Edi Šelhaus – Nič nas ne sme presenetiti

Med prebiranjem člankov v časopisju in občudovanjem fotografij, ki jih spremljajo, se vse premalokrat vprašamo kdo so fotografi, ki so jih posneli, v kakšnih pogojih so delovali in kako je prišlo do ovekovečenja trenutka v katerega strmimo. Delo fotoreporterjev, sploh vojnih, je vse prej kot enostavno, zato je prav, da posvetimo nekaj besed tudi legendi slovenskega fotoreporterstva Ediju Šelhausu in njegovi nedavno izdani knjigi »Fotoreporterjev obračun«

Fotografija ga spremlja celo življenje, saj sta bila starša fotografa, tako da se je s tem poklicem seznanjal že od malih nog. Prave fotoreporterske izkušnje si je priboril (dobesedno) pri foto sekciji OF, kjer je posnel neprecenljive prizore poteka druge svetovne vojne na naših tleh. Knjiga Fotoreporterjev obračun je v glavnini posvečena prav tej tematiki, ki tako preko spominov na vojno in povezane povojne dogodke, tvori smiselno celoto. V svojem delu nas ne želi podrobneje seznanjati z uporabljenimi tehnikami ali podati celovitejšega zgodovinskega in biografskega vpogleda v svoje življenje, pač pa nam venomer poudarja svojo predanost poklicu fotografa in svoji želji po beleženju dogodkov s svojim fotoaparatom, v upanju, da bi se podobe ohranile tudi za zanamce. Kot naznani že na prvih straneh, kjer pravi: »Tudi v tem trenutku, ko prebirate te vrstice, množica znanih in brezimnih zapisovalcev zgodovine brez oddiha spremlja in beleži dogodke na našem nemirnem svetu«. Prav zato je tako primerno, da svojo knjigo začenja s spomini na svoje kolege, s katerimi je sodeloval med vojno vihro in po njej.

Kot pri njegovem kolegu Johnu Phillipsu, ki ima v obravnavanem delu posebno mesto, tudi pri Šelhausu dobimo jasno sporočilo, da želi svoje fotografije in zgodbe v njih na nek način zaključiti, jih zaokrožiti. To nam še najlepše ponazori s spomini na potovanje v ZDA, ter na obiske sorodnikov ameriških letalcev v Sloveniji in nekdanji Jugoslaviji. Ko po prihodu v dom za starejše razkrije, da je začutil izgubo svobode, nam v istem hipu zaupa, da sta mu ravno želja in strast do fotografiranja, po tej pomembni življenjski odločitvi, dali nov zagon. Med listanjem Fotoreporterjevega obračuna tako nihamo med spomini in opisi doživljajev človeka, ki ga je delo fotografa zaznamovalo, pustilo v njegovem življenju neizbrisen pečat, vsem nam pa zajeten arhiv neprecenljivih fotografij, ki se danes večinoma nahajajo v Muzeju novejše zgodovine v Ljubljani.

Edi Šelhaus nam skozi številne anekdote odpre vrata v svoje dojemanje poklica, ki ga razume širše od samega fotografiranja. Bralcem pa se med branjem riše podoba človeka, ki je želel na nek način »obračunati« s tem svojim poklicem, ga potrditi za svojega, ter se z veseljem uzreti na zaokrožene zgodbe, ki jih je posnel s svojim fotoaparatom. »Znani in brezimni zapisovalci zgodovine« torej tudi v tem hipu tvegajo svoja življenja, da bi lahko mi uzrli njihove fotografije med prebiranjem jutranjih časopisov. Edi Šelhaus je zabeležil mnogo delcev zgodovine in se z zlatimi črkami zapisal v anale fotografije na slovenskem.

Avtor: Žiga Šmidovnik