnost. Sama negotovost njegove prihodnosti je poudarjena z že omenjeno postavitvijo, saj je srnjak bližje desnemu robu in nekako ne vemo točno kam gre, vidimo le da zapušča domovanje in varno zavetje gozda za seboj. Same barve nakazujejo tudi drugo možnost in to je prisotnost ognja, ki pa ga zaradi megle ne vidimo in nam ponuja drugo interpretacijo oz. razlog za srnjakovo bežanje. V kolikor, bi srnjakova poza z dvignjeno glavo izžarevala ponosen jutranji dir po travniku, bi bila zgodba seveda precej drugačna. Zgodbo o postopnem uničenju dopolnjuje tudi odlomljena veja na večjem grmu in kot edini ''nepravilni'' element v naravnem okolju podaja slutnjo degradacije naravnega okolja.
Zgodba ni edina možna in sploh ne dokončna in prav v tem ta fotografija uspe saj na svojstven način spodbuja gledalca k lastnim interpretacijam saj ni zgolj samo klasično lepa fotografija divje živali, ki je sama sebi namen ampak ima neko globljo dimenzijo, ki nas pritegne in v nas prebudi radovednost ter domišljijo.

lp

Sašo

P.S.
Glede na to da si jo objavil verjetno je za objavo , pa če si jo dva dni gledal si verjetno kaj videl v njej, če bi bila ''slaba'' je verjetno nebi gledal dva dni. Drugače pa Matej, meni je fotka odlična in vsekakor vredna objave.

|

čudovita je!

|

slika je vsekakor za objavo in z mojega vidika za čisto 5!
Malo drugače uporabljen motiv kot smo ga drugače vajeni! odlično uporabljena okolica in zame vse tako kot mora biti! pohvalno!

|

enako navdušujoča kot tvoja fotka je tudi Sašova kritika/razlaga/interpretacija. manjka takih, iz katerih se še drugi kaj naučimo. pogosto zgodbo vidimo, ampak je ne znamo ubesediti. bravo obema.

|