Fotografska terapija

Fotografska terapija

Matej Peljhan in Jure Kravanja s fotografsko terapijo svoje znanje in čas posvečata tako ali drugače prikrajšanim za vsakdan, ki ga ima večina izmed nas za vsakdanjega. Več o njunem deli si preberite v nadaljevanju prispevka.

Fotografska terapija (ali krajše fototerapija) je relativno nova, vendar glede na sodobne trende in tehnološki razvoj zelo perspektivna metoda pri delu z ranljivimi skupinami. Fototerapija se odvija ob fotografskem aparatu, fotografiranju in usmerjenem pogovoru pod vodstvom usposobljenega terapevta ali mentorja. Lahko je podporna terapevtska metoda pri zdravljenju ali rehabilitaciji različnih telesnih in duševnih okvar, motenj ter primanjkljajev; lahko pa je zgolj praktična ustvarjalna dejavnost za preventivo in samopomoč pri krepitvi mentalnega zdravja in vzpodbujanju osebnostne rasti. Najpogosteje poteka v skupinski obliki, lahko pa se izvaja tudi individualno.

Fototerapija se kot metoda razvija na podlagi principov, izhajajočih iz več kot petdeset let priznane umetnostne terapije, izkoriščujoč prednosti, ki jih fotografski medij ponuja danes. Z digitalizacijo in razvojem informacijskih tehnologij so namreč fotoaparati postali tako priročni, enostavni, zmogljivi in cenovno dostopni, da jih lahko uporablja skoraj vsakdo. Temu pritrjuje ocena, ki pravi, da so ljudje po vsem svetu v preteklem letu posneli kar okrog 11 milijard fotografij. Razširjenost fotografije pa se kaže še v nečem - posnete slike največkrat ne obležijo skrite v družinskih albumih, ampak se začnejo že takoj po pritisku na sprožilec fotoaparata hitro deliti in nezadržno širiti preko najrazličnejših elektronskih medijev.

Kot smo že rekli, je fototerapija še posebej primerna za tako imenovane ranljive skupine. To so tiste skupine ljudi, ki so zaradi določenih značilnosti prikrajšane in ne dobijo priložnosti, da bi enakovredno prispevale k družbenem življenju. Sem spadajo na primer ljudje s posebnimi potrebami, kronični bolniki, starostniki, brezposelni, mladostniki, ki so kot osipniki opustili šolanje, odvisniki in drugi pripadniki marginalnih skupin. Soočajo se z različnimi težavami na materialnem, zdravstvenem, izobraževalnem, zaposlitvenem, ustvarjalnem, socialnem ali kakšnem drugem področju.

Fotografska dejavnost ponuja tem skupinam priložnost in pomoč za zmanjševanje težav, kompenzacijo primanjkljajev, razvoj potencialov, konstruktivno ustvarjalnost in višjo kvaliteto življenja. Mnogim je fotografija eno redkih področij udejstvovanja, kamor se vključujejo popolnoma enakovredno kot vsi ostali. Skozi fotografijo lažje doživijo uspeh in potrditev ter si izboljšajo samopodobo in občutek lastne vrednosti. Nekateri celo zmorejo svojo izkušnjo hendikepa s pomočjo fotografije izraziti na prav poseben, presežen način in postanejo priznani umetniki. S svojimi deli dokazujejo, da umetnost ni ekskluzivna pravica izbrancev, ampak da lahko velike zgodbe, ki spreminjajo svet, piše vsakdo.

Izpostavimo še nekaj prednosti fotografije za posamezne skupine:

  • Za osebe s telesnim hendikepom je fotografija primerna, ker ne zahteva veliko motorične moči in spretnosti. Z ustreznimi prilagoditvami lahko fotografirajo tudi najtežji invalidi.
  • Intelektualno manj sposobne osebe lahko fotografirajo, ker je fotografiranje preprosto in v marsičem avtomatizirano.
  • Osebe z duševnimi ali vedenjskimi motnjami ob fotografiranju utrjujejo kontrolo čustev in vedenja. Prav tako pa tudi izboljšujejo strategijo reševanja problemov, saj zahteva upravljanje fotoaparata veliko zavestne kontrole, načrtovanja, umirjenosti ter distanciranega pogleda na situacijo.
  • Fotografski motivi, ki se nahajajo v naravi, človeka spodbujajo, da premaguje socialno izolacijo, osamljenost ali depresivnost, ki so pogosto spremljevalci ljudi v stiski. Fotograf se, skrit za fotografsko kamero, večkrat počuti varnejšega in si upa narediti korak več kot sicer.
  • Osebe s slabim spominom se lahko naučijo uporabljati fotografijo za "arhiviranje" vsakdanjega življenja.
  • Slabovidni lahko z velikimi optičnimi ali digitalnimi povečavami, ki jih fotoaparat omogoča, vidijo več in bolje.
  • Za tiste z motnjami govora je fotografija primerna, ker ponuja možnost nadomestne komunikacije.
  • Mladi radi fotografirajo, ker so naklonjeni tehnološkim napravam.
  • Materialno šibkejši se v dejavnost lahko vključijo, ker so fotografski aparati postali cenovno dostopnejši. S fotografskim znanjem si lahko dvignejo konkurenčnost na trgu delovne sile, lahko pa jim fotografija postane celo vir zaslužka.

 

V Sloveniji se lahko pohvalimo, da smo pri razvoju fototerapije v primerjavi s svetom konkurenčni, v marsičem celo naprednejši. Že v preteklosti je bilo s strani različnih izvajalcev izpeljano kar lepo število bolj ali manj znanih projektov s tega področja. Zaradi vedno večjega zanimanja je bil v letu 2012 ustanovljen Zavod za fotografsko terapijo, ki ima cilj povezati vse, ki jih to področje zanima. Fototerapija naj se tako teoretično in v praksi razvije do tiste mere, da postane uveljavljena metoda in s strani zdravstvenega, socialnega in izobraževalnega sistema priznana dejavnost.

 


Zoran Sivonjić - Prijateljske vezi


Nino Rakovič - Sprehod v neznano


Jasmin Korbar - Skupinski portret v ogledalu

Naslovna fotografija: Nejc Župan - Zamišljen

Spletna stran Zavoda za fotografsko terapijo: http://www.fototerapija.com/

Facebook stran: https://www.facebook.com/pages/Zavod-za-fotografsko-terapijo/274917212611493?ref=ts&fref=ts

Sorodne novice
Komentarji
Jernej Lasič (@Sviri)   4. Apr 2013 16:32
Respect.
Anita (@anita666)   5. Apr 2013 13:04
Ja, res, vse spoštovanje, kar toplo mi je pri srcu, zlati ste!
DPFOTO (@DPFOTO)   13. Apr 2013 13:30
respect
Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki.