Intervju s fotografom Juretom Kravanjo

Povej nam kaj o sebi.
Rojen sem pred triinpetdesetimi leti v Celju, kjer s svojo družino živim tudi sedaj; v Ljubljani pa sem na Filozofski fakulteti doštudiral sociologijo in pedagogiko.

Kdaj te je fotografija začela navduševati?
Kot mladostnik sem vpijal vase vse dosegljive filme, brez žanrskih omejitev; poleg zgodbe me je zlasti navduševalo razkošje videnega. Prav gotovo sem iz bogastva filmske umetnosti črpal navdušenje, ki me je popeljalo v svet fotografije. Fotografirati sem začel šele pred osmimi leti, to je nekako z začetkom digitalnega obdobja – pravzaprav analognega fotoaparata sploh nisem uporabljal, razen za priložnostne družinske fotografije.

Kateri je bil tvoj prvi fotoaparat?
Pričel sem z digitalnim kompaktnim aparatom Sony DSCV-1 in potem prešel na zrcalno-refleksni Nikon D70.

Kateri fotoaparat in kakšno opremo trenutno najpogosteje trenutno uporabljaš?
Najpogosteje primem za Nikon D800 z Nikkorjevimi objektivi 14-24mm f/2.8, 24-70mm f/2.8 ter 70-200mm f/2.8.

Tvoji najbolj priljubljeni motivi?
Iz začetne faze iskanja in navdušenja nad obilnostjo všečne motivike sem v teh letih spoznal, da najraje začutim utripanje urbane pokrajine in človeka, vpetega vanjo. Posebno zadovoljstvo pa mi daje beleženje sožitja med naravno in ruralno krajino. V obeh primerih rad ekstrahiram detajle in iščem v njih nadgradnjo zgodbe.

Katere svoje fotografije bi želel izpostaviti?
Naj izpostavim takšne, ki ostajajo kot zapis neponovljivega trenutka: Kdo mi bo razložil te sanje, Večnost trenutka, Drugi krog, Globoko zelena, Trumanov šov itd.

Se ti je kdaj med fotografiranjem zgodila kakšna zanimiva anekdota in bi jo želel deliti z nami?
Vse življenje sem se izogibal višine, ker sem imel kot marsikdo višinsko bolezen. To bolezen sem “zdravil” pri fotografiranju z visokega dimnika v termoelektrarni. Vodič mi je rekel, naj ne gledam navzdol, kar sem upošteval in gledal navzgor, fotografiral pa navzdol. To se je izkazalo za zelo učinkovito metodo proti temu strahu.

Kaj ti je najbolj všeč pri fotografiranju?
Že fotografiranje samo, kot neko dejanje, nudi zadovoljstvo že samo po sebi in daje možnost sestopa v nek prav poseben svet. Če pa v nadaljevanju razvija tudi našo senzibilnost za čutenje in določanje tistega trenutka X, potem je to zadovoljstvo še toliko večje.

Imaš svojega vzornika, po katerem se zgleduješ?
Silno spoštujem Stojana Kerblerja in Leona Dolinška, med tujimi pa Bressona in Mana Raya. Ostajajo moj večni izvor čudenja in občudovanja.

Tvoj najbolj priljubljen program za urejanje fotografij?
Vedno se lahko zanesem na CAMERA RAW FILTER, Photoshop in Nik Software vtičniki.

Kako pomembna je postprodukcija oziroma obdelava tvojih fotografij?
Postprodukcija je zame pomembna v smislu iskanja optimalnega izreza in dopolnjevanja svetlobne, barvne in likovne kompozicije.

Tvoj največji fotografski uspeh?
Najtoplejši je spomin na prvo nagrado, ki sem jo prejel po polletnem resnem fotografiranju na prvem vseslovenskem digitalnem natečaju v Škofji Loki.

In tvoj fotografski cilj?
Želel bi si ohraniti ta neizmeren užitek pri fotografiranju in zadovoljstvo ob opazovanju posnetega ter deliti te zabeležene trenutke s soljudmi. Moja fotografska pot me je privedla tudi do pedagoškega in terapevtskega udejstvovanja, kjer je moj cilj, da čim več ljudi vpeljem v čudoviti svet fotografije.

Tvoje sporočilo bralcem portala Slo-Foto.net?
Fotografija je kot nedokončana zgodba – vedno dražljiva in neponovljiva. Želim vam veliko užitka pri “branju”!