Gledališka scenografinja z željo po svojem lastnem znanstvenofantastičnem filmu si je namreč zaželela proces razkroja opazovati v živo. Izbrala si je hitro pokvarljiv gradbeni material – kruhove rezine – in iz njega izdelala makete stavb. To instalacijo je nato naslednjih šest mesecev fotografirala vsak dan ter tako ujela počasen razkroj kruhovega mesta. Če bi bil njen model ustrezen, kar pa je glede na relativno redkost uporabe kruhovih rezin kot gradbenega materiala malo verjetno, bo najhujša uničevalka mest plesen. Projekt je nastajal leta 2009 in je takrat precej odmeval v umetniških krogih. Razstavljen je bil v dveh stockholmskih galerijah ter v galeriji 1650 v Los Angelesu. Letos je ponovno zbudil zanimanje, saj je sodeloval na italijanskem oblikovalskem tekmovanju in prejel platinasto nagrado v svoji kategoriji. Umetnica se sicer ne namerava več lotevati podobnih projektov. Kot sama pravi je bil najtežji del realizacije projekta smrad, ki je spremljal razkroj njene instalacije.
via: theatlanticcities.com, foto: Johanna Mårtensson
Ni naredila timelapse!? noooo...