Lahko poskrbim, da so si ljudje na mojih fotografijah všeč. Ne morem pa ozdravit zakompleksanosti zaradi zunanjega videza in na fotografijah nisem pripravljen delat liftingov in liposukcij. Sem bolj ekstrovertirane narave in fotografiranje ljudi na mojem spisku priljubljenih tematik oz. kategorij sodi visoko, v tisto z naslovom “To je to”. Nimam časa, ne volje, da bi folk vlačil gor in dol po studiu, jih osvetljeval, modeliral z lučmi, se ukvarjal z egotripnimi pičkicami (ne vem, ali naj se Vam zaradi kletvic opravičujem ali ne, ampak včasih enostavno ne najdem primernejšega izraza ...), jim mršil lase z ventilatorji, čakal da si popravijo “masko” ... Zato te stvari raje delam “zunaj”, z roke. Kjer pa spet naletim na drugačne ovire.
Nečimrnost in realnost. Dvakrat mesečno se z dopisnico časopisa, za katerega delava, lotiva ankete. Verjemite, znam na zelo zabaven način prepričevat ljudi, naj povedo par stavkov in se pustijo fotografirat za objavo v časopisu. Za fotografijo, veliko le kot znamka. Pa ne! Najbolj hude bejbe, spedenane od petk do frizure, nikdar niso pripravljene na sodelovanje. Saj kakšna bi še kaj trapastega povedala, odločno pa zavračajo že samo misel na fotografiranje. Pomagajte mi; je bolje izgledati “povprečno” in zraven še kaj pametnega povedati ali je bolje biti tup ko kanta in hudo izledat? OK, štekam, da ambiciozneži menijo, da je bolje biti tup in lep, ampak tako vsaj lahko upajo na lastno oddajo na Kanalu A ...
Nerad in težko si predstavljam, kako hudo mora biti, ko ima oseba tako plitek značaj, da nikdar ni sposobna biti zadovoljna s svojim izgledom. Da dejansko izgleda tako hudo dobro, da gre že čez mejo in je spet ne-lepa. In nezadovoljna. Mislite, da obstajajo ljudje, ki pred fotografiranjem za osebne dokumente v želodcu nosijo tisto skozlano čutenje gravitacije, ki je tako značilno za, denimo, kakšno predizpitno obdobje? Sam menim, da obstajajo. In ko čakajo na fotografije, čakajo kot na oceno; ali so pomislili na vse, so dali od sebe največ najboljšega, koliko “škode” jim je naredila trema ... Ampak nenazadnje; who gives a shit kako izgledamo na dokumentih? Nas osebni dokumenti predstavljajo kot brata, sestro, veseljaka, kretena, župnika, lezbijko, humorista ... ali kot P008593?
Hecno, kako se vedno na veliko komplicira ravno okrog tistih fotografiranj, ki so najmanj pomembna, kot na primer za osebne dokumente. Kakšnih posebnih frustracij pa nikdar ne zaznam na porokah. Kar je čisti dokaz, da imajo ljudje, ki težijo, kako na fotografijah nikdar ne izgledajo v redu, skisano pamet. Ker ne gre za to, da ne izledajo v redu, temveč za to, da niso v redu. Resda se za poroko vsi maksimalno uredijo, a na koncu gre vendarle za to, da ti ljudje končno čutijo, da počnejo nekaj Velikega in se s samim fotografiranjem med poročnim protokolom kaj malo obremenjujejo. Fotografi le ukazujemo in predlagamo; zdaj bomo takole, postavita se tja, glave takole, ne imet debilnega izraza, zobki ... Svetovna kriza spet nastopi, ko prvič vidijo fotografije; takrat na njih spet iščejo podbradke, debele roke in ukrivljene nosove. A tole, da je podbradek? Ja, itak, tik poleg jetija in sasquatcha! Ampak s temi problemi naj se ukvarjajo psihiatri in plastični kirurgi, ne pa mi. Včasih se grdo zajebavam, ko rečem, da bi bilo fino kdaj pa kdaj fotografirat zgolj umirajoče; boli njih, kako bodo izgledali na fotografijah.
Torej, kako daleč naj gremo pri retuširanju? Je smiselno oziroma, če bolje postavim to retorično vprašanje, je upravičeno ali upravičljivo retuširati tudi gube, pege, podbradke ali naj se posvetimo le prikrivanju mozoljev, trenutnih poškodbic, fotografskih/fotografovih napak? Retušo poleg osnovnih in obveznih korektur beline, tonov, barv in ostrine razumem kot eno zadnjih komponent obdelave fotografije, s katero skušamo čim bolj idealizirati dejansko stanje. Izraz “dejansko stanje” je tu ključnega pomena. Fotografija v svoji osnovni sporočilnosti ne sme lagati in če na fotografiji ni podbradka, ki v “naravi” dejansko obstaja, fotografija laže. A zaman. Kajti kdor bo na fotografijah brez podbradka po zaslugi retuše, ga bo pod brado še vedno imel. To bodo opazili tudi tisti, ki si bodo fotografijo ogledali. Za takšne “posege” je tako retuša premalo. Tudi ni ustrezna; ker je kurativa, potrebna pa je preventiva. Podbradka se je treba znebit po drugačni poti. In če je to uspelo Alenki Godec, lahko vsakomur ...
Andrej Korenč - fotokaj
Kolumna ter v njej izražena mnenja in stališča so osebni pogled in avtorsko delo pisca kolumne in tako ne izražajo ali podpirajo stališč oz. mnenjske politike internetnega portala Slo-Foto.net.
Na portalu Slo-Foto.net objavljamo novo kolumno avtorja Andreja Korenča - fotokaj.
), kamor bi pripopal morda tudi ankete, do spoziranih studijskih statičnih posnetkov. Otroški portreti, kjer so otroci itak zmeraj 'kjuti', portretov starcev, kjer dostikrat hočemo poudariti gube, pege in kocine, pa čisto komercialni portreti, ki jih delamo za denar, kjer prodajamo storitev in se od nas pričakuje, da ljudi polepšamo. Pa saj to je tako kot kompliment. kod da ti nekdo reče, da sploh ne kažeš svojih let, čeprav morda izgledaš še starejši. 
Končno nekdo, ki na portretno fotografijo gleda tako kot jaz.