Magnum: Viva la revolucion permanente!

Magnum: Viva la revolucion permanente!

Magnum: Viva la revolucion permanente!

V tokratnem potovanju po zgodovini fotografije vam na kratko predstavljamo svetovno znano agencijo Magnum, ter nekaj projektov njenih fotografinj  in fotografov. Med dokumentiranjem vojn, osebnih stisk, ljudi in življenja nasploh, so se njihove fotografije vtisnile v kolektivni spomin prebivalcev tega sveta.

Nenehno odvijajoči se dogodki terjajo pozornost, spremljanje, opazovanje sveta okoli sebe. Kot vzklik v naslovu, ki sporoča, da ne smemo spati na starih lovorikah, da moramo preseči stare ideale in vedno znova osmišljati svet okoli sebe. Pri tem ima vlogo vsak posameznik, ki skozi svoje oči gleda na svet, ga vidi kot nihče drug, ter ga beleži skozi objektiv svojega fotografskega aparata. Stavek v naslovu je v enem izmed svojih dopisov kolegom fotografom, pred davnimi leti zapisal legenda fotografije, Henri-Cartier Bresson. Prav on je bil leta 1947 med ustanovitelji fotografske agencije Magnum, ko se je svet prebujal iz skorajšnjega srečanja s popolnim uničenjem.
Morda samo ime za bežne poznavalce fotografije ne pomeni veliko, a prav Magnum in njegovi fotografi so tisti, po zaslugi katerih smo leta 1985 strmeli v živo zelene oči mlade afganistanske deklice, ki je po sovjetski okupaciji Afganistana pribežala v pakistansko taborišče, ter za trenutek snela svoje pokrivalo. Videli smo sproščenega Ernesta Che Guevaro, tedaj kubanskega ministra za industrijo, ki za hip ni kazal tegob revolucije, ko je z užitkom puhal dim svoje cigare, ter se prepuščal objektivu Renéja Burrija.

Težko bi sicer trdili, da je bila ravno druga svetovna vojna vzrok za nastanek agencije Magnum, je pa bila skupni imenovalec ustanovnih članov. Robert Capa (1913-1945), David Seymour (1911-1956), George Rodger (1908-1995), Henri-Cartier Bresson (1908-2004) in pa William Vandivert (1912-1989), so bili namreč vsi neposredno vpeti v medvojne dogodke, ki so jih beležili s svojimi fotografskimi aparati. Je morda morija, ki so jo doživeli tista, ki jih je navdahnila za ustanovitev agencije, posvečene iskanju utrinkov s sveta, ki je komajda preživel strašno moro? Osnovna premisa nastanka je ravno hotenje po raziskovanju sveta, tistega sveta, ki je v nekem trenutku že padel v prepad, v brutalnost, brezobzirno klanje, načrtno izkoreninjanje narodov, hlastanje po ozemlju na podlagi rasistično motiviranih interpretacij zgodovine, a se je v nekem trenutku ujel za zadnjo bilko, ter obvisel na njej,  se s težavo privlekel nazaj na rob, ter si tako priboril še eno, morda zadnjo priložnost. Ta svet, v svoji novi priložnosti, je bilo treba raziskati po že omenjeni teoriji, da vsakdo vidi skozi svoje oči in da vsakdo po svoje interpretira videno. Očetje Magnuma in fotografi, ki so se agenciji pridružili kasneje, so torej vsak zase raziskovali svet, ga interpretirali in beležil, ter tako izgradili eno najbolj legendarnih fotografskih ustanov na svetu. Prav posvečanje zgodam posameznikov in fotografovo iskanje je tisto, kar je kasneje Magnumove fotografe ločevalo od večine drugih agencij, kjer fotografi pri svojem delu niso imeli ključne vloge.

Namen članka ni opisati vso zgodovino agencije ali vseh njenih članov. Kljub zelo zapletenemu in dolgotrajnemu procesu včlanjevanja, danes Magnum šteje okoli petdeset aktivnih, polnopravnih članov, poleg tega pa ima še številne sodelujoče člane, izredne člane in kandidate za članstvo, s sedeži v New Yorku, Tokiu, Parizu in Londonu.  O novih članih odločajo na posebnih vsakoletnih sestankih v mesecu juniju, kjer odbor agencije pregleda portfolio kandidatov, ter jim, v kolikor ustrezajo kriterijem, podeli dveletni status kandidatov. Kasneje se kandidati z novim portfoliom izvolijo v izredno članstvo in še kasneje v polnopravno članstvo, ki prinaša tudi pravice do odločanja v odboru. Vse to z razlogom, da v svojo sredino pridobijo fotografe, ki ustrezajo merilom, ki so si jih zamislili ustanovitelji agencije, prve na svetu, ki jo v celoti upravljajo člani sami. Ker so bile odlike Magnuma ravno svoboda fotografov pri ustvarjanju, pri čemer so za vedno obdržali  pravice nad svojimi fotografijami, in kar je bilo še bolj nepredstavljivo, obdržali so lahko tudi svoje negative, ter sami opremljali svoje fotografije s spremljajočimi napisi, se je ideja o ustanovitvi take agencije zdela preveč utopična tudi za nekatere ustanovne člane. Pravzaprav je idejo za nastanek dobil Robert Capa, madžarski fotograf, rojen kot Endré Ernö Friedman v Budimpešti, kjer se je v mladih letih gibal okoli avantgardne skupine mislecev, umetnikov in fotografov. Odlikoval se je s fotografiranjem španske državljanske vojne, od koder je tudi morda njegov najbolj znan posnetek vojaka v trenutku, ko ga je zadela sovražnikova krogla.  Kasneje pa se je preskusil še na bojiščih severne Afrike in sodeloval pri izkrcanju na Siciliji. Njegovi najbolj znani posnetki bojišč v Evropi pa so bržkone izkrcanje zaveznikov v Normandiji na dan D, junija 1944.
Morda so bile vojne grozote, želja po svobodnem ustvarjanju in tudi njegove svetovnonazorske usmeritve tiste, ki so ga vodile k misli o ustanovitve agencije, ki bi svojim članom omogočila čim svobodnejše delo. 17. aprila 1947 je sklical prvi, ustanovni sestanek, v restavraciji Muzeja  sodobnih umetnosti v New Yorku. Na sestanku sta manjkala Henri-Cartier Bresson in George Rodger. Za prvo predsednico je bila imenovana Rita Vandivert, agencija pa je formalno začela delovati 22. maja istega leta.

Ustanovitelji Magnuma so bili stari znanci. Capa je s Poljakom Davidom Seymourjem sodeloval že v španski državljanski vojni, oba pa sta poznala francoskega fotografa, ki je obveljal za očeta street fotografije in fotožurnalizma, Henrija-Cartiera Bressona. S svojo Leico in 50 milimetrskim objektivom, ki sta postala njegov zaščitni znak, je Bresson, po ustanovitvi agencije, sledil dogodkom v Indiji in na Kitajskem. Svoje fotografsko življenje je posvetil lovljenju »odločilnega trenutka« ali, kot je povedal v intervjuju za Washington Post: »...vaše oko mora videti  kompozicijo ali izraz, ki ga ponudi življenje,  intuicija pa vam pove, kdaj pritisnete sprožilec fotoaparata«. Tudi po svoji upokojitvi in vrnitvi k slikarstvu, svoji prvi ljubezni, je za vedno ostal in ostaja ikona fotografskega sveta.

V svoji pestri zgodovini je Magnum združeval raznorazne fotografske ume in prepričanja. Kot je za Bressona veljalo, da ni maral izrezov in je, kot pravi minimalist, uporabljal večinoma le svoj 50 milimetrski objektiv, ter se ogibal bliskavicam, je po drugi strani v svoje vrste povabil tudi W. E. Smitha, tega nekdanjega fotoreporterja revije Life, domala obsedenega z delom v temnici in snovalca dveh največjih fotografskih projektov, ki se jih je kdaj lotil posamezni avtor. William Eugene Smith se je Magnumu pridružil leta 1955 in že takoj pričel s projektom, ki bo za vedno ostal zapisan v analih fotografske zgodovine. Ob dvestoti obletnici mesta Pittsburgh, se je namenil posneti dokumentarni foto esej, za katerega naj bi sprva porabil le tri tedne. Obsedenost z delom, stalno hotenje po nečem več, eksperimentiranjem v temnici in na samem sebi, so prvotne tri tedne spremenili v tri leta. Projekt pa je na koncu štel 17, 000 negativov. Obsežnost njegovega dela je botrovala klavrnemu propadu projekta, večina fotografij pa je za dolgo ostala skrita očem javnosti. S Pittsburghom je povezan tudi njegov naslednji projekt, še bolj megalomanski od prejšnjega. Da bi v miru uredil fotografije s Pittsburgha, se je preselil v newyorško četrt Flower (»Rožna četrt«), ter se tam vživel v lokalno življenje, predvsem nočno sceno s številnimi jazz glasbeniki, umetniki, raznimi znanimi ljudmi, ter jih dokumentiral s svojim fotografskim aparatom. Opus je štel kar 40, 000 fotografij in več zvočnih posnetkov, ki jih je leta kasneje v knjigi »The Jazz Loft Project« zbral in uredil Sam Stephenson.

Z leti se je vse več revij in časopisov zanašalo na fotografije, bi dopolnjevale članke, s čimer se je povpraševanje po fotografih občutno povečalo. A spreminjati se je začela tudi politika. Vse bolj so bili uredniki tisti, ki so narekovali kakšne fotografije so primerne za posamezne zgodbe in celo naročali fotografom kaj želijo videti na fotografijah. Prav zaradi uredniških izborov fotografij, ki niso nujno prikazovale vsega, kar so fotografi želeli, so se nekateri izmed njih vedno bolj zatekali k izdajanju fotografskih monografij in razstavam, ter tako predstavili svoje zgodbe in poglede na tematiko s katero so se ukvarjali. Kljub temu pa so bili še vedno, ali pa celo še bolj dejavni v svetu reportaže. Dogajal se je tudi obraten proces, saj so lahko fotografi prav preko odmevnih zgodb vzbudili zanimanje agencije. Steve McCurry je v osemdesetih letih prejšnjega stoletja dokumentiral sovjetsko invazijo v Afganistanu, leta 1984 pa je z ekipo revije National Geographic pripotoval v Pakistan, kjer je obiskal begunsko taborišče, kamor so se zatekli pregnani Afganistanci. Prav tam je posnel svetovno znano »afganistansko deklico«, fotografijo, ki je naslednje leto krasila naslovnico te revije. Član agencije Magnum je postal leta 1986, znan pa je po svojih fotografijah vzhodne Azije in posnetkih ruševin dvojčkov Svetovnega trgovinskega centra, takoj po napadih 11. septembra 2001.

Vojne in drugi nasilni dogodki se usedejo v človeški spomin in tudi fotografije teh dogodkov ne zbledijo čez noč. Najbolj šokantne fotografije vojne prikazujejo trupla, padle vojake, kri, ogenj, požgane domove, uničena življenja, da si jih lahko ogledujemo doma, varni v svojih naslanjačih. A fotografi jih posnamejo z razlogom, sila preprostim razlogom: za opozarjanje in osveščanje kako pogubne so lahko posledice in kako nesmiselno je masovno pobijanje. Fotografije so sporočanje tragičnih strani življenja drugim, tistim, ki so trenutno še tako srečni, da se jih takšni dogodki niso dotaknili v živo. Druga svetovna vojna ni bila zadnja in Magnumovi fotografi so bili dejavni v vseh konfliktih, ki so ji sledili. Najbolj osovražena vojna, takoj po Korejski »policijski akciji«, je bila gotovo vojna v Vietnamu. To klanje vseh in vsakogar v imenu ideologije, je med drugimi fotografiral Philip Jones Griffiths. Južno vietnamski vojak, ki čepi poleg ranjene civilistke; objokan deček, ki se sklanja nad krsto v kateri leži njegova mrtva sestra, ki so jo ubili izstrelki ameriškega helikopterja, otroci vojaki in številne druge fotografije z osebno tematiko, so njegova dela. Osredotočal se je predvsem na zgodbe posameznikov v vojni in dokumentiral kako je vojna prizadela njih, torej prebivalce, navadne in nedolžne ljudi.

Nepotrebno umiranje ljudi v Vietnamu je po ZDA in seveda drugod po svetu sprožilo množična protivojna gibanja in demonstracije. Tako je bilo tudi oktobra 1976, ko so se demonstracije odvijale pred Pentagonom, poslopjem ameriškega obrambnega ministrstva, ki ga je v ta namen varovala celo vojska. Dekle po imenu Jan Rose Kasmir, ena izmed protestnic, je v nekem trenutku stopila proti vojakom in s cvetom v roki obstala pred njihovimi, vanjo uperjenimi bajoneti. Fotograf Marc Riboud je bil na prizorišču in posnel fotografijo, ki je obveljala za simbol protivojnega gibanja. Tveganja vojnih fotografov so bila vsem v Magnumu dobro znana, nenazadnje je tudi Robert Capa izgubil svoje življenje v vojni, ko je leta 1954 stopil na mino, med dokumentiranjem francoske vojne v jugovzhodni Aziji. Konflikt, v katerem je imela svoje korenine tudi vietnamska vojna. Tudi drugi soustanovitelj Magnuma, David Seymour, je svoje življenje izgubil na bojišču, ko se je posvečal fotografiranju vojne v sueškem kanalu, leta 1956.

Konflikti so lahko večji ali manjši. Lahko gre za spopade v katerih sta obe strani oboroženi, kot je to v vojnah, lahko pa se skupina ljudi upre oboroženim agresorjem in pokaže svoje nestrinjanje s trenutnim stanjem v svoji okolici ali svetu. Leta 1989 so se na Kitajskem pripetil množični protesti na Trgu nebeškega miru, kjer je prišlo do vojaške intervencije. Za vedno nam bo ostala v spominu fotografija protestnika, ki se je postavil pred kolono tankov in zaustavil njihov nadaljnji prodor. Prizor je posnelo več ljudi z bližnjega hotela, eden izmed njih pa je bil Magnumov Stuart Franklin. Njegova fotografija zajema širši kader, na katerem je za protestnikom videnih še nekaj več tankov kakor na bolj znani fotografiji Jeffa Widenerja, ki je prizor slikal za Associated Press. V začetku osemdesetih let je fotografinja Susan Meiselas zabeležila vse posledice salvadorske državljanske vojne, spopadov, ki so se odvijali med oboroženimi gverilci in salvadorsko vojsko. Taka in drugačna uporniška gibanja so se rojevala v državah latinske Amerike, kjer so se prebivalci in oborožene skupine uprli vojaškim diktaturam in političnim lutkam ZDA. Njene najbolj znane fotografije prikazujejo pokol civilistov v vasi El Mozante, ki so ga zakrivili salvadorski vojaki.

V beleženje sveta se je spustila tudi fotografinja Eve Arnold, ki je fotografirala znane osebnosti od Malcolma X do kraljice Elizabete II in Marilyn Monroe ter tudi zloveščega republikanskega senatorja Josepha McCarthyja, ki je v petdesetih letih prejšnjega stoletja izvajal »lov na čarovnice« preko senatske komisije, ki je preiskovala »subverzivno komunistično delovanje« v ZDA. Kot je dejala v nekem intervjuju, je svojim portretirancem venomer skušala ponuditi priložnost, da se sami vživijo v proces fotografiranja, da je torej fotografirala tisto, kar so ji bili ljudje pripravljeni ponuditi. Naj na tem mestu omenimo še Josefa Koudelko, češkega fotografa, za katerega je bila agencija Magnum le bežen postanek, trajajoč deset let. Pa vendar gre za fotografa, ki je ovekovečil sovjetsko posredovanje na Češkoslovaškem, leta 1968. Negative je pretihotapil preko meje in jih objavil pod vzdevkom »Praški fotograf«.

V vseh šestih desetletjih obstoja so Magnumovi fotografi in fotografinje, pri čemer moramo omeniti, da je na žalost agencija še danes večinoma moški klub, beležili svet kot so ga videli in doživljali. Najsi bodi v svojih ulicah, klubih, stanovanjih, preko oseb na očeh javnosti  ali v vojnah, naravi, na prizoriščih tragedij in nesreč. Nastal je zajeten arhiv zabeleženih dogodkov, ki predstavljajo neprecenljiv del človeške zgodovine. Tudi v digitalni dobi, predvsem dobi digitalnih medijev, kjer je povpraševanje po fotografijah ogromno, te pa so objavljene instantno, se ohranja osnovno vodilo: dokumentiranje sveta in dogodkov v njem, ter  lastno iskanje zgodb. V šestdesetih letih in več, kar je minilo od tistega usodnega sestanka 17. aprila 1947, se je spremenil svet, tehnologija, prišli so novi pogledi na fotografijo, nove generacije fotografov in fotografinj, ki sedaj nadaljujejo nalogo ustanoviteljev. Henri-Cartier Bresson je kot zadnji izmed ustanoviteljev umrl leta 2004, ter za seboj pustil agencijo, ki je kljub raznovrstnemu članstvu, kopici različnih pogledov na svet, vseeno predstavljala kolektiv, ki se je obdržal skozi vsa ta leta.  Zidovi se rušijo, vojne minevajo, ljudje umirajo a fotografije ostajajo. Morda to še najbolje ponazori odlično ujet trenutek na fotografiji Guyja Le Querreca, ki je 31. decembra 1989 fotografiral mlad par, ravno med poljubljanjem na vrhu Berlinskega zidu, le mesec dni po njegovem uradnem »padcu«. Poljub kot simbol združevanja in zid, ki večinoma pomeni razdruževanje, sta  na tej fotografiji poenotena, pod njima pa se bohoti grafit »Fuck off«. Mladostnika na vrhu zidu si lahko predstavljamo kot simbola združitve Zvezne republike Nemčije in Nemške demokratične republike, dveh ideoloških tekmic, v enotno tvorbo. Staro je zamenjalo novo, prišle so nove generacije, napis spodaj pa si z malce nagajive domišljije lahko tolmačimo v smislu, da se nova generacija ne bo dala motiti s staro miselnostjo, ampak bo s svojimi idejami, z zavedanjem zgodovine, korakala naprej.

Kljub vsemu fotografi niso revolucionarji sami po sebi, so pa, vede ali nevede, vpleteni v revolucije. Tiste dobesedne in tiste tihe, nevidne, intimne. Revolucije, ki se dogajajo za zaprtimi vrati, med štirimi stenami, revolucije posameznikov in svetovne revolucije. Cel svet je nenehno odvijajoča se  revolucija. Fotografi in fotografinje po svetu pa ga spretno beležijo, ohranjajo za zanamce, da bi se iz njihovih fotografij učili, da bi s pomočjo fotografije raziskovali svet in njegove prebivalce, da bi videli tisto, česar drugače ne bi. Magnum je bil ustanovljen prav na tej predpostavki, na raziskovanju in odkrivanju sveta, ki se je po uničujoči vojni ponovno prebudil, a kaj kmalu, kot tedaj ustanovni člani morda niti še niso čutili, ponovno zapadel v brezno brezglavega ubijanja, pehanja po dobičku, merjenja moči med velesilami in golega izkoriščanja.

Kljub načeloma pozitivnem odzivu agencije Magnum, da bi na naši strani objavili nekaj obravnavanih fotografij, smo se zaradi nekompatibilnosti formata objave, predvsem časovne omejitve na objavo fotografij, odločili, da vam tokrat ponudimo le povezavo do njihove fotogalerije:
http://www.magnumphotos.com/Archive/C.aspx?VP3=ViewBox&CT=Album&ALID=2K7O3RHT27SC

Avtor: Žiga Šmidovnik

Sorodne novice
Komentarji
Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki.