Smo boljši, ker smo fotografi?

Za policiste se »ve«, da so rasistični kreteni, za mizarje se »ve«, da nimajo vseh prstov, za mesarje se »ve«, da so debeli, za politike se »ve«, da lažejo in kradejo, za novinarje se »ve«, da si po svoje razlagajo resnico ter pretiravajo in bla, bla, bla v nedogled ... Stereotipi ali zgolj kategoriziranje ljudi na boljše, tiste malo manj boljše, slabše in nenazadnje na tiste, ki so »podn«? Če sem čisto odkrit; me prav en drek briga. Vsi drugačni, vsi enakopravni? Tudi prav ... Birokratski pofl.

Bolj kot kakšni smo ljudje glede na svoj poklic v očeh družbe, me zanima, kako poklic vpliva na nas same. Se lahko kot oseba spremenimo na boljše ali slabše le zaradi poklica? Bom »boljši človek«, ko bom po dvajsetletni politični karieri pustil službo in se zaposlil v Dimnikarstvu Saje ter tako prenehal lagati in krasti ter začel pucat dimnike in prinašat srečo? Je Drnovšek, odkar mu je s koluta snelo film, boljši človek in/ali boljši predsednik? Ali pa mu je film snelo s koluta prav zaradi tega, ker je bil in je še (naš) predsednik?

Kdo so »dobri ljudje« in kaj ta izraz sploh označuje? So se kot dobri že rodili? So se za dobre izšolali, jih je kdo naredil dobre, so zaposleni v podjetju Dobrota, d. o. o., imajo certifikat? Kolikšno je pri dobrih ljudeh dovoljeno odstopanje; lahko, denimo, dober človek podari 100 otroških majčk Rdečemu križu, svojega otroka pa doma trikrat na teden nabije in bo še dober? Je tako 1-odstotno odstopanje v mejah normale? Saj vem, dobroto se čuti, prepozna in živi ... A tisto pesem poznate: »All we are saying (pa prižgani faracajgi v rokah in tako naprej) ... «

Kaj pa fotografi in fotografinje? Takole, v povprečju, načeloma, smo dobri ljudje? Pravijo, da je človekova vest alfa in omega pokazateljev pravičnosti; no, ne spomnim se, da bi me vest kdaj preganjala, ker sem fotograf. Ali pa da bi mi bilo nerodno, ker se ukvarjam in preživljam s fotografijo. Mater, saj ne dilamo cracka mladoletnikom, ne?! Nekdo, ki fotografira majhne otroke z namenom, da kasneje ob fotografijah on, ali spet nekdo drug, izživlja bolne fantazije, pač ni fotograf. Je pedofil. Tu moramo ločiti, kaj je jabolko in kaj gnila češpa. V bistvu sam opravljam poklic v zelo higieničnem smislu. Lahko bi rekel, da opravljam storitev v pravem pomenu besede. Kot novičarski fotograf tako pridem na kraj nekega dogajanja, se ne vtikam, ne vplivam, tiho poškljocam, opravim svoje delo in grem domov. Ali pa na pivo, pred računalnik, na uredništvo, na tri kepice vanilije, kamorkoli ... Lahko le slabo opravim svoje delo, ne morem pa storiti nič slabega, kar bi me kasneje preganjalo. Zaradi tega sicer nisem nič boljši kot oseba, a pomembneje je, da nisem niti nič slabši.

Nisem slab ali slabši človek, ker ne počnem slabih stvari. To je res. Sem pa fotografiral že nekaj slabih stvari. Tu bi mi vsak vsaj malenkostno izkušen novičarski fotograf ali fotoreporter lahko dejal: »Sam tih bod smrkavc, ker nis še nič dal skoz!« In prav bi imel. A slaba stvar je ena preveč, mar ne? Tako imam »na spisku« že kar nekaj precej nemarnih prometnih nesreč in čisto vsaka je bila posledica napake. Takšne ali drugačne; napake v presoji, napake ob odločitvi, napake na vozilu ... Vedno pa napake človeka. Človek zgradi cesto, sestavi avtomobil, ga vozi in vsaka nesreča je posledica človekove napake. Tako se na cestah od teles ločujejo duše očetov, mam, njihovih otrok, tržejo se udi, šprica kri, ki se na razbeljenih asfaltnih tleh pomeša z bencinom ter oljem in ti prizori spreminjajo ljudi ter njihove odločitve.

Tako pogledam nazaj v svoje triletno fotografsko obdobje in pomislim, ali sem v tem času postal boljši človek. Boljša oseba. Ne boljši fotograf; milijone boljših je bilo pred nami in milijone jih bo za nami. In ja, bolj spoštujem svoje in življenje drugih, po cestah ne divjam, vozim po predpisih (no ja, spet smo pri odstopanjih v mejah normale ...) in čutim več spoštovanja do naše minljivosti.
Sem vsaj malce boljši človek – ker sem fotograf.