Canon EF 85mm f/1.8 USM Test

1. Opis

Canon EF 85 1.8. Ultimativni portretni objektiv?

Preden prenekateri bralec skoči na noge, naj ga pomirim s tem, da se zavedam da obstajajo boljši objektivi. Na primer Canon EF 85mm 1.2L II in 135mm f2L, vendar pa sta oba precej dražja. Tri do šestkrat dražja.

Ko torej v tem primeru omenjam ultimativni objektiv imam v mislih tudi ceno  oziroma razmerje med ceno in kvaliteto. In v tem primeru gre za ultimativno portretno orodje. Seveda obstaja tudi Canon EF 50mm 1.8, ki je še štirikrat cenejši, ampak je razlika v kvaliteti v primerjavi s 85mm f1.8 precej večja, kot je razlika med 85mm f1.8 in objektivoma, omenjenima na začetku članka. Če bi na primer čisto subjektivno procentualno ocenil razmerje, bi rekel da je v skupnem seštevku lastnosti 85mm f1.8 nekje na “80% poti” med 50mm f1.8 in 85mmL/135mmL. Da ne bo pomote, 50mm f1.8 za svoj denar res ponuja ogromno, pa saj to najbrž že veste, saj je bil že samo na slo-foto.net deležen kakšnih deset tisoč pritiskov vaših prstov na tipkovnico.

Novopečenemu DSLR uporabniku ga tako vedno priporočam, saj lahko tako spozna opremo, kontrolo globinske ostrine in predvsem to ali se bo usmeril v portretno fotografijo. Če je odgovor pozitiven, potem uporabnik le še dopolni svoj nabor objektivov s 85mm f1.8, ali pa ga z minimalno izgubo vrednosti le zamenja.

In zakaj je kar na 80% poti, ko pa je že 50 1.8 opevano oster? Zato, ker ostrina ni edino merilo optične kvalitete, kaj šele ostalih kvalitet objektiva. Že če se omejimo samo na ostrino, je razlika očitna, čeprav 50mm f1.8 pomete s skoraj vso zoom konkurenco. Ampak ko mu ob bok postavimo 85mm f1.8 in fotografijo pogledamo na 100% povečavi, ugotovimo da je le mlečnozobec. Nedorasel njegovi kvaliteti, saj je 85mm f1.8 že pri čisto odprti zaslonki ostrejši kot 50mm f1.8 pri f2.8 (ko zapreš zaslonko “85ke” na f2.8 se razlika jasno le še poveča). Tako je vsaj pri mojih dveh. Stvar se nadaljuje pri bolj zasičenih barvah in veliko prijetnejšem bokehu, ki je res mehak, skoraj že kremast. Če se preselimo izven domene optične kakovosti, so razlike še večje. Ostrenje pri 85 1.8 poteka bliskovito (odvisno seveda od uporabljenega fotoaprata), tako da je objektiv zelo uporaben tudi za fotografiranje dvoranskih športov (tudi zaradi velike svetlobne jakosti).

Tudi zgradba je spodobna, v primerjavi s 50 1.8 vrhunska (močnejša plastika, kovinski bajonet, notranje ostrenje), v primerjavi z objektivi L serije seveda manj robustna in nimajo zatesnitve pred vlago in prahom. Če nadaljujem še primerjavo v optični kvaliteti v nasprotni smeri, bi spet ponovil da so tukaj razlike minimalne. V primerjavi s 85mm f1.2L II (celoten test si lahko preberete tukaj https://www.slo-foto.net/reviews-130.html )  je najbolj opazna razlika v kvaliteti in tudi količini (če lahko tako opišem zmožnosti bolj zamegliti ozadje) bokeha. Pri 85L je le ta čisto izven konkurence in meni do tega trenutka nekaj nevidenega (morda bi bolje pasal izraz “neviđen”). Lahko bi ga razglasili kar za kralja bokeha, tako zelo je mehak in kremast.

Ko se preselimo k primerjavi ostrine bom najbrž najbolje opisal situacijo s tem, da pri f1.8 85L “reže” kot skalpel, 85mm f1.8 pa kot odlično nabrušen mesarski nož. Razlike so torej komaj opazne, sploh če se zaslonki objektiva malo “zapre” pa postanejo razlike , vsaj mojim očem, nevidne. Od f8 naprej, torej v standardnih studijskih pogojih, pa je manjši brat celo ostrejši (zaradi velike svetlobne jakosti L verzije in minimalne zaslonke f16). Barve so pri 85L precej bolj zasičene. Odlično za vse fotografe, ki imajo radi odlične rezultate že takoj iz fotoaparata, ampak meni je to povzročalo precej problemov pri obdelavi v Rawshooterju. Ker pač rad precej navijam kontraste, to za seboj potegne tudi precej bolj navite barve. Barve so bile vedno občutno prenavite ob željenem nivoju kontrasta, tako da se je potem potrebno igrati z “desaturation” in “vibrance” drsniki. Še dobro, da sem zagret privrženec črno bele fotografije, kjer je to nepomembno. Torej glede barv precej odvisno od preferenc uporabnika in do neke mere tudi uporabe programske opreme (rawshooter res precej “navije” barve ob navitju kontrastov, v Photoshopu je to manj opazno).

Hitrost ostrenja je pri 85mm f1.8 precej hitrejša, 85L pa je na primer neuporaben za športno fotografijo (so izjeme, kjer se športnik giblje na enaki fokusni razdalji, recimo pri gimnastičnih tekmovanjih na bradlji itd), pri portretni fotografiji pa to ni ovira, morda boste le zamudili kakšen spontani trenutek zaradi tega. Kot je bilo že prej omenjeno, je zgradba objektiva 85L precej robustnješa in odporna na vremenske vplive. Vendar to v kombinaciji z ogromno zaslonko, potegne za seboj še res precejšnjo težo, kar 1025 gramov, kar je seveda več kot dvojna teža 85 1.8. In za marsikoga poleg cene glavni razlog da objektiva ne kupi.  Tako, zdaj ko je nekako umeščen med svoje manjše in večje brate, lahko nadaljujemo s primerki. In v izogib kakšni neprijetni izkušnji v kateri izmed temnih ljubljanskih ulic, kjer bi jo lahko skupil od kakšnega (pre)zagretega nikonaša, češ kaj se pa grem s tem člankom in poveličevanjem Canona, naj zapišem (za tiste ki niso razbrali iz konteksta), da pišem seveda o ultimativnih portretnih objektivih za Canon fotoaparate.

Pri samem fotografiranju 85mm f1.8 blesti tako na fotoaparatih s senzorjem APS-C velikosti, kot pri tistih s polnem formatu. Le namembnost se malo spremeni. Pri t.i. crop fotoaparatih je najbolj primeren za doprsne portrete in “headshote”.  Na polnformatnem fotoaparatu minimalna razdalja ostrenja, ki znaša 85 cm, preprečuje zajemanje “headshotov” (za ta namen so tudi sicer priporočljive malo daljše goriščnice, idealna je 135 mm), je pa zato primeren za vse ostalo, tudi portrete celega telesa (samo dovolj prostora morate imeti). Osebno mi goriščnica (razen ko pač fotografiram headshote) na aparatu polnega formata bolj odgovarja, sploh za spontane portrete (“snapshote”), ko se na primer v lokalu ni potrebno nevarno zibati na stolu, da še lahko ujameš prijatelja v objektiv ali se celo s stolom premikati nazaj in ovirati delo natakaric. Tudi ostrina proti robovom vidno ne upada, tako kot ni nikakršnih problemov z vinjetiranjem.

Nekateri uporabniki se pritožujejo čez precejšnjo kromatsko aberacijo pri odprti zaslonki v zelo kontrastnih pogojih. Pri mojem načinu fotografiranja to ni ovira in iskreno povedano, pravzaprav tega pri portretih nisem opazil nikoli. Ampak jasno, potrebno je omeniti tudi take pomanjkljivosti, ki lahko marsikomu povzročijo težave. Za zaključek bi še napisal, da sem po dveh in pol letih redne uporabe objektiva (na fotoaparatih je 90% časa) izredno zadovoljen uporabnik. Seveda, kot sem že omenil obstajajo boljši objektivi, kot je sta že omenjena 85L in 135L. Ampak ne za to ceno. In tudi ne v tako kompaktni obliki, kar zna biti tudi pomemben dejavnik pri odločitvi za nakup. Zoom objektivi se pa tako in tako optično ne morejo primerjati (niti cenovno ali pa po teži in velikosti), fleksibilnost le teh pa pri portretni fotografiji ni pomembna. Razlika je le v koraku naprej ali nazaj. Morda se bo komu zazdel ta članek bolj slavospev kot test, ampak  dejansko za tako ceno ni enakovrednega objektiva. Mirno lahko napišem, da je to moj dragulj (redni obiskovalci foruma boste vedeli za kaj gre).

V tem testu se namenoma nisem poglobil v vsak segment optične kvalitete. Predvsem sem objektiv opisal v smislu pogleda portretnega fotografa in tako mislim, da bodo imeli največ od tega ravno fotografi, ki jih zanima, kaj se da s tem objektivom posneti. Kakšna je kontrola globinske ostrine, bokeh, kakšne so barve (na obdelanih fotografijah) in ne nazadnje kakšna je ostrina. In tudi kakšne so moje izkušnje in občutki pri fotografiranju z njim. Za pipetkarje pač ni, ni test chartov in desetine 100% izrezov. Se pa seveda vse to najde na največjih forumih kot je dpreview in podobno, kjer se podrobno secira vsak segment določenega objektiva. Redko pa se pokaže in pove kaj iztisnete iz njega v situacijah, za katere je narejen (vem, ker sem pregledal na stotine forumskih tem). Torej portrete, modno fotografijo in drugo.  Za konec bi še zapisal, da po dveh letih in pol uporabe nisem našel ene same stvari, ki bi me pri objektivu motila. Na koncu sem mu v minus sicer štel kromatsko aberacijo pri odprti zaslonki, ampak sam na to niti enkrat nisem naletel pri sessionih, saj morajo biti za ta pojav vzpostavljeni zelo specifični pogoji(pojavi se na zelo kontrastnih prehodih, sploh če je osvetljeno od zadaj). Največji plus objektiva pa je vsekakor ostrina pri čisto odprti zaslonki in natančno ostrenje, ki mi omogočata fotografiranje “min dof “ portretov. To je tudi razlog, da 50 1.8 vedno ostane v torbi med sessioni, razen če je goriščnica 85 mm res predolga.