Sigma 70-200 F2.8 II APO EX DG MACRO Test

1. Opis

Beseda avtorja:

Za začetek bi povedal, da smo se na portalu Slo-Foto.net odločili za nov format testov. Zaradi vse večjega števila strani, ki namensko testirajo fotografsko opremo oziroma samo določen tip opreme, naprimer objektive, smo se odločili teste skrajšati. Torej povedati bistvo, tako da bralec na hitro prebere in vidi prednosti in slabosti določenega modela. Drugi razlog je seveda v pomanjkanju časa, ki je poleg urejanja portala, galerije, foruma in novic potreben za obsežnejše teste. Mislimo, da je bolje objaviti več krajših testov, v formatu fotografskih revij, kot se omejiti na 2, 3 obsežne letno. Tak format je seveda za nekoga prednost, spet drugega pomanjkljivost. Manj tehnično usmerjenim, zagretim ali pač zgolj ljubiteljsko usmerjenim fotografom (večina obiskovalcev portala), bo ta format všečnejši, zahtevnejšim, morda profesionalnim, predvsem pa v prvi vrsti rednim obiskovalcem in najzveštejšim obiskovalcem pa skoraj zagotovo ne. Upam, da razumete da drugače ne gre, in da v tem segmentu ne morem tekmovati s stranmi, ki za testiranje uporabljajo »laboratorijsko« opremo in za to namensko usposobljene in zaposlene ljudi.

Pa preidimo na bistvo, torej Sigmo 70-200  F2.8 II APO EX DG MACRO. Gre za zadnjo izmed verzij tega objektiva. Oznaka EX pove, da gre za profesionalne serijo Sigminih objektivov z robustno zgradbo in najboljšo optično kvaliteto, ki jo podjetje lahko ponudi. HSM (HyperSonic Motor) zagotavlja hitro in tiho ostrenje, ki je hkrati tudi notranje, tako da premičnih delov ni, sprednja leča se med ostrenjem ne vrti. Ko smo že pri ostrenju, bi omenil še oznako macro, ki v tem primeru pomeni krajšo minimalno razdaljo ostrenja, ki znaša 1m, namesto standardnih (za ta tip objektiva) 1.5 m. Velika svetlobna jakost, ne zagotavlja le boljših rezultatov v slabih svetlobnih pogojih, hitrejšega ostrenja (predvsem v teh pogojih) in boljše kontrole globinske ostrine, ampak tudi uporabo telekonverterjev.

Gre torej za precej vsestranski objektiv, največkrat uporabljen pri športni fotografiji, »wildlife« fotografiji, tako kot tudi modni in portretni fotografiji. In ne smemo pozabiti na koncertno fotografijo, seveda, ko je govora o večjih koncertih, kjer so razdalje med fotografom in nastopajočimi večje, kot v raznih manjših klubih. Nekateri ga bodo vzeli tudi na potovanja, čeprav za ta namen zaradi svoje precej velike teže ni najprimernejši. Sam sem ga testiral v skoraj vseh omenjenih kategorijah, največ pa za fotografiranje športa. Pri slednjem se je izkazal odlično. Ostrenje je zares hitro in natančno. Le to je seveda odvisno tudi od tipa fotoaparata na katerega je objektiv navit, v mojem primeru, je bil to Canon 1Ds mkIII, s katerim je bilo ostrenje v načinu AI Servo dobesedno zalepljeno na objekt. Razlika v primerjavi z drugim kompletom, ki je vseboval naprednejšim uporabnikom namenjeni (ne profesionalni) DSLR in svetlobno šibkejši objektiv (f4-5.6) je bila velika, kljub dobrim svetlobnim pogojem. Namreč število fotografij v »fokusu«, je bila z uporabo Sigme in profesionalnega ohišja skoraj 100%, medtem ko je bilo pri drugem kompletu neostrih fotografij okoli 25%. Seveda, sem jo testiral tudi na Canonu 30D in sicer na sprehodu po živalskem vrtu, kjer sem bil s hitrostjo in natančnostjo ostrenja zelo zadovoljen, seveda pa ni šlo za dinamične prizore kot pri športni fotografiji (še najbližje temu, sem bil pri fotografiranju živahnih tjulnjev). Kar se tiče ostrine, pa pride do zanimivega pojava. Ko  je bil navit na Canon 1Ds mkIII je solidna že pri povsem odprti zaslonki in zelo dobra, na »širokem koncu« pravzaprav za zoom objektiv odlična v rangu f3.2-3.5 v katerem sem ga tudi uporabljal veliko večino časa. Predvidevam, da vsakega ki kupuje »svetel« zoom objektiv, zanima ravno to, ostrina pri odprti oziroma skoraj povsem odprti zaslonki. Pri f8 je namreč oster skoraj vsak objektiv, problem je le v tem, ker tako majhno zaslonko le redko lahko uporabljaš na terenu, bodisi zaradi daljše goriščnice, bodisi zaradi želje po zamrznitvi hitro gibajočega se objekta ali pa enostavno zaradi pomanjkanja svetlobe. Ob uporabi s Canonom 30D pa je pri istih vrednostih zaslonke ostrine precej povprečna. Sicer uporabna, ko ne gre za velike povečave, ampak ob ogledu na 100% povečavi ne navduši. To si lahko ogledate na spodnjih primerkih. Vinjetiranje je zanemarljivo celo na fotoaparatih polnega formata, opazno le pri 200 mm in povsem odprti zaslonki. Enako velja za kromatsko aberacijo, opazna postane šele na 200 mm. Kot sem omenil že na začetku, EX oznaka označuje profesionalno serijo tudi glede zgradbe. Moram priznati, objektiv je res dobro narejen, robusten in lahko prenese marsikateri udarec in je s tem namenjen zahtevnejšim uporabnikom, naprimer reporterjem. V primerjavi s Canon in Nikon objektivi tega ranga, se opazi le, da ni povsem zatesnjen pred prahom in vlago, kar je predvsem razvidno iz dejstva, da ni tesnila na bajonetu. Morda je tudi sama zgradba za odtenek manj ojačana, a vsekakor veliko bolj od objektivov ki nimajo EX oznake (oziroma L pri Canonu itd).

Za konec, bi omenil še zelo konkurenčno ceno, ki bi objektiv zlahka uvrstila v »best buy« kategorijo. Namreč za to ceno ponuja hitro ostrenje in zelo dobro kvaliteto slike. Zanimivo bi bilo vzporedno primerjati kvaliteto slike in hitrost ostrenja s skoraj dvakrat dražjim Canonovim modelom (z Nikonom praktično ni primerljiv, ker je trikrat dražji in poleg tega ne obstaja v verziji brez stabilizacije slike-nov model). Originalni sicer ostri res bliskovito in ostrina je, vsaj pri 135-200 mm, malo boljša (kot sem rekel žal nimam hkrati posnetih primerjalnih fotografij) in zgradba je malo bolj »tankovska« in ekstremnim razmeram primerna. Se bo pa moral seveda vsak odločiti, ali želi največ za svoj denar ali je na prvem mestu brezkompromisna kvaliteta in zanesljivost objektiva, v katerem primeru je cena šele zadnji faktor pri odločitvi o nakupu.