Intervju: Balazs Gardi

Intervju: Balazs Gardi

Na Slovenskem fotografskem portalu Slo-Foto.net objavljamo intervju s fotografom Balazsem Gardijem (avtor: Andrej Korenč).

Madžarski fotograf, rojen leta 1975 v Budimpešti. Za delo na področju fotožurnalizma je prejel številna priznanja s strani v fotografskem svetu zvenečih institucij, kot so Getty Images, Alexia Foundation in Reuters Foundation. V okviru natečaja za fotografijo leta 2008 fundacije World Press Photo je prav v začetku letošnjega februarja prejel tudi dve prvi nagradi; za posamezno fotografijo v kategoriji splošnih novic in v isti kategoriji še za (foto)zgodbo. Slovenski javnosti je bil do letošnjega leta, ko je sodeloval v žiriji Emzinovega natečaja za fotografijo leta, dokaj neznan. O odgovorih na vprašanja ne razmišlja dolgo in jasno zavzema stališča. Podrobnostim ne posveča pozornosti, za nagrade pa pravi, da so same sebi namen. Ve, da štejejo dejanja in ne besede. Balazs Gardi.

Kako ste se srečali s fotografijo; vaši začetki?
Po končani srednji šoli nisem imel želje po nadaljnjem šolanju, hotel sem poprijeti za delo in služiti denar. Vseeno sem upošteval babičin nasvet, naj se lotim fotografije, in se tako z 18 leti vpisal na dveletni študij fotografije v Budimpešti. Ko sem tam šolanje zaključil, sem nadaljeval z enoletnim študijem na šoli fotožurnalizma madžarske zveze novinarjev, temu pa je že sledilo sedemletno delo za takrat vodilni madžarski politični časopis Nepszabadsag. Pred vpisom v šolo fotografije nisem niti fotografiral niti si lastil kakega resnega fotoaparata, kaj šele da bi razmišljal o delu na področju fotografije. Nisem vedel, kaj bi rad delal, temveč česa nočem delati – življenja zapravljati z delom v kakšni pisarni. Pravzaprav bi kadarkoli izbral fizično delo pred pisarniško mizo!

Ste se že med delom pri časopisu specializirali oziroma osredotočali na določeno zvrst fotografije ali je to prišlo kasneje, skupaj z vašim “zorenjem”?
Niti ne, užival sem ravno v raznolikosti svojega dela. Pri delu za časopis je pozitivno ravno to, da nisi specializiran za fotografiranje zgolj določenih stvari; s fotoaparatom sem spremljal tako gospodarske kot kulturne, predvsem pa športne in politične dogodke, skratka vsakršno dogajanje, ki ga je na svojih straneh objavljal časopis. Vesel sem, da sem se takrat lahko ukvarjal s športno fotografijo, ker se v tej zvrsti kot fotograf ves čas izboljšuješ; učiš se hitrih reakcij in predvidevanja dogodkov vnaprej, kar je v fotografiji izjemnega pomena. Danes se s športno fotografijo preživljam.

Ste kdaj razmišljali o drugih zvrsteh fotografije, ali ste rojen reporter? Vas je kdaj vleklo v studijsko, naravoslovno ipd. fotografijo?
Da, delu v studiu mi je všeč, nikdar pa tega nisem nadgradil … Je kot delo v pisarni, mene pa motivira radovednost. Zanimajo me ljudje in njihova življenja; lahko rečem, da 99 odstotkov mojega dela govori o ljudeh, o dnevnem življenju. Tudi glede narave čutim enako, rad jo fotografiram – kadar je v povezavi z ljudmi. Nisem pa fotograf, ki gre v gozd in čaka jelena. Če hočem v naravo, grem v Afganistan med vojake in sem tako obenem med ljudmi in v naravi.

Delo “freelance” fotografa vedno niha med samoangažiranostjo, ki je smatrana za privilegij, in trdim delom. Kdaj ste vi začutili klic svobodnjaštva; ste se sčasoma dela na časopisu naveličali?
Ne, nisem se naveličal, šlo je za proces. V času, ko sem delal za časopis, nisem imel razvitih lastnih idealov, popolnoma sem bil zadovoljen z delom, ki mi je bilo dano. Ustrezala mi je tudi, lahko bi rekel, ustaljenost dela; naročeno mi je bilo, kaj naj posnamem, zadevo sem opravil po svojih najboljših močeh, oddal posneti material in to je bilo to. Kot fotograf sem kmalu začutil, da me zanimajo drugačni aspekti fotografije. Kar sem počel, enostavno ni bilo več dovolj. Kot svododnjaku je fotografu oziroma fotoreporterju težko delati v majhnih državah; na tako majhnih trgih, kot sta madžarski ali slovenski, kjer je na mestu celo vprašanje, ali sploh gre za nek trg, svobodnjak težko preživi. Zato sem se kaj hitro ozrl po tujini.

Zakaj območja konfliktov?
Tega ne počnem zaradi konfliktov, nisem tam zaradi vojne ali bojevanj. Nisem adrenalinski “freak”, a vendarle so nekatere situacije izjemno stresne in surrealne, gre za zelo edinstvene izkušnje. Ni pa to namen, nisem tam zaradi tega. Ko me je Nepszabadsag ob začetku vojne poslal v Afganistan in sem prvič srečal tamkajšnje ljudi, sem se takoj odločil, da se tja vrnem, in to sem tudi storil – na svojo pest. Tam sem namreč ostal zgolj nekaj dni, saj si časopis več ni mogel privoščiti. Na žalost postaja v Afganistanu vojna vse bolj del vsakdanjika in želim si, da bi lahko v prihodnje več časa preživel med ljudmi kot pa z različnimi vojaškimi silami.

Izraz “embedded” opisuje vključenost manjšega dela s pomembno nalogo v večjo skupino, sistem. V Afganistanu delate kot “embedded” fotoreporter in se tako po terenu gibljete kot del vojaških sil. Vojaki oziroma vojska so dejansko vaš vir, vaš prevoz in vaša nastanitev.
“Embedded” način dela je dvorezen meč. Kot fotograf imaš namreč dostop do dogajanja, težko pa je vplivati na to, do katerega dogajanja imaš ta dostop. Vojska od tebe pričakuje, da boš fotografiral, kako vojaki otrokom delijo svinčnike, in te fotografije posredoval javnosti, česar pa ne moreš storiti, ker to ni realnost, saj vemo, da je osnovni namen teh vojakov ubijanje sovražnikov. Tudi sicer ti pri podpisu pogodbe o sodelovanju pred delom omejijo kup stvari; ne fotografiraj ubitih in ranjenih civilistov, t. i. “stranske škode”, ubitih in ranjenih vojakov, dogovorov in usklajevanj o premikih, bojnih nalogah … Očiten namen vojske je manipulacija z mediji in vpliv na javno mnenje. Je pa “embedded” edini način dela, kako priti v kraje in dele Afganistana, ki so enostavno prenevarni in do katerih je dostop v lastni režiji oziroma brez spremstva vojske praktično nemogoč.

Potek dela, varnost in prilagodljivost na področjih, kjer delate, zahtevajo znatna sredstva. Kako vam uspeva financirati lastne projekte in obenem skrbeti za promocijo, objave?
Januarja letos sem bil sprejet v novoustanovljeno sekcijo fotografske agencije VII, imenovano VII Network. Gre za skupino fotografov, katere bo agencija mednarodno zastopala, nismo pa člani same agencije VII, nismo solastniki in nimamo glasovalne pravice. Sodelovanje poteka tako, da agenciji predložim izdelan, končan projekt, oni pa poskrbijo za distribucijo. Ne pošiljajo me na naloge ali projekte, temveč ekskluzivno zastopajo moje delo, za projekte in fotografiranje skrbim sam, saj tako tudi želim. Osebne projekte financiram s športno fotografijo za različne kliente in naročnike, med njimi je denimo Red Bull. V bistvu kot športni fotograf denar služim in ga kot reportažni fotograf zapravljam. Tako odprave financiram in organiziram sam.
Za to, da sem imel svoja dela objavljena, sem žrtvoval veliko. Zahtevam objavo, kot si jo zamislim, in da to lahko dosežem, se v zameno večkrat celo odpovem honorarju. Tako smo zadovoljni vsi; jaz z objavo, kot jo hočem, in medij, ker je reportažo dobil zastonj.

Danes je vse manj reportažnih ekip, delo na terenu vedno bolj temelji na individualizmu. Komunikacijska tehnologija novinarju omogoča sestavo člankov in reportaž “iz fotelja”, medtem ko mora biti fotograf ali kamerman v lovu za sliko v vsakem primeru “tam zunaj”. Kaj pa tekstovni deli vaših reportaž, pišete sami?
Seveda pišem sam, saj tako ob fotografijah priskrbim neko osnovno informacijo v obliki teksta, pišem pa le, kolikor moram, in sem zelo jedrnat. Mislim, da nisem slab fotograf, sem pa zagotovo slab pisec. Včasih me nervira, ker nekateri novinarji postavljajo neumna vprašanja in takih sem srečal že preveč. Sam postavljam manj neumnih vprašanj, a kljub temu iščem odgovore. Svoje zgodbe povem s fotografijami. Moramo pa ceniti različnost obeh poklicev; zgolj sestavljanje besed iz tebe ne naredi dobrega novinarja, kot zgolj pritiskanje sprožilca ne naredi iz tebe dobrega fotografa.

Kako je s tehniko? Dela ki smo jih lahko videli, so vsa narejena na konvencionalen način, z uporabo klasične, film tehnike in ČB-filma – se digitalni tehniki izogibate?
V mojih zadnjih letih dela pri Nepszabadsagu smo delali še na ČB-film, Fujijev Neopan 400, in izključno s tem filmom delam še danes pri vseh projektih nekomercialne narave. Enostavno nimam potrebe po digitalni tehniki, ker pri delu na svojih projektih nisem časovno vezan na nekoga tretjega, bodisi redakcijo bodisi drugega naročnika. Jasno, uporabljam tudi digitalno tehniko, in sicer pri komercialnem delu. Digitalno sicer res izključi postopek digitalizacije, tj. skeniranja, fotografu pa ne prihrani prav nič časa. Služi predvsem fotografom, od katerih je zahtevan čim krajši čas med nastankom in oddajo posnetka. Kakšno stvar včasih fotografiram kar s kompaktnim digitalnim aparatom, ki niti nima možnosti nastavitve fotografiranja v formatu RAW, ki ga sicer uporabljam pri snemanju pomembnih zadev. Imam brata, ki je v nasprotju z mano zelo natančen in obvlada digitalno obdelavo ter pripravo na tisk, tako da obdelavo svojih RAW-posnetkov zaupam njemu.

Nam lahko zaupate, katere fotografske kamere uporabljate pri svojem delu?
Vse delo temelji na uporabi ČB-filma formata leica, že omenjenega Fuji Neopan 400, večino materiala pa posnamem z Leico M6 in objektivom Summicron 35/2 ter panoramsko kamero Widelux, prav tako formata leica, in s 26-milimetrskim objektivom. Kot drugi, rezervni aparat, uporabljam še eno Leico M6 z 28-milimetrskim f/2.8 objektivom, ki pa mi zaradi z distorzijo popačene slike ni prav posebno pri srcu in ga tako uporabljam le redko. Osvetlitev določam na podlagi merjenja svetlobe z zunanjim svetlomerom. Za delo v digitalni tehniki uporabljam Canonovo opremo.

Za razvijanje filmov in izdelavo povečav skrbite sami ali to delo prepuščate drugim?
Če bi mi to vprašanje zastavili pred letom dni, bi dejal, da za vse poskrbim sam, danes pa temu ni več tako. S sto posnetimi filmi mesečno, za razvijanje katerih bi porabil vsaj teden dni, mi za kaj takega res zmanjkuje časa. Veliko sem na poti in včasih se v Evropo ne vrnem tudi pol leta, posneti filmi pa enostavno ne smejo toliko časa stati nerazviti in tako jih pošiljam v New York, kjer za razvijanje poskrbijo v laboratorijih, ki jim zaupam. Predvsem zahtevam kakovostno razvijanje negativov, saj so prav ti pomemben del končnega rezultata, vidnega na fotografijah. Sem in tja se na kakšnem filmu pojavi tudi kakšna praska, a te reči se pač dogajajo in na to ne morem imeti popolnega vpliva. Povečav pa ne delam, tudi kdo drug jih ne. Namreč, negative skeniram in svoje fotografije finaliziram ter prilagodim sam, fotografij ne delam na klasičen način; namesto temnice uporabljam Photoshop.

V svoji dosedanji karieri ste prejeli že mnogo nagrad; ste na katero posebej ponosni, vam katera pomeni kaj več od ostalih?
Ne bi rekel, da sem na kakšno izmed nagrad posebej ponosen, nagradam namreč ne pripisujem neke teže ali kakšnega posebnega pomena. Pravzaprav menim, da so vse nagrade enakovredno nepomembne.

Kakšni so vaši načrti, nam lahko kaj več poveste o vašem zadnjem projektu?
Eden mojih glavnih projektov, ki je tudi še v teku, je o Afganistanu – razvoj dogodkov, kako globalna politika vpliva na družbo, potek življenja tamkajšnjih ljudi. Nedavno sem začel z novim projektom, ki bo končan kot skupek drobnih zgodb o problematiki vode po vsem svetu; tako o pomanjkanju vode kot njegovem nasprotju. Gre za zelo pomembno zgodbo, saj lahko v prihodnosti pričakujemo nove socialne napetosti in geopolitične konfliktne situacije prav zaradi pomanjkanja vode. Čeprav ne bi rad, da bi izgledalo, kot da sem se tega projekta spet lotil prav zaradi konfliktov. Ko bo projekt končan, bo kot sestavljanka pokazal, kaj vse voda pomeni ljudem in kako vpliva na njihovo prihodnost.

Fotografije Balatsa Gardija in več o njegovem delu lahko najdete na spodnjih povezavah:
http://www.balazsgardi.com/index_flash.html

 

Sorodne novice
Komentarji
Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki.