Testi > Sigma DP1
  • Sigma DP1 Test

    02.07.2008 | Tema: Testi | Avtor: Iztok Mrzljak

Sigma DP1-Fotič za arhitekte?
Uporabniški preizkus digitalnega fotoaparata Sigma DP1

Napisal: Iztok Mrzljak

Namesto uvoda
Zakaj tak naslov? Zadeva je črna (benchmark arhitektov), ima minimalen dizajn, široki kot in je nekaj posebnega. Še bi se našla kakšne navezava na to »art« stroko, mogoče tudi kakšen mazohizem, ampak o tem kasneje. V glavnem; dobil sem to majhno stvarco na ujčkanje za par dni in da o njej napišem kaj pametnega.

Ohišje/optika
Že na prvi otip in pogled lahko ugotovimo, da gre za malce drugačno zadevo. Ohišje deluje kakovostno, aparat ima dokaj velik zaslon, nekaj gumbov zadaj in objektiv, ki se iztegne ob vklopu. Pogrešam pa malce boljši oprijem oziroma nekakšen ročaj spredaj pred sprožilcem, vendar bi na ta način izgubili na praktičnem dizajnu in pa kompaktnosti. V roki zadeva deluje precej majhno in je kar fino, ko veš da je v tako majhnem ohišju tako velik senzor, kakor ga najdemo v DLSR kamerah (bolj natančno 1/1.7x faktor velikosti leica formata, kakor v vseh Sigminih DLSR modelih).


Dp1 se v roki obnaša podobno kot kakšen kompakt za v žep.

Najbrž ni potrebno razlagati, kako vpliva omenjena velikost senzorja na kakovost slike, kar sem se prepričal tudi sam. V aparatu je uporabljen zelo dobra optika, saj je zapis detajlov fantastičen, brez večjih aberacij ali mehčanja po vogalih in podobnega. Objektiv ima svetlobno vrednost f/4.0, goriščna razdalja objektiva je 16.6 mm, kar ustreza približno 28mm na leica formatu. K zelo dobrem zapisu detajlov pripomore seveda tudi uporaba foveon tipala, ki sam po sebi deluje drugače od ccd/cmos bratov, zato je definicija na ravni »piksla« precej boljša. To je seveda pozitivno, negativno pa je, da tak senzor (sploh v tem primeru, kjer je vedno aktiven) proizvaja precej šuma, sploh glede na zadnje modele DSLR ter celo nekaterih kompaktov. Po domače; kjer so pomembne barve, je najboljše pozabiti ISO 400 in 800, po drugi strani pa zna biti zelo zanimiv za črnobele fotografije tudi ob višjih ISO vrednostih. Nasploh je foveon zanimiv za črnobelo tehniko, saj omogoča drugačen pristop k obdelavi.


Sigmica v družbi večjih bratov in bratranca iz vrtca.

 

Uporaba v praksi
Torej, kako se Sigma DP1 obnese v praksi; se pravi v roki fotografa? V kratkem stavku težko odgovorim, zadeva je dvolična. Po eni strani so rezultati pri dnevni svetlobi zelo dobri, da ne rečem odlični in to že pri odprti zaslonki, po drugi strani pa je rokovanje bolj tako-tako. Najbolj se opazi precej slaba odzivnost aparata. Vse traja sekundo ali dve in me nekako vrne v čase, ko sem kupil prvi digitalni fotoaparat. Čakaš, da se prižge; čakaš, da fokus (čeprav ta deluje kar zadovoljivo glede hitrosti) ulovi objekt ter da se slika zapiše na kartico, še posebaj pri formatu RAW. Tudi »shutter lag« (zakasnitev ob sprožitvi) je kar dolg. Definitvno to ni kamera za šport ali hitre objekte, čeprav po forumih priporočajo uporabo manualnega ostrenja, s katerim se precej zmanjša zakasnitev pri sprožitvi. Mislim, da bi se v takih primerih obnesel način stare šole; se pravi manualni fokus na željeno razdaljo, zalonko na f/8, na saneh fleša nataknjen optični okular (prav tako dobljiv za plačilo) in izključen lcd. Na tak način bi po mojem lažje ulovili tiste posnetke, ki jih moramo res uloviti v pravem momentu. Po drugi strani pa mi je uspelo tudi z avtomatiko dobit nekaj prav zanimivih in dobrih akcijskih posnetkov.

Zdi sem mi, da se uporabnost DP1 precej poveča z uporabo dodatkov. Za doplačilo je možno dobiti optični okular in tudi nastavek za pritrditev sončne zaslonke. Če zaslonko snamemo, je možno pritrditi tudi razne filtre in predleče. Uporabo filtrov, predvsem polarizatorja zelo priporočam, saj naredi kar veliko razliko. Prav tako je možna uporaba makro predleč, ki omogočijo presenetljive rezultate. Pravega makra kamera na žalost ne premore in zato je minimalna razdalja avtomatskega ostrenja 50 cm, v manualnem ostrenju pa 30 cm. To je seveda preveč za bližinske posnetke, sploh s tem fiksnim širokokotnim objektivom. Razočarati moram tudi tiste, ki so mislili, da se bo kakšen star maunalni objektiv obnesel, ko ga obrnjenega uporabimo pred kamero. Kot je preširok, zato je preveč črnine na fotografji, da bi bilo uporabno. Škoda, saj se ta način na kompaktih ponavadi obnese. Torej; za makro pridejo v poštev le predleče, kar pa ni nujno slabo.

Kjer DP1 zablesti, pa je uporaba v pokrajinski fotografiji in fotografiji arhitekture.  Z uporabo velikega LCD zaslona je mogoče željeno kompozicijo ujeti dovolj natančno. Kot sem prej priporočil uporabo filtrov, bi zdaj priporočil še uporabo stojala, čeprav se zdi uporaba nepraktična in nesmiselna. Povem vam da ni, sploh če se je res potrebno posvetiti kompoziciji. Stojalo pride prav tudi za nočne posnetke pri nižjih ISO vrednostih. Mogoči so odlični posnetki, škoda je le, da fotoaparat omogoča samo 15 sekund maksimalnega časa ekspozicije.

Slika (detajli, barve, ipd)
Že prej opisan zapis detajlov je neverjeten. Pri 100% povečavi so detaji ostri na ravni »piksla«. Brez težav se lahko fotografija, velika  4.5 megapikslov ob povečavi kosa z rezultati iz 8-10 mpix (več je najbrž že pretiravanje, čeprav ne nujno) DSLR brati in dobro optiko. Primerjavo najdete med primerki.
Z zapiranjem zaslonke se skoraj ničesar ne pridobi glede že tako odlične ostrine, se pa pozna na večji globinski ostrini. Ko smo že pri tem; zelo bi bilo fajn, če bi v skalo za manualni fokus, ki je na LCD zaslonu, hkrati že integrirali grafični prikaz razpona globinske ostrine (DOF) glede na izbrano zaslonko;  na zaslonu seveda. To bi recimo precej olajšalo delo pokrajinskim fotografom. Težavo bi bilo možno rešiti že samo z nadgraditvijo firmware-a.  Minimalna zaslonka je f/11, vendar glede na precej majhno lečo in široki kot objektiva se mi zdi, da je čisto dovolj.
Barve so prav tako zelo dobre;  predvsem pri naravni dnevni svetlobi. Za bolj zahtevne glede barv priporočam uporabo RAW formata in sigminega pretvornika (zdi se mi, da zaenkrat lightroom in photoshop še nista podprta). Z njim lahko natačno nastavimo temperaturo bele točke (WB). Naredil sem primerjavo barv na DP1 ter Canonovem 30d in to v umetno svetlobi. Na Canonu se lepo vidi, da mu zmanjka določenega spektra rdeče in tudi deloma zelene. Marsikdo bi pričakoval ravno obratno, saj je rdeča in zelena na pogled nekako dominantna pri fotografijah, posnetih s Canonovimi DSLR-ji. Menim, da je to posledica tega, da Canon izenači vse rdeče in zelene odtenke na slikah, če opišem poenostavljeno. Pomaga dodajanje določenega tona v obdelavi ali pa kalibracija profila kamere z barvnimi kartami. Ima pa tudi Sigma problem z določenim spektrom rdečo-roza barve, kjer naredi »clipping« ali po domače - izpusti del spektra roza barve.
Da ne bo pomote in da ne bom obtožen herezije, tako Canon kot Sigma čisto dobro opravita zapis barv, vendar pa so tu drobne razlike, ki jih je včasih vredno omeniti. Osebno bi bil zelo zadovoljen, če bi lahko s Canonom dobil tak zapis neba, cvetlic in podobnih motivov neposredno iz aparata, tako kot pri DP1. Bolje da detajlov sploh ne omenim, sem že tečen z to mantro.
Aha, da ne pozabim. Sigma DP1 omogoča tudi video zapis z zvokom, škoda le, da je samo v resoluciji 320x240 »pikslov«. Sam sem imel velike upe, da bo imela kamera zapis vsaj 640x480 točk in ne samo zaradi resolucije, ampak tudi zaradi zajema videa iz velikega senzorja in s tem povezane manjše globinske ostrine na sliki. Tisti, ki se ukvarjate z videom oziroma s filmom  veste, kaj mislim.

Zaključki
DP1 je definitivno drugačen fotoaparat. Ima nekaj otroških bolezni, predvsem počasnost, tako pri odzivnosti kot pri zapisovanju na kartico. Ima pa nekaj zelo dobrega in sicer zapis fotografije in ta naj bi štel največ pri fotografiji, če se prav spomnim. Sicer to velja za nižje ISO vrednosti kot obratno, ampak mislim, da boljša stran opraviči slabo. DP1 je po mojem mnenju narejen za uporabo pri fotografiranju arhitekture, panoram in podobnega, zato tudi širokokoten objektiv z bolj zaprto zaslonko in uporabno slikanje do recimo ISO 400. Zelo dobro se obnese kot tandem z DSLR-jem, na katerem imamo recimo objektiv daljših goriščnic za ulov akcije in portretov, ko pa potrebujemo široki kot, potegnemo to malo čudo ven iz žepa in že imamo zajeto sliko, ki je po tehnični plati enakovredna tisti iz večjega DSLR brata.
Odločitev je na uporabniku. Kamera definitvno ni za vsakogar, ker je bilo že omenjeno in niti cena ni tako nizka. Marsikdo pa bo znal ceniti kvaliteto slike in kompaktnost, iz katere lahko izvlečemo tako kvalitetne fotografije.

 

  
Stran 1 of 4