Nova kolumna: A se greva retuširat?

Na portalu Slo-Foto.net objavljamo novo kolumno avtorja Andreja Korenča - fotokaj.

"“A bote tole pol še kej retuširal?” Ravnokar ste prebrali s strani portretirank najpogosteje zastavljeno vprašanje. Bejbe komplicirajo. Ne, stara, ne bom retuširal; si kakršna si in fertik. Veš, gospa, prvo pravilo portretne fotografije je mati narava in grdega človeka se ne da fotografirat tako, da bo na fotografiji lep. Prazna steklenica je prazna steklenica in s takšno se ga ne da nažret!"

kolumna

Lahko poskrbim, da so si ljudje na mojih fotografijah všeč. Ne morem pa ozdravit zakompleksanosti zaradi zunanjega videza in na fotografijah nisem pripravljen delat liftingov in liposukcij. Sem bolj ekstrovertirane narave in fotografiranje ljudi na mojem spisku priljubljenih tematik oz. kategorij sodi visoko, v tisto z naslovom “To je to”. Nimam časa, ne volje, da bi folk vlačil gor in dol po studiu, jih osvetljeval, modeliral z lučmi, se ukvarjal z egotripnimi pičkicami (ne vem, ali naj se Vam zaradi kletvic opravičujem ali ne, ampak včasih enostavno ne najdem primernejšega izraza ...), jim mršil lase z ventilatorji, čakal da si popravijo “masko” ... Zato te stvari raje delam “zunaj”, z roke. Kjer pa spet naletim na drugačne ovire.
           
Nečimrnost in realnost. Dvakrat mesečno se z dopisnico časopisa, za katerega delava, lotiva ankete. Verjemite, znam na zelo zabaven način prepričevat ljudi, naj povedo par stavkov in se pustijo fotografirat za objavo v časopisu. Za fotografijo, veliko le kot znamka. Pa ne! Najbolj hude bejbe, spedenane od petk do frizure, nikdar niso pripravljene na sodelovanje. Saj kakšna bi še kaj trapastega povedala, odločno pa zavračajo že samo misel na fotografiranje. Pomagajte mi; je bolje izgledati “povprečno” in zraven še kaj pametnega povedati ali je bolje biti tup ko kanta in hudo izledat? OK, štekam, da ambiciozneži menijo, da je bolje biti tup in lep, ampak tako vsaj lahko upajo na lastno oddajo na Kanalu A ...
           
Nerad in težko si predstavljam, kako hudo mora biti, ko ima oseba tako plitek značaj, da nikdar ni sposobna biti zadovoljna s svojim izgledom. Da dejansko izgleda tako hudo dobro, da gre že čez mejo in je spet ne-lepa. In nezadovoljna. Mislite, da obstajajo ljudje, ki pred  fotografiranjem za osebne dokumente v želodcu nosijo tisto skozlano čutenje gravitacije, ki je tako značilno za, denimo, kakšno predizpitno obdobje? Sam menim, da obstajajo. In ko čakajo na fotografije, čakajo kot na oceno; ali so pomislili na vse, so dali od sebe največ najboljšega, koliko “škode” jim je naredila trema ... Ampak nenazadnje; who gives a shit kako izgledamo na dokumentih? Nas osebni dokumenti predstavljajo kot brata, sestro, veseljaka, kretena, župnika, lezbijko, humorista ... ali kot P008593?
             
Hecno, kako se vedno na veliko komplicira ravno okrog tistih fotografiranj, ki so najmanj pomembna, kot na primer za osebne dokumente. Kakšnih posebnih frustracij pa nikdar ne zaznam na porokah. Kar je čisti dokaz, da imajo ljudje, ki težijo, kako na fotografijah nikdar ne izgledajo v redu, skisano pamet. Ker ne gre za to, da ne izledajo v redu, temveč za to, da niso v redu. Resda se za poroko vsi maksimalno uredijo, a na koncu gre vendarle za to, da ti ljudje končno čutijo, da počnejo nekaj Velikega in se s samim fotografiranjem med poročnim protokolom kaj malo obremenjujejo. Fotografi le ukazujemo in predlagamo; zdaj bomo takole, postavita se tja, glave takole, ne imet debilnega izraza, zobki ... Svetovna kriza spet nastopi, ko prvič vidijo fotografije; takrat na njih spet iščejo podbradke, debele roke in ukrivljene nosove. A tole, da je podbradek? Ja, itak, tik poleg jetija in sasquatcha! Ampak s temi problemi naj se ukvarjajo psihiatri in plastični kirurgi, ne pa mi. Včasih se grdo zajebavam, ko rečem, da bi bilo fino kdaj pa kdaj fotografirat zgolj umirajoče; boli njih, kako bodo izgledali na fotografijah.
           
Torej, kako daleč naj gremo pri retuširanju? Je smiselno oziroma, če bolje postavim to retorično vprašanje, je upravičeno ali upravičljivo retuširati tudi gube, pege, podbradke ali naj se posvetimo le prikrivanju mozoljev, trenutnih poškodbic, fotografskih/fotografovih napak? Retušo poleg osnovnih in obveznih korektur beline, tonov, barv in ostrine razumem kot eno zadnjih komponent obdelave fotografije, s katero skušamo čim bolj idealizirati dejansko stanje. Izraz “dejansko stanje” je tu ključnega pomena. Fotografija v svoji osnovni sporočilnosti ne sme lagati in če na fotografiji ni podbradka, ki v “naravi” dejansko obstaja, fotografija laže. A zaman. Kajti kdor bo na fotografijah brez podbradka po zaslugi retuše, ga bo pod brado še vedno imel. To bodo opazili tudi tisti, ki si bodo fotografijo ogledali. Za takšne “posege” je tako retuša premalo. Tudi ni ustrezna; ker je kurativa, potrebna pa je preventiva. Podbradka se je treba znebit po drugačni poti. In če je to uspelo Alenki Godec, lahko vsakomur ...


Andrej Korenč - fotokaj


Kolumna ter v njej izražena mnenja in stališča so osebni pogled in avtorsko delo pisca kolumne in tako ne izražajo ali podpirajo stališč oz. mnenjske politike internetnega portala Slo-Foto.net.
Sorodne novice
Komentarji
Tone Kravanja (@bungee-)   22. Jun 2006 00:32
Končno nekdo, ki na portretno fotografijo gleda tako kot jaz.
Heretic (@Heretic)   22. Jun 2006 02:48
gotov je dobra kolumna, jo bom zjutri prebral.
Janez (@janezek)   22. Jun 2006 09:10
Andrej, všeč mi je tvoje razmišljanje, predvsem pa cenim to, da imaš jasno stališče, ki ga znaš tudi zagovarjati.
Vseeno pa bi dodal še moje mnenje.
Obstaja več vrst portretne fotografije. Od 'life' portretov (za definicijo se obrni na Oskarja Karla Velikega ), kamor bi pripopal morda tudi ankete, do spoziranih studijskih statičnih posnetkov. Otroški portreti, kjer so otroci itak zmeraj 'kjuti', portretov starcev, kjer dostikrat hočemo poudariti gube, pege in kocine, pa čisto komercialni portreti, ki jih delamo za denar, kjer prodajamo storitev in se od nas pričakuje, da ljudi polepšamo. Pa saj to je tako kot kompliment. kod da ti nekdo reče, da sploh ne kažeš svojih let, čeprav morda izgledaš še starejši.
Stara in obnucana resnica je, da je fotografija ena velika goljufija (prosto po Matjažu Velikem:)). Že z objektivom lahko podaljšaš noge, da ne omenjam kako z lučjo zožaš obraz ali pač narediš bolj pujsastega. Pa ne mislim tu le studijskih luči. Podbradek seveda lahko izgine ob primerni osvetlitvi in še bolj primerni pozi ter pravem zornem kotu fotografiranja.
Retuša je le malo bolj 'advanced' korak pri goljufanju. Ni pa nič novega, že na steklenih ploščah so peglali gube in brisali mozolje.
Ljudje smo pač takšni, da si radi idealiziramo stvari, da radi lažemo samim sebi, tudi drugim, če se se potem bolje počutimo in s tem nikomur ne škodujemo. Poklicni fotografi so (ali ste) pa kot vsi ostali trgovci. Ljudem prodajate njihove sanje!
Drugače je, če fotkaš zase. V tem primeru ignoriraš modele, ki komplicirajo in si najdeš take, ki razumejo tvoja hotenja in ti dovolijo tudi popolnoma zdemulirati (seveda na fotkah ) svoj obraz ali telo, na primer z ultraširokokotnikom in še trdo lučjo zapovrhu Za dobro voljo pa jim vseeno narediš še nekaj 'talepih' fotkic
Kakor sem že omenil, cenim tvoje kolumne in verjamem, da ti negativni odzivi ne bodo vzeli volje, prej nasprotno!
Lenart Senica (@lenyn)   22. Jun 2006 09:56
hvala. tvojo kolumno sem prebral med vožnjo na češko in lahko se ti zahvalim ker si mi krepko skrajšal čas.
res pošten in odkrit pogled na fotografijo.
lp lenyn
chips (@chips)   22. Jun 2006 10:38
fotokaj, pohvale tudi iz moje strani. Sicer sem si cakal temo ala "sem fotografska kurba", pa vendar...
Klemen (@DkleMAN)   22. Jun 2006 14:03
nism presenečen da mi je všeč... sm pa tudi jz pomislu na fotografkso kurbo ja
Miki (@Miki)   22. Jun 2006 14:58
Dobra. Edino kar me moti, da "dovoljuješ" popravke beline, barvnih tonov, ostrenje...verjetno še obrezovanje...c.c.c... Šminker. Pusti fotko kot si jo posnel. Če smo že frajerji. Mislim, kje si si postavil mejo. To ja, to tudi, tole pa ne. Šala.
Miki (@Miki)   22. Jun 2006 15:01
Ja...mater... pozabil..."dejansko stanje"..filmov tudi ne gledaš...razen dokumentarnih. Pa romane brat...samo enciklopedije.
Dioptrija v minus.
Da bo bolj pestro.
Gašper (@gaspers)   23. Jun 2006 13:48
Sooo true man!
Bolj se nebi mogel strinjati s tabo. Imam sošolko, ki je res lušna za umret in ma neke predsodke, ker se noče fotkati...pa ji še tok govorim, da je lušna pa vse pa noče.

Super kolumna!

lp
Antonio (@vragec)   24. Jun 2006 13:32
bravo !!

moj ID : P008593 hehe ta je dobra in realna .

se popolna strinjam ! .
Heretic (@Heretic)   24. Jun 2006 23:39
__________________

Nerad in težko si predstavljam, kako hudo mora biti, ko ima oseba tako plitek značaj, da nikdar ni sposobna biti zadovoljna s svojim izgledom.

__________________

mislim, da je treba ločiti med "plitkim značajem" in bolezensko slabo samopodobo. ne gre kar na blef nabijat. na-a.

sicer spodobna kolumna, tako kot ostale...samo tale del me je zmotil, ker je mimo.
Miki (@Miki)   25. Jun 2006 10:51
Kolumna nudi pogled skozi izredno oster zoom objektiv..recimo 50-200mm. Senzor je pa Olympusove velikosti.
Miki (@Miki)   25. Jun 2006 10:54
Kolumna j edobra, seveda. Nudi pogled skozi izredno oster zoom objektiv..recimo 50-200mm. Senzor pa ni ff.
Miki (@Miki)   25. Jun 2006 10:55
Kolumna je dobra, seveda.
Andrej (@fotokaj)   25. Jun 2006 12:38
Miki; kaj pa zoom in senzor še v tretje?
Miki (@Miki)   25. Jun 2006 14:34
Izpadla v osmini finala.
Bojan Dremelj (@1qa)   27. Jun 2006 20:24
Kar nekakšen božji prizvok je čutiti iz tvojega pisanja. Grozljivo samozavestno, Andrej!
LP, Bojan
Andrej (@fotokaj)   28. Jun 2006 01:05
That's right, Boyan; on your knees, boy ...!
Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki.