Kolumna: Poklicna deformacija

Na portalu Slo-Foto.net objavljamo novo kolumno avtorja Andreja Korenča - fotokaj.

"Ste že kdaj poskušali opazovati samega sebe med fotografiranjem? Ali po fotografiranju narediti povzetek stanja, v katerem ste 'lebdeli' med fotografiranjem? Se Vam morda kdaj pripeti, da Vam med fotografiranjem ohromijo vsi ostali čuti razen vizualizacije, gledanja, pogleda? Da fotografirate, portretirate nekega govorca, na koncu pa se ne spomnite niti enega stavka, ki ga je povedal? Ja? Jap, to bo poklicna deformacija."

kolumnaKot tišler z le tremi prsti, nekaj takega je poklicna deformacija. Se zgodi, ko zaradi zatopljenosti ali fizične 'vrženosti' v neko početje ali delo zanemarite, spregledate, pozabite, izgubite ... del sebe. Mentalni ali fizični del, lahko je tudi čutna ali telesna funkcija. Ta ohromi, zakrni, se poškoduje ali enostavno izgine, se spremeni. Se deformira.

Na dogodkih, ki jih fotografiram kot fotograf časopisa, kot poročevalski fotograf, pogosto srečujem tudi poročevalsko ekipo RTV; dopisnika in snemalca, tudi sicer prijatelja. Skorajda obvezno vedno tudi njiju malo poškljocam, kar tako, za arhiv ali pa za foro. Tako sem se pred kratkim vrnil z enega takšnih dogodkov ter se lotil pregledovanja in selekcije posnetih fotografij. Nakar opazim, da mi je snemalec na vsakem od petih posnetkov gledal direkt v objektiv in ,glej vraga, na vseh posnetkih mižal na levo oko! Kot bi snemal. Pa ni. Poklicna deformacija.

Meni se dogaja ravno to, kar sem omenil na začetku; ne samo, da sploh ne registriram, kaj tipi, ki jih fotografiram, čebljajo, zgodilo se mi je celo, brez zajebancije, da se sploh nisem zavedal KOGA fotografiram! Dobro, to se mi, jasno, ne dogaja, kadar grem namenoma fotografirat določeno osebo, ampak ko se nekje nagnete par tipov, za katere vem, da jih moram vse zabeležit. In tako škljocam, škljocam, škljocam, na koncu pa opazim, da ne vem, koga vse sem poškljocal in moram prav na fotoaparatu pregledat posnetke, da sploh vidim kaj imam posneto ... Pa ne da bi se spremenil v Forresta Gumpa in ne bi nič štekal ter bi tako lebdel v Času in Prostoru, le pozornosti ne posvetim motivu, temveč načinu obdelave motiva. Bom tole ponazoril s primerom; greš z modeli, s prijatelji v petek zvečer ven in ob enih zjutraj, ko hormonom že čisto do kraja poči film, domov odpelješ kakšno bejbo. Čisto tako, da ji praktično dokažeš, kakšen nateg je tista fora s štorkljami. Naslednji dan pa modeli hočejo povzetek: “In?” Ker se ponoči ne posvetiš motivu, temveč načinu obdelave motiva, veš povedati le, da si jo dobro, ker je kričala, ne veš pa, katero si ... E, to je bil en tak fin, šovinističen primerček (Pa to je bil le primer, pretiran. Upam da se takšne stvari ne dogajajo komu zares?).

Ves čas pa vem, kaj počnem tehnično, ves čas se zavedam načina obdelave motiva (zdaj sem se že vrnil k fotografiranju ...). Ocenjujem svetlobo, razmišljam o zaslonkah, jakosti bliskavice, ISO-nastavitvah, uravnavanju beline, podosvetlitvi, preosvetlitvi, kadriranju pa še bi lahko našteval. Saj tu smo si vsi enaki, o tovrstnih zadevah vsi razmišljamo med fotografiranjem, v to sem prepričan. Vprašanje je le, v kolikšni meri. Koliko pozornosti namenimo fidlanju in uravnavanju vseh teh parametrov, da še razmišljamo o čem drugem. O motivu denimo.

Pa je sploh treba razmišljat o samem motivu? Če je motiv vaza, itak nimaš kaj preveč za razmišljat, če je muha moraš misliti predvsem na to, kako jo pripravit do tega, da ti je ne ubriše, če fotografiraš bejbe za Playboy, je lahko pa že misel na filanje paprik preveč ... Ampak to ni poklicna deformacija, to je način dela. V temelju je to početje neke vrste nezavedno nadzorovanje razmišljanja in s tem zagotavljanje čim boljših pogojev za delo. Pač veš, da je treba neko zadevo narediti, k temu resno pristopiš in zadevo izpelješ. Ne greš fotografirat bejb za objavo v Playboyu, potem pa zraven razmišljaš o tem, kako bi jih 'potresel' vse po vrsti, ker boš s takim neresnim pristopom naredil za en šit fotografije. Ali pa celo povzročil materialno škodo; bog ve, kaj vse lahko podreš. Pa ne z roko ...

Poklicna deformacija je opazna takrat, ko z nekom sediš v bufetu in srkaš kavo. Brez fotoaparata. Ga gledaš direkt v ksiht, ne registriraš njegovega čebljanja, vmes celo prikimavaš in ... razmišljaš o svetlobi, zaslonkah, jakosti bliskavice, ISO-nastavitvah, uravnavanju beline, podosvetlitvi, preosvetlitvi, kadriranju ...
Kaj znano?

Andrej Korenč - fotokaj


Kolumna ter v njej izražena mnenja in stališča so osebni pogled in avtorsko delo pisca kolumne in tako ne izražajo ali podpirajo stališč oz. mnenjske politike internetnega portala Slo-Foto.net.
Sorodne novice
Komentarji
Klemen (@DkleMAN)   1. Jun 2006 17:02
hehehe! bravo... in ja, se je že zgodilo to kar si napisal v zadnjem odstavku
nejc (@eskiker)   1. Jun 2006 19:00
mi je ta kolumna se najbolsa do zdej...dobr si povedu!
Aljaž Celarc (@Hendrix)   1. Jun 2006 20:04
Huh men se to v zadnjem času redno dogaja:)
Dobra kolumna!
gasper trampus (@gtyrant)   1. Jun 2006 20:13
dobra . ja tud jaz včasih čist podzavestno počnem kaj takega
Gašper (@gaspers)   1. Jun 2006 20:17
Fotografija me lepo pomiri med biologijo ....ugotovil sem da računanje zaslonke zelo pomiri človeka.
Matej (@OKO)   2. Jun 2006 12:51
ziveti v svojem svetu.
ciao
juze (@juze)   2. Jun 2006 21:15
Meni še zmeraj ni jasen odgovor na vprašanje: Kako ta kolumna karkoli doprinese k vrednosti portala? Slogovno je slaba, vsebinsko na ravni srednješolčka, ki ga skrbi, da ima prekratkega*, za pravopis pa je avtor menda že nekoč slišal, ampak zgolj bežno. Se pa stanje na tem področju izboljšuje, kar najbrže pomeni, da mora neka uboga revica lektorirati te umotvore, naj jih bo lahka zemljica.

Celo kolumno lahko strnemo v eno samo poved:
"Jaz ves čas fuuuul razmišljam, lejte, kako sem pameten, toooolk tehničnih izrazov poznam, sem pravi hodeči fotoaparat!"
Škoda samo, da mora za dobre fotke za aparatom stati nekdo s talentom.


* Kako vem, kako pišejo srednješolčki, ki jih skrbi, da imajo prekratkega? Bral sem svojo avtobiografijo.
Andrej (@BillyTmax)   2. Jun 2006 21:43
Juze; resnično ne vem kako ti rata prit do takih zaključkov... Kaj pozitivnega za ta portal predstavlja pa to, da si ti član? Kako pa ti pripomoreš k boljši vsebini?
juze (@juze)   2. Jun 2006 22:05
Kako pomagam? Hja, vsake toliko časa komu kaj svetujem, namesto da bi zasedal prostor na prvi strani in s svojimi bedarijami metal slabo luč na portal. Dostikrat sem že slišal koga, ki je pri Slo-Foto zamahnil z roko in rekel "Eh, tisti mulci," take "kolumne" - bolje povedano, blog s pretencioznim nazivom - pa samo utrjujejo to podobo. In ni mi do tega, da bi vsi resno jemali samo e-foto, ker monopol nikdar ni dober, sploh ne zame kot uporabnika. (In ne, ne mi zdaj o tem, kateri portal ima več uporabnikov. Če atu, ki kupuje kamero v trgovini, omeniš e-foto, bo dobro vedel, kaj je, za slo-foto pa še slišal ni.)
Kako sem prišel do teh zaključkov? Ne vem, mogoče zato, ker sem funkcionalno pismen in zmožen logičnega razmišljanja.

Je pa lepo, da ima tale "kolumnist" vsaj enega prijatelja, če že talenta nima.
Andrej (@fotokaj)   2. Jun 2006 22:54
Juze... Juze, juze, juze! Ej, jej, jej, si beden. Prav patetičen si. Revež si in zato te ne bom 'pretrdo stisnil'.
Po svoje je zanimivo kdo vse in kaj vse se loti komentirat. Še posebno zanimivi so načini komentiranja. Ko preberem tak komentar, si mislim, da avtor komentarja pa že mora 'nekdo' bit. In potem pogledam... Jože Svetičič. Jože *****ing Svetičič.
Pobrskam mal po Slo-foto portalu in izvem, da se deklarira za kmečko pederčino ter pravi, da že toliko časa ni videl gole ženske, da se sploh več ne spomni kako izgledajo. Pošteno. Iskreno. Odkrito. Take osebe cenim.
Potem pa mal poiščem, "pogooglam", kot se je izrazil v komentarju prve kolumne. Teoretsko je v jezikovnem smislu nedvomno podkovan, to je iz njegovih komentarjev razvidno, torej iščem v tej smeri.
Najdem tekst (http://www.e-fotografija.com/artman/publish/article_427.shtml),
za katerega mi sploh ni jasno, kdo je dovolil njegovo objavo. Učbeniški primer jezikovno poraznega teksta. Mislim, človeku dela težave postavljanje vejic. How far out is that? Ampak, vedno se najde kdo, na katerega lahko zvalimo krivdo; na nekoga ki je posegal v tekst (denimo premikal vejice), lektorja (lektoriral takoj po treh skajenih špinelih), osnovnošolsko učiteljico (učila kljub temu, da je bila vpisana v metadonski program)... V iskanju nadomestnih krivcev (kot pravi sam, on ne s pedri, temveč pedri z njim..) bi Jože lahko bil svetovni prvak.
Iščem dalje. Poizkušam v psiholoških sferah, saj je pri izražanju mnenj in kritik odločen, jasen, samozavesten, luciden... To bo to.
Spet brca v temo. Nasprotno, na spletu najdem oceno (http://www.sting.si/da/slike_tecajnikov/delavnica_kreativna_250605/joze_sveticic.html) njegovega fotografskega dela - da dela začetniške napake, je neizkušen ter da mu primanjkuje samozavesti, pravijo.
Tu se mi je prvič utrnila misel, da v svojih komentarjih ne tehta mojega dela, temveč v te komentarje odslikava svojo nesigurnost, jok za pobeglimi previsokimi cilji, neskončno težo še trajajočih previsokih ciljev, strah da bo ostal drugi na vasi in zadnji v mestu, želje po samopotrditvi, jezo ker izstopa po zunanjem videzu...
A sam sem še verjel v tega možaka. Da nekaj je. Nekaj nekje tam zunaj, kar ga dela posebnega. Iščem, iščem, pa iščem... pa... nič! Razen precejšnje količine raznoraznih koncertnih fotografij, vse od tipov ki špilajo na veselicah s kamionov pa do underground umetnikov ki jih pozna šest ljudi (da to ni res, bo najbrž trdil; da nimam pojma o tem, koga vse je fotografiral in da so vsi zvezdniki svetovnega formata). Vse fotografije po istem principu tisočkrat videno kadrirane, v istih barvnih odtenkih, B-razredno (tudi C, D, E itd...) ostrino... Skratka, vse skupaj je pustilo pecejšen šibek vtis. Priporočam, da v bodoče ne komentira ne fotografij, ne kakršnihkoli tekstov, temveč se drži zadev, oz. zadeve, ki jo obvlada; drekanja.
Zob za zob, oko za oko.
juze (@juze)   2. Jun 2006 23:17
A se zdaj kaj bolje počutiš?

Tisto s člankom, no, saj bo zvenelo kot izgovor, ampak mi ga je kar obširno urejal Matjaž, ki pa si s slovenščino res ni blizu. Ko boš za jezike - ali karkoli drugega - plačan toliko, kot jaz, pa se oglasi. Saj veš, kapitalizem ceni kakovost.

O kakovosti fotk pa, hm, poglej Galerijo. Sem pač začel resno fotkati pred kakim letom, kaj češ, pa se še učim. In po komentarjih sodeč se mi zdi, da se izboljšujem, sem pa vedno odprt za konstruktivne predloge. In seveda, ne dobi vsak glamurozne naloge, da bi fotkal novo vojašnico, pa se moram zadovoljiti z vaškimi posebneži.
Andrej (@fotokaj)   2. Jun 2006 23:26
A zdaj si pa odprt za konstruktivnost? Ko te je**!
juze (@juze)   3. Jun 2006 04:07
Viš, če bi znal pisat, me ne bi rabil j**at
Andrej (@fotokaj)   3. Jun 2006 10:31
Ko boš za je**nje - ali karkoli drugega - plačan toliko, kot jaz, pa se oglasi. Saj veš, kapitalizem ceni kakovost.
juze (@juze)   3. Jun 2006 10:35
A ni lepo, da še nisi izgubil tistega otroka v sebi in se lahko hitro vrneš nazaj na osnovnošolski nivo?
Andrej (@fotokaj)   3. Jun 2006 13:45
Veš, takih for si pa res ne ženem k srcu. Zanimivo, ne? Najbrž sem jih prerasel. Ali pa sem enostavno zrel. Sicer sem pa le ponovil tvoje besede; toliko o "nivoju".
Ker je tisti, ki prvi odneha pametnejši, bom odnehal prvi (kar pomeni da sem pametnejši?).
Odneham ZDAJ!
juze (@juze)   3. Jun 2006 15:02
Vidiš, pa si le ubranil svojo čast in ugled

(Ampak vejice se pa le nauči postavljati, da boš smiselno pisal. Saj si pameten, bo že šlo.)
Mika (@enkeli)   4. Jun 2006 14:11
A sta vidva resna?! *rofl* Ja, kolumna je dobra zadeva... kadar je dobro napisana.
primoz75 (@primoz75)   4. Jun 2006 20:37
in ta žal ni dobro napisana...

;-)
juze (@juze)   5. Jun 2006 07:05
Jaz pa resen? Nekje toliko, kot je Mrtvo morje sladko
Pač rad izzivam pisunčke, o psiho(pato)loških vzgibih za to pa ne bi, ker jih ne poznam, uradna psihiatrija pa je že zdavnaj dvignila roke nad mano
Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki.