Otvoritev fotografske razstave

Galerija Zapor, Koper
2. junij – 26. junij 2004

Razstava:
Jaka Varmuž,
David Vatovec
Fotografije

Otvoritev razstave bo v sredo, 2. junija ob 20 uri, v Galeriji Zapor

Študentska Galerija Zapor je bila ustanovljena 2003 z namenom ponuditi nove možnosti alternativnim oblikam likovne predstavitve, ki pokrivajo področje med profesionalnimi, uveljavljenimi likovnimi ustvarjalci in mladimi, ki komaj vstopajo v likovni svet. S Študentsko galerijo Zapor je mesto Koper pridobilo dodatno možnost za promocijo mladih likovnih ustvarjalcev in s tem priložnost za bogatejšo kulturno življenje.


 

Tokrat se bosta v študentski Galeriji Zapor predstavila: Jaka Varmuž in David Vatovec
Razstavni dvojec, ki se bo odprl v sredo, 2. 6. v galeriji Zapor, bo ponudil na ogled dela dveh koprskih fotografov; Jake Varmuža in Davida Vatovca.
David Vatovec se javnosti redno predstavlja od leta 2000 in je doslej prejel štiri nagrade na fotografskih tekmovanjih. Je aktiven član Foto kluba Portorož. Osnovni motiv na njegovih fotografijah je žensko telo. Vpeto v imaginarij bolečine in užitka z elementi sadomazohistične igre, vabi gledalca k nasladi kot gospodovalna ženska. Prisotnost seksualnega naboja se pojavlja kot fetiš; sredstvo za ustvarjanje napetosti, ki naj pripelje do ekstaze. Toda fotografija kot tehnika gledalcu telo predstavi v nekakšni neposrednosti, a ga hkrati oddalji do izgube predmetnosti. Objekt je tako prisoten le v pogledu – ne moremo se ga dotakniti. Podoba ne le kaže fetiš, temveč to sama postane, vsa naslada pa se zgodi v gledalčevi domišljiji.
Fotografije Jake Varmuža so nekakšne romantične, domišljijske krajine, ki gledalca popeljejo v fantazijske svetove velikih sag. Vendar ne pripovedujejo zgodb, temveč prikazujejo dramo, ki se dogaja med svetlobo in temo. Realni prostor se zaključuje s horizontom, vendar izza njega silijo prividi, ki v svoji silnosti povzročajo občutek sublimnega. Preplet grožnje in ugodja ujameta gledalca, da se lahko v trenutku znajde na prizorišču podobe in ga doživi v drugačni realnosti – v dotiku.
Razstavo bo na odprtju predstavil kustos razstave Vasja Nagy.

 Dodatne informacije: info@soup.si, 05/611 75 08, 041/770 014 (Aleš Sedmak)

ŠOUP,

Resor za kulturo

 

Ugriz črne vdove

 

Po levi strani, mimo mene, se izgublja pogled mlade rdečelaske. Zatopljena v svoje misli deluje mirno in odsotno. V desnici drži meč, v levici pa odsekano moško glavo. Njegove oči me gledajo nebogljeno, vendar odprta usta in izraz na obrazu govorijo o nasladi, ki je svoj vrhunec presegla samo za en izdih. Dekletovo telo je sproščeno, vendar otrplo kaže, da so tudi njeni čuti dosegli kulminacijo in zdaj potrebuje mirovanje.
Cranachova Judita s pokončnim mečem v roki svari pohotne in lahkomiselne moške. Potešitev je použila vso napetost, ki še vedno napenja telesa in iskri poglede gospodovalnih žensk na fotografijah Davida Vatovca. One so na drugi strani naslade. Vabijo k užitku in obljubljajo napeto igro. Niso mačke, ki pričakujejo udomačitev svoje žrtve, temveč pajkovke, ki ne bodo mirovale, dokler ne popijejo še zadnje kaplje njenega življenjskega soka.
Bič je kot orodje mučenja zelo konvencionalnen predmet, medtem ko je fotoaparat medij, ki nosi fetiš v vsaki ustvarjeni podobi. Srednjeslikovna kamera opominja gledalca, da stoji pred podobo in da je objekt poželenja dejansko nedosegljiv. Ponuja nam le pogled na nekaj, kar zahteva naše oko in telo. Gledalec je torej lahko potolažen, saj so pred njim objekti poželenja, ki povzročajo zgolj kastracijo in ne obglavljenja.

 

Mogočne male pokrajine

 

Krajina je podoba prostora, ki je sam v sebi določen in sklenjen. Je prizorišče bivanja, ki ima označene meje, vendar to niso meje prizorišča, ki se kaže gledalcu, temveč meje čut(e)nega. Hladnost realistične krajine je zgolj akcent, ki sicer nosi v sebi filozofijo pogleda, vendar ne presega čutov in jim hkrati ničesar ne skriva. Življenje razgali v svojem tonu in se ne oddaljuje od njega, dokler je zvesta lastnemu doživetju.
Realizem kot slogovna oznaka ima v fotografiji nekoliko drugačen pomen - izraz kot pri drugih tehnikah. Zavezanost stvarnosti in neposrednemu opisovanju/zapisovanju je vsebovana v sami sintaksi medija. Medij realizmu ne more uiti, čeprav je v izrazu mogočih nešteto variant, ki kažejo na različne pristope v interpretaciji realnosti.
Mark Rothko je svoje slike označeval kot realistične portrete, prizorišča in s tem dobro pretresel takratne predstave o predstavljivi formi. Krajine Jake Varmuža so realistične. Niso samo realistične, temveč tudi realne. To so skonstruirani prostori, ki so zavezani predmetnosti vid(e)nega. Čud, ki ga povzročajo, izvira iz mistične atmosfere, ki napolnjuje poglede v podobah. Mistika prihaja iz obljube, ki jo nosi prizor pred gledalcem. Napetost trenutka v tem mikro-makro prostoru je zaustavljena z majhnostjo človeka in kratkotrajnostjo njegovega življenja in ne s fotografijo kot tehniko. Čas in prostor nosita razmerja, ki presegajo gledalčevo čutnost. S silnim spektaklom se v podobi napoveduje, obljublja bivanje onkraj čutnosti. Označen je horizont in s tem tudi delitev. Ta dualizem, ki nosi v sebi rojstvo in smrt, opravlja akt med svetlobo in temo. Seksualni naboj dionizične silnosti vdira v urejeno krajino izza vseh robov, ki jih gledalec vidi ali si jih zamisli. Prav zato se resnična drama dogaja v njem in ne v podobi. Ta tu deluje le kot lep in hkrati grozljiv objekt, ki gledalca napeljuje, da pokuka prek lastnega horizonta.

 

 

Vasja Nagy

Sorodne novice
Komentarji
Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki.