Marcel Lämmerhirt: Od deskarja do fotografa

Povej nam nekaj o sebi.
Rodil sem se leta 1975 v Eisenachu v takratni Nemški demokratični republiki. Iz otroštva se spominjam, da sem se udeležil fotografskega tečaja in da me je fotografija navdušila. Po šoli sem se izučil za poklic mizarja in nekaj časa sem izdeloval pohištvo. Fotografija takrat zame ni bila pomembna.

Kako in kdaj si (ponovno) odkril fotografijo?
Strast do deskanja na snegu me je pripeljala v Alpe, kjer sem v Arlbergu ponoči delal kot nočni vratar, čez dan pa užival na pršiču. S svojo prvo digitalno kamero (Canon D10) sem naredil nekaj posnetkov prijateljev in domačinov med bordanjem. Naslednjo sezono sem spet prišel in tokrat sem se fotografiji še bolj posvetil ter pričel prodajati posnetke revijam. Po koncu sezone sem se vrnil v Eisenach in moja punca, ki je študirala trženje, mi je pripravila poslovni načrt. Na banki sem vzel kredit za približno 20.000 evrov. S tem denarjem sem kupil primerno kamero (Canon 1D Mk II) s profesionalnimi objektivi, Profoto generator in kombi. Tako sem bil pripravljen... Najel sem 400 let staro hišo v Arlbergu z 200 kvadratnimi metri površine – dovolj veliko za športnike, ki sem jih povabil. Tisto sezono so me obiskala »velika imena« z vsemi kontakti, ki sem jih potreboval in kmalu sem bil popolnoma v snowboard biznisu.

Kateri so bili razlogi za tvojo odločitev, da si izbereš fotografijo kot poklic?
Ko sem ugotovil, da še bolj kot med deskanjem uživam v fotografiranjem prijateljevega deskanja, sem spoznal, da je fotografiranje tisto, kar želim početi.

Katera je bila tvoja prva fotografska kamera?
Analogna Minolta, modela pa se ne spominjam več.

Česa se o tej kameri najbolj spominjaš?
Po civilnem služenju vojaškega roka sem se odpravil v Avstralijo za nekaj mesecev. Fotoaparat sem vzel s seboj in z njo posnel nekaj naključnih popotniških fotografij.

Kakšno opremo trenutno uporabljaš?
Uporabljam Nikon D3s, Nikon D800 ter objektive od 16mm Fisheye do teleobjektiva 70-200mm.

Veliko amaterskih fotografov verjame, da imaš sanjsko službo – tudi sam tako misliš?
Ja!

Delo profesionalnega fotografa je lahko tudi nevarno – si se skozi objektiv že kdaj spogledoval tudi s smrtjo?
Včasih so akcije resnično nevarne (smučarji skačejo čez ceste in prepade, fantje, ki se ukvarjajo s parkourjem, tekajo po strmih strehah in tako dalje), a k sreči se je vse dobro končalo in se nikomur ni nič zgodilo... držim pesti!

Ti je kakšna tvoja fotografija še posebej pri srcu?
Imam nekaj priljubljenih fotografij. Ena je fotografija skakalca z višin, ki sem jo posnel v Hamburgu. Obožujem to fotografijo - tudi po šestih letih. Po fotografiranju prideš domov in si navdušen nad posnetki, a malo fotografij me še vedno navdušuje tako, kot fotografija skakalca...

Kaj jo naredi tako posebno?
Ne vem, kar nekako dotakne se me.

Najzabavnejša prigoda med fotografiranjem v tvoji karieri?
Težko je reči, ampak imam dvoje najljubših fotografiranj. Nemški Red Bull je v Hamburgu pripravil dogodek z Orlandom Duquejem – devetkratnim svetovnim prvakom v skokih z višin. Na voljo smo imeli štiri lokacije v štirih dneh in tako dovolj časa, da smo lahko postavili daljinske kamere in bliskavice vse naokrog. Prvi dan smo šli v Speicherstadt - očarljivo staro trgovsko četrt v Hamburgu. Skakalno ploščad smo postavili kar na streho stavbe, za varen skok pa smo morali še poglobiti dno. Skakalec naj bi skočil trikrat, tako da sem potreboval čim več posnetkov vsakega skoka. Nad skakalno ploščadjo sem montiral daljinsko kamero in jo s Pocket Wizardom povezal z bliskavicami. Odpravil sem se na moj položaj, ki je bil na strehi nasprotne stavbe. Sprožil sem daljinsko kamero za par testnih posnetkov in vse je bilo v redu, tudi bliskavice so se normalno sprožile. Skakalec je že bil na platformi in še enkrat sem preizkusil daljinsko kamero in groza – bliskavice se niso sprožile. V radio sem zavpil, naj ustavijo snemanje in stekel štiri nadstropja nižje, čez most in nato še štiri nadstropja navzgor ter prišel do daljinskega prožila. Ugotovil sem, da se je baterija prazna. Hitro sem jo zamenjal in ponovno namestil prožilo ter spet stekel na svoj položaj. Sliši se grozno, a vendar sem se zelo zabaval, še posebej ko sem videl končne posnetke.
Maja leta 2008 me je podjetje Burton Snowboards za teden dni povabilo na ekskluzivno fotografiranje v Avoriaz (Francija). Prva lokacija je bil ogromen »kicker«, pripravljen posebej za ekipo. Na to lokacijo smo se ob štirih zjutraj odpeljali z motornimi sanmi, sam pa sem prehodil še 300 metrov višje na svojo pozicijo. S tam sem imel dih jemajoč pogled na francoske Alpe, slišati pa ni bilo nič razen rahlega vetrca. Sonce je počasi vzšlo in v rdeče obarvalo gorske vrhove – čudovito... S fotografiranjem smo do osmih končali in nato sem si privoščil spust po še nedotaknjenem pršiču v dolino. Prvi smučarji in deskarji so že čakali na žičnicah, postajalo je hrupno in pričela se je delati gneča... sam pa sem z velikim nasmeškom na obrazu pomislil: Kako lepo jutranje fotografiranje.

Vaše sporočilo uporabnikom Slo-Foto.net?
Če si želite postati poklicni fotograf, vam svetujem, da poiščete službo asistenta pri fotografu, ki se ukvarja z motivi, ki zanimajo tudi vas. Sicer ne boste zaslužili veliko, se boste pa toliko več naučili. Delajte teste z vašimi prijatelji, na primer portrete, preberite si različne knjige o fotografiji ter berite tudi revije, da boste videli, kaj vse je tam zunaj in predvsem ZABAVAJTE SE!!!!!