Intervju s fotografom Izidorjem Gašperlinom

Intervju s fotografom Izidorjem Gašperlinom

Včasih je dovolj že nakup fotoaparata in oddih v oddaljeni deželi, da prepoznaš strast do fotografiranja. Prav to se je zgodilo našemu naslednjemu intervjuvancu, Izidorju Gašperlinu (@gasper63), ki preko svojih fotografij najraje prikazuje netipične popotniške motive.

Povej nam kaj o sebi
Počasi, a zanesljivo korakam proti abrahamu. V življenju sem počel marsikaj. Bil sem učitelj, podjetnik, zdaj pa delujem kot družinski terapevt in fotograf.

Kdaj te je fotografija začela navduševati?
V bistvu me je od vseh zvrsti umetnosti že od nekdaj daleč najbolj privlačila in zanimala fotografija. Prelomilo pa se je leta 2007, ko smo se z družino odpravili na potovanje v Namibijo. Takrat sem si kupil prvi resnejši aparat. Kmalu so sledili prvi uspehi na spletnih portalih, potem pa je spontano, niti da bi se zavedal, fotografija postala prevladujoči del mojega vsakdanjika.

Kateri je bil tvoj prvi fotoaparat?
Nikon D40 z objektivom Nikkor 18-200 VR.

Kateri fotoaparat in kakšno opremo trenutno najpogosteje uporabljaš?
Večina mojih najuspešnejših fotografij je bila narejenih z Nikon D90. Zdaj pa uporabljam Nikon D800 in objektive Nikkor 14-24, 24-70, 70-200 ter 50/1.4

Tvoji najbolj priljubljeni motivi?
Ker večinoma fotografiram na potovanjih, je seveda najpogostejši motiv še vedno pokrajina, čeprav jo zdaj fotografiram precej manj, predvsem pa jo zdaj poskušam prikazati na drugačne, netipične načine. Trudim se večati delež konceptualne, street in life fotografije, ki so mi tudi zelo blizu in mi nekako tudi najbolj »ležijo«. Portreti so seveda obvezen del popotniškega repertoarja. Skratka, v objektiv poskušam ujeti čim bolj raznolike popotniške motive. Doma pa se poskušam razvijati v konceptualni fotografiji.

Katere svoje fotografije bi želel izpostaviti?
Najprej moram omeniti Dvojčka in Rdečo linijo, fotografiji iz Provanse, ker sta mi prinesli največ nagrad na mednarodnih salonih. In tudi zato, ker zelo dobro izražata moje hotenje po drugačnem in kreativnem pristopu k pokrajinski fotografiji.

 

Potem bi izpostavil serijo turno smučarskih fotografij, najuspešnejše med njimi so V dvoje, Viharni vrh in Navzgor.

 

Od »svežih« pa bi izpostavil dve iz jesenskega potovanja po ZDA, ki sta v zadnjem mesecu tudi bili objavljeni v tujih revijah: Dark Side of the Moon in Lost. Obe sta posneti v peščenih sipinah, ki so mi kot motiv izjemno blizu zaradi neskončnih kreativnih možnosti.

 

Zraven nujno spada še Bojevnik iz Etiopije, kot moj najuspešnejši portret.

 

Se ti je kdaj med fotografiranjem zgodila kakšna zanimiva anekdota in bi jo želel deliti z nami?
Ne vem, če je bila ravno anekdota, je pa zelo zanimiv dogodek – in če zdaj gledam fotografijo, tudi nevaren. V metroju v Barceloni sem poskušal na skrivaj fotografirati ljudi v vagonih in so me trije tipi pogruntali. Uspel mi je posnetek ravno v trenutku, ko so me hudo grdo in jezno pogledali. Aparat sem seveda nato v trenutku pospravil in mrknil z vlaka na prvi postaji. Se je zadeva srečno končala, mi je pa zdaj jasno, da se bi lahko precej drugače razpletlo.

 

Kaj ti je najbolj všeč pri fotografiranju?
Se bo bralo čudno, ampak – obdelava. Fotoaparati so danes že tako razviti, da je samo fotografiranje postalo več ali manj obrt. Seveda pri tem mislim na fotografiranje motivov, ki jih jaz največ fotografiram. Obdelava pa ponuja neomejeno kreativnih možnosti, s katerimi lahko dvigaš ekspresivno vrednost fotografij. Na nek način se danes posameznik lahko skoraj bolj izraža z obdelavo kot s samim delom na terenu.

Imaš svojega vzornika, po katerem se zgleduješ?
Na začetku je bil to moj sedanji sodelavec Jure Kravanja, zdaj pa mislim, da kakega novega vzornika ni. Z užitkom opazujem resnične mojstre fotografije, a grem svojo pot in delam, kar me veseli in na način kot mi ustreza. Se mi zdi, da bi bil vzornik pri tem bolj ovira kot motiv.

Tvoj najbolj priljubljen program za urejanje fotografij?
Capture NX2. Izjemen program, ki je »po krivici« zapostavljen. Z njim na enostaven način v par potezah pridem do vrhunske obdelave.

Kako pomembna je post produkcija oziroma dodatna obdelava tvojih fotografij?
Bi rekel, da kar ključnega pomena. Itak so vse digitalne fotografije obdelane, odločitev je samo ali bomo to prepustili softveru v fotoaparatu ali pa bomo sami odločali o vsaki niansi. Zame pride v poštev samo slednje, zato vedno fotografiram v RAW in vse postopke obdelave izvajam sam. Od npr. 3000 fotografij s potovanja jih obdelam največ 50-60. Si pa za te res vzamem čas in jih poskušam optimalno obdelati v skladu z zgodbo, sporočilom oziroma žanrom.

Tvoj največji fotografski uspeh?
Verjetno dvakratni naziv »Best author« na dveh povezanih salonih Danza in Madre Tierra, leta 2011 v Buenos Airesu. Posledično sem dobil še posebno nagrado »Gran trofeo de honor« kot najboljši avtor celotnega dogodka, ki so ga poimenovali Pachamama.

In tvoj fotografski cilj?
Nič posebnega. Uživati v fotografiji in spoznavati zanimive ljudi, ki jim tudi fotografija veliko pomeni. V zadnjem času še prenašati svoje fotografsko znanje in izkušnje tistim, ki jih to zanima.

Tvoje sporočilo bralcem portala Slo-Foto.net?
Naj se nama z Juretom pridružijo pri projektu Mentorstva Photo S&S in na katerem od fototečajev doma ali v tujini.

Sorodne novice
Komentarji
Borut (@Tydek)   4. Mar 2013 21:54
Čestitam !
Borut (@Tydek)   4. Mar 2013 21:54
Bojevnik iz Etiopije res vrhunska slika! Pa tudi druge so dobre še enkrat čestitke
Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki.