Kolumna: Poklicna deformacija

Kot tišler z le tremi prsti, nekaj takega je poklicna deformacija. Se zgodi, ko zaradi zatopljenosti ali fizične 'vrženosti' v neko početje ali delo zanemarite, spregledate, pozabite, izgubite ... del sebe. Mentalni ali fizični del, lahko je tudi čutna ali telesna funkcija. Ta ohromi, zakrni, se poškoduje ali enostavno izgine, se spremeni. Se deformira.

Na dogodkih, ki jih fotografiram kot fotograf časopisa, kot poročevalski fotograf, pogosto srečujem tudi poročevalsko ekipo RTV; dopisnika in snemalca, tudi sicer prijatelja. Skorajda obvezno vedno tudi njiju malo poškljocam, kar tako, za arhiv ali pa za foro. Tako sem se pred kratkim vrnil z enega takšnih dogodkov ter se lotil pregledovanja in selekcije posnetih fotografij. Nakar opazim, da mi je snemalec na vsakem od petih posnetkov gledal direkt v objektiv in ,glej vraga, na vseh posnetkih mižal na levo oko! Kot bi snemal. Pa ni. Poklicna deformacija.

Meni se dogaja ravno to, kar sem omenil na začetku; ne samo, da sploh ne registriram, kaj tipi, ki jih fotografiram, čebljajo, zgodilo se mi je celo, brez zajebancije, da se sploh nisem zavedal KOGA fotografiram! Dobro, to se mi, jasno, ne dogaja, kadar grem namenoma fotografirat določeno osebo, ampak ko se nekje nagnete par tipov, za katere vem, da jih moram vse zabeležit. In tako škljocam, škljocam, škljocam, na koncu pa opazim, da ne vem, koga vse sem poškljocal in moram prav na fotoaparatu pregledat posnetke, da sploh vidim kaj imam posneto ... Pa ne da bi se spremenil v Forresta Gumpa in ne bi nič štekal ter bi tako lebdel v Času in Prostoru, le pozornosti ne posvetim motivu, temveč načinu obdelave motiva. Bom tole ponazoril s primerom; greš z modeli, s prijatelji v petek zvečer ven in ob enih zjutraj, ko hormonom že čisto do kraja poči film, domov odpelješ kakšno bejbo. Čisto tako, da ji praktično dokažeš, kakšen nateg je tista fora s štorkljami. Naslednji dan pa modeli hočejo povzetek: “In?” Ker se ponoči ne posvetiš motivu, temveč načinu obdelave motiva, veš povedati le, da si jo dobro, ker je kričala, ne veš pa, katero si ... E, to je bil en tak fin, šovinističen primerček (Pa to je bil le primer, pretiran. Upam da se takšne stvari ne dogajajo komu zares?).

Ves čas pa vem, kaj počnem tehnično, ves čas se zavedam načina obdelave motiva (zdaj sem se že vrnil k fotografiranju ...). Ocenjujem svetlobo, razmišljam o zaslonkah, jakosti bliskavice, ISO-nastavitvah, uravnavanju beline, podosvetlitvi, preosvetlitvi, kadriranju pa še bi lahko našteval. Saj tu smo si vsi enaki, o tovrstnih zadevah vsi razmišljamo med fotografiranjem, v to sem prepričan. Vprašanje je le, v kolikšni meri. Koliko pozornosti namenimo fidlanju in uravnavanju vseh teh parametrov, da še razmišljamo o čem drugem. O motivu denimo.

Pa je sploh treba razmišljat o samem motivu? Če je motiv vaza, itak nimaš kaj preveč za razmišljat, če je muha moraš misliti predvsem na to, kako jo pripravit do tega, da ti je ne ubriše, če fotografiraš bejbe za Playboy, je lahko pa že misel na filanje paprik preveč ... Ampak to ni poklicna deformacija, to je način dela. V temelju je to početje neke vrste nezavedno nadzorovanje razmišljanja in s tem zagotavljanje čim boljših pogojev za delo. Pač veš, da je treba neko zadevo narediti, k temu resno pristopiš in zadevo izpelješ. Ne greš fotografirat bejb za objavo v Playboyu, potem pa zraven razmišljaš o tem, kako bi jih 'potresel' vse po vrsti, ker boš s takim neresnim pristopom naredil za en šit fotografije. Ali pa celo povzročil materialno škodo; bog ve, kaj vse lahko podreš. Pa ne z roko ...

Poklicna deformacija je opazna takrat, ko z nekom sediš v bufetu in srkaš kavo. Brez fotoaparata. Ga gledaš direkt v ksiht, ne registriraš njegovega čebljanja, vmes celo prikimavaš in ... razmišljaš o svetlobi, zaslonkah, jakosti bliskavice, ISO-nastavitvah, uravnavanju beline, podosvetlitvi, preosvetlitvi, kadriranju ...
Kaj znano?

Andrej Korenč - fotokaj