Včasih mi je hecno, kako kar nekaj fotografov nima smisla za poetiko fotografije. Pa s tem ne mislim poetičnosti te fotografije, ampak fotografovo interpretacijo videnega, ki se kaže v naslovu.

Tukaj ni figure, ki odhaja v nesnovnost in ravno to ji daje občutek, da sem to jaz, ki izginjam. 5

Vse je idealno. Tretjine, ograja razbija centralnost, spredaj grobo razpokana betonska realnosti in kovinska gladkost tele ograje, ki bleščeča vabi, da grem v mehkobo v kateri se voda meša z zrakom. Saj vem, da so tovrstne fotografije nek kliše, ampak tale je za moj okus ena najboljših, kar sem jih videla.

Dobra 5*