Nova kolumna: Mojstri nakladanja

V prejšnji kolumni sem fotografa nekako primerjal z umetnikom in potiho poskusil sam pojem umetnosti omejiti na minimum vsaj v svojem delu, če ne tudi v delu širšega kroga fotografov. A v nečem smo fotografi zagotovo mojstri umetnosti; v razlaganju svojih del oz. v nakladanju ob razlaganju svojih del. Vsem nam je kristalno jasno, da ne moremo škljocat kar tja v tri p.m. in pri tem računat da bo na koncu zadeva stala na nekem rezultatu, a kdo razmišlja o Ideji med samim fotografiranjem? Tisti, ki se zaradi tega razlikujejo od nas in so pri svojem delu uspešni.

Folk ni zabit. So izjeme, a te le potrjujejo pravilo; ima ludih i posle rata. A nekako velja, da gledalec, opazovalec, v našem primeru fotografij, potrebuje razlago o zgodbah, poantah naših fotografij. Zakaj? Čemu naj bi avtor še dodatno, ekstra razlagal opazovalcu svojo fotografijo z besedo? Kle maš fotografijo, vzem si par minut le zase, zame in mojo fotografijo in naj ratam pes, če ne boš poštekal v em je fora. A čas je denar, kdo bo danes kradel cajt samemu sebi ter razmišljal o nečem tako abstraktnem in far out, kot so neke poante in ideje? Pogledaš »fotko«, barve so luštne, gor mamo avto, bejbo, karkoli in to je to. Nihče se ne vpraša, kam ta avto pelje glede na to, v kakšnem okolju ga je avtor fotografiral, ali kaj mi skuša tista bejba sporočit, kaj mi pravi njen pogled ter v čem je hec, da gleda, kamor gleda. A se mora vedno nehat pri dobrih joških, ali pri tem, kako ustrezne so (bi bile) njene ustnice za fafat? Težava ni vedno v tem, da avtor na nerazumljiv ali premalo razumljiv način poda informacijo.

Površnost! Svinjarija brez primere. Mati razlogov, zakaj opazovalci ne štekajo fotografij. Manko spotovanja do avtorjev in njihovih del pa bi lahko bil njihov oče. A pustimo zdaj gledalce in opazovalce, ker nenazadnje ob samem nastajanju posnetkov sploh niso pomembni. So le in zgolj končni konzumerji, a vendarle cilj. Kam bi pa prišli, če bi bil naš edini namen podrejat se cilju, ne pa poti do cilja?

Pot. Razmislek o fotografiji še preden nastane, nato izvedba ter nazadnje serviranje fotografije; to je pomembno. Ko primemo v roke fotoaparat, storimo prvi korak k cilju, opazovalcu, ki naše fotografije, nastale vsak čas, ne bo razumel. Ker med samim fotografiranjem nič ali premalo razmišljamo. Pa tu nočem orisati ideje, da to ni prav, ali pa da imam sam hude brain storminge med fotografiranjem. Sploh ne, takšen je pač način dela. A enkrat je treba dat od sebe, v čem je point našega dela. Preden mi kdo jajca stisne v primež, naj opozorim, da govorimo o fotografijah, ne o slikcah s prijateljske pijanke v Fiesi in da to, da pišem v prvi osebi množine, vi pa kolumno berete na Slo-foto portalu, nekaj pomeni. Zadnji stavek raztolmačite sami.

Hec je v tem, da vedno ko opazovalcu razlagamo svoje delo, nakladamo. Nekaj od tega dejansko vidimo v svojih fotografijah, večino si izmislimo, pri nečem pritrdimo opazovalcu, češ, ja, res je, kako vesel sem da štekaš, čeprav še sami ne, ker ... vsake oči imajo svojega malarja! Kakor na svetu ni junaka, ki ne lula kadar kaka, tako tudi ni junaka, ki bi si upal oporekat zadnji izjavi. Ker je čista resnica, zato je tudi končala v istem klubu kot tista čisto na začetku tega teksta.

Ja mater, kdo pa je prvi gledalec naših fotografij? Dhaaa ... mi sami, ne!? Še dobro da je tako, imamo vsaj čas izmisliti si, kaj smo sploh fotografirali. Ko fotografiramo, pazimo na kompozicijo, ekspozicijo, kompenzacijo ekspozicije ... Manjka pa tista glavna nekaj-cija; vizualizacija. Sicer nic božanskega, a vendarle Videnje. Ta ne orisuje pogleda skozi iskalo, ne predlaga kako naj fotografija izgleda, ne ukvarja se z zumiranjem, prežganinami, šumom ter L objektivi. Vizualizacija je nekaj več. Je skica ideje; stavek, ki nam ga govori dobrofafajoča bejba in garaža, v kateri se bo ustavil avto.

Dobro fotografijo gledalcu ponudimo, ko mu je jasno, da je ravno tista bejba parkirala ravno tisti avto ravno v njegovo garažo. In s svojimi ustnicami je namenjena gor, v njegovo sobo ...