Nedeljsko branje - Paradoks sistema micro 4/3

Nedeljsko branje - Paradoks sistema micro 4/3

Na portalu Slo-Foto.net objavljamo gostujoči zapis »Paradoks sistema micro 4/3« avtorja Alana Orliča, ki je eden od zapisov njegovega spletnega dnevnika »PRVIH MILJON FOTOGRAFIJ«.

Če še tega ne veste, nor sem na majhne fotoaparate. Še raje bi imel kakšno zadevo z majhno rdečo piko in napisom M9, ampak ne zaslužim dovolj oziroma bi rad obe ledvici obdržal čim dlje časa. Ja, Leica in par objektivov je po ceni približno tam, kjer je spodoben nov družinski avto. Zato sem se dokaj hitro začel spogledovati z micro 4/3 sistemom, ki je v digitalni fotografiji obljubljal nekaj novega. Majhen fotkič, majhni objektivi, veliko tipalo. Ok, vzeto iz standarda 4/3, ki je še vedno manjše, kot APS-C, a bistveno večje, kot ga ima večina kompaktov. Da o menjavi objektivov niti ne govorim. Dolgo časa je bila naveza Olympus - Panasonic edina, na tem področju, tekmeci so se začeli pojavljati kasneje. Slednje sta oba izkoristila za to, da sta si ustvarila kritično maso oziroma za dodatne objektive, tako da je sistem resnično začel živeti. Danes je na voljo preko 20 objektivov, od tega 10 fiksnih, med njimi tudi takšen draguljček, kot je recimo Voigtlander 25mm z zaslonsko f0,95. Ja, prav sem zapisal. Recimo Olympus E-PL1, elektronsko iskalo in ta objektiv stanejo skupaj okoli tisočaka. Ni veliko, da se priti še ceneje, če vzameš Panasonicovega 25mm z zaslonko f11,4. Slednji ima avtomatsko ostrenje, ki ga Voigtlander nima. Zanimiv je tudi SLR Magic 12mm z zaslonko f1,6 ter eden od cenejših, Olympusov 45mm z zaslonko f1,8. Skratka, dobrih in svetlih objektivov ne manjka, fotkiči imajo standarden nastavek za bliskavice, poleg tega ima Olympus možnost daljinskega proženja. Zakaj tega nima Panasonic, vedo le oni sami. Poleg tega na micro 4/3 pašejo tudi stari 16mm filmski objektivi, sicer le od približno 20mm dalje, a vseeno se jih najde veliko. O takšni beri objektivov lahko drugi brezrcalni sistemi zaenkrat le sanjajo, čeprav se bo to na dolgi rok zelo verjetno spremenilo. In zakaj sedaj paradoks? Tipalo, eden od ključnih sestavin, je za današnje čase podhranjeno. Pa ne s številom pik, ampak glede kvalitete slike. Je nekje vmes med kompakti na spodnjem koncu tabele in zrcalno refleksnimi na zgornjem koncu. Ne tič ne miš, še posebej, če si razvajen na kvaliteto digitalnih zrcalno refleksnih fotoaparatov. Seveda to še ne pomeni, da je sistem micro 4/3 neuporaben, še zdaleč ne. Ravno na račun velikosti zna biti zanimiv za marsikaterega, poleg tega je kvaliteta posnetkov čisto sprejemljiva. Meni na primer Panasonic GH2 služi v 99% primerov, tudi za fotkanje koncertov. Le takrat, ko nisem čisto prepričan ali pa gre za hudo resno stvar, vzamem veliko kišto in Panasonica za rezervo. Počitnice, pohajkovanja, micro 4/3 brez izjeme. Se pravi čisto spodoben fotkič, ki dela veliko večino tistega, kar delajo veliki. In to je tisto, kar šteje. Če bi imel še boljšo kvaliteto slike, bi bila velika kišta resno ogrožena in bi zelo verjetno že iskala novega lastnika, z objektivi vred.
Naslednji teden se lotim naslednjega v vrsti, Sony NEX sistema, nato pa še ostalih brezrcalnih fotoaparatov, tako da bo tokratno nedeljsko branje trilogija. Ja, NEX je v zadnjem času res prestavil v višjo prestavo, ampak ...

Vir gostujočega zapisa: http://alanob.blogspot.com/2011/12/nedeljsko-branje-paradoks-sistema-micro.html
Avtor naslovne fotografije: Kamil Porembiński

Kolumna ter v njej izražena mnenja in stališča so osebni pogled in avtorsko delo pisca kolumne in tako ne izražajo ali podpirajo stališč oz. mnenjske politike internetnega portala Slo-Foto.net.

Sorodne novice
Komentarji
Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki.