Nova kolumna: Za pir

Biti fotograf “full time”je naporen, predvsem pa stresen poklic in roko na srce, takole na oko morda res ni videt tako. Pa je, a ljudje si to razlagajo malce bolj po kavbojsko ... “Kva je ti, umetnik ...?!” Vsakič posebej, ko me kdo takole pobara, me te besede tako zmotijo, da me prime razmišljat o pokanju po zobkih, pljuvanju, brcanju v rit in podobnih načinih primitivnega kontakt-sporazumevanja. Resda je v fotografiji meja med umetnostjo in obrtjo dodobra zabrisana in med fotografi umetniki nedvomno so, a sam se raje (pa tudi bolj oz. povsem opravičljivo) kot za umetnika, označim za obrtnika. No, gre za neko fiktivno deklariranje, dejstvo namreč je, da tudi obrtnik v pravem pomenu besede nisem.

Ali in kaj je upravičeno in kaj ne, prepuščam odločitvi vsakega posameznika, a umetniki imajo v širši, “laični javnosti” vendarle prilepljeno oznako nekakšnih luftarjev. “Ma ja, tisti je neki umetnik ...,” lahko večkrat takole, na cesti, slišimo ali celo rečemo. Fejst dec je vedno tisti ki se popoldne, po šihtu, pripelje z vinsko rdečim golfom II in dobro pošvasa balkonsko ograjo ali kletko od traktorske nakladalke, umetniki s(m)o pa nekako ... rizični. Niti ne delajo, fotografi npr. le hodimo naokrog in opletamo s fotoaparati, da bo ja vsem jasno kako pregrešno so dragi in kako smo sami kul.

S tovrstnim pišmevuhovskim odnosom se sam srečujem skorajda dnevno, prepričan pa sem, da se tudi vsi ostali ki se, pridobitno ali ne, ukvarjate s Fotografijo; naše delo enostavno ni (dovolj) cenjeno. Tu bom že takoj opozoril na dva vidika problema o katerem govorim. Prvi je avtorjev; ne pišem o ceni, ki si jo avtor pripiše sam, češ, jaz sem ultra car in to tako dobro naredim, da si ti mojih fotografij ne moreš privoščiti, pa če prodaš telesne organe cele svoje familije. Ne, ne govorim o tem, temveč o cenjenosti naših fotografij s strani prejemnika oz. kupca; nekega Janeza, ki se je znašel tik pred tem da prejme našo fotografijo. Koliko, meni, je vredna? Na kakšen način in koliko ceni ter spoštuje naše delo kot delo fotografa in, nenazadnje, koliko je pripravljen za fotografijo odšteti?

Nič. Fotografija, oz. fotografiranje daje videz enostavnosti, nenapornega, nezahtevnega, samozadostnega ter uživaškega početja in kot takšno v očeh Janezov niti ni vredno kakšnega posebnega plačila. Ne spomnim se, kdaj me je nazadnje kdo vprašal, koliko košta od mene kupiti fotografije, če me je sploh kdaj kdo vprašal. Vedno me vprašajo le, ali imam s seboj “kaj za pisat”; da si bom zapisal naslov, na katerega naj pošljem “slike”... Pa ko za časopis delam reportažo s kakšnega dogodka, me vprašajo tudi s katere televizije sem, ali pa če bo “tole zvečer pri Dnevniku ...?” Dvomim, da televizijskim snemalcem folk teži, a so “... prišli slikat za Delo? Direkt ...?”

Zunaj, na “trgu” je enormna količina fotografij, ki so v finančnem smislu nekako zgolj balast. Balast zato, ker v praksi nikogar ni nič stalo te fotografije posneti in nikogar ni nič stalo te fotografije si prilastiti. Vsi vemo da to v teoriji ni možno, le zavedamo se tega ne. S pojavom digitalne fotografije in vrtoglavih številk, ki pričajo o abnormalnem porastu kupovanja digitalnih zrcalno-refleksnih fotoaparatov, smo prišli tik pod vrh obdobja, ki se bo končal z overloadom; z dobesedno prenafukanostjo s fotografijami v vseh sodobnih elektronskih medijih, med katerimi bo gotovo prednjačil internet. Ko se bodo v (ne tako?) bližnji prihodnosti pričele uresničevati še napovedi strokovnjakov, ki predvidevajo da bodo elektronski in interaktivni mediji sčasoma popolnoma ukinili oz. preživeli klasične tiskane, bo kolaps popoln.

Tehnološki napredek pri nadaljnem razvoju digitalne Fotografije v kombinaciji s svojo posledico, bližanju overloada, poleg vseh ugodnosti ki jih prinaša, gotovo vodi še k enemu rezultatu, ki pa bi se ga morali vsi mi, fotografi, pravzaprav bati. Razvrednotenju fotografije kot medija, ki nosi sporočilo. Tehnologija z vedno udarnejšim tempom evolvira in hkrati postaja dostopnejša vedno širšemu krogu uporabnikov. Naraščajoče število fotografov vodi k naraščajočemu številu fotografij in ni hudič, da bo enkrat vsega vkup preveč.

Razvijata se dva od treh najpomembnejših dejavnikov za ugodno fotografsko delovanje; tehnologija in nekakšna fotografsko-tržna kolektivna zavest. Ne razvija se pa tisto, kar je najpomembnejše; vizija vsakega posameznika, tj. fotografa. Danes fotografi na začetku svojih poklicnih še vedno mislijo, da navedba imena, avtorja, ob fotografiji v neki reviji odtehta plačilo in so tako pripravljeni delati za bonna gracie. V zameno za nekakšen kretenski prestiž, ki ga občutijo, ko ugledajo svoje ime na straneh različnih medijev. No, bonna gracie my ass! Lastniki, izdajatelji, uredniki in nenazadnje tudi bralci, se danes poserjejo na avtorstvo. Avtorstvo je danes le suhoparni pravni aspekt objave nekega dela. In bolje ne bo.

Usluge so usluge. Zastonjkarstvo je pa naš problem in s tem, ko delamo za pir, si le kopljemo luknjo. Ali je ta luknja grob, bomo še videli, vsekakor pa je mrzla, temna in nič kaj dobrega ne obeta.