Testi > Sigma 18-50mm F2.8 EX DC MACRO
  • Sigma 18-50mm F2.8 EX DC MACRO Test

    09.12.2009 | Tema: | Avtor: Peter Bernik


Opis |  Specifikacije |  Primerki - Teren |  Primerki - Studio |  Plus & Minus

1. Opis

Ponavadi testiramo nove, pravkar predstavljene objektive, tokrat pa sem se spravil, pravzaprav ne k testiranju objektiva, ker si ga pač lastim že več kot dve leti, temveč k pisanju testa. V vsem tem času tako in tako ni bilo predstavljenega nobenega novega standardnega zoom »crop« objektiva, tako da druge izbire, kot testiranja že množično uporabljenega objektiva, niti nimam. Že pred leti sem testiral Canonovega EF-S 17-55 2.8 IS, tokrat pa sem se odločil za test cenovno precej dostopnejšega, a vseeno svetlega in robustno grajenega Sigmninega standard zoom objektiva.

Bom začel s kratkim opisom najine zgodovine. Kot sem že omenil, ga redno uporabljam že dve leti. Uspešno je prestal vse preizkušnje. Največ sem ga uporabljal za razne reportaže, poroke, potovanja, fotografiranja v gledališču in na kakšnem partyu . Enkrat sem ga uporabljal celo v studiu, za modno fotografijo. Razlog je seveda tičal v tem, da sem moral v kratkem času fotografirati ogromno modelov in kar se da hitro zajeti zelo različne kadre (potret, celo telo, samo zgornji del itd). Sicer mi seveda na kraj pameti ne pade, da bi za ta namen uporabljal zoom objektiv, ki se pač glede kvalitete slike (na splošno) nikakor ne more primerjati s fiksnim. Vedno se je izkazal z zelo dobro ali celo odlično ostrino, v glavnem sem ga uporabljal pri zelo ali čisto odprtih zaslonkah, ravno zaradi svetlobnih pogojev, ki so bili ponavadi slabi. Hitrost in natančnost ostrenja na centralni točki, v kombinaciji s Canon 30D, kateri ne slovi ravno po odličnem AF sistemu (če se ga primerja s profesionalnimi ohišji seveda), pa je bila vedno dobra. Zunanjih AF točk praktično nisem uporabljal, ravno zaradi narave dela z njim; dela v hitro se spreminjajočih situacijah, ko enostavno ni časa za vsakokratno menjavo točk, ko obrneš fotoaparat ali pač hočeš zamenjati subjekt na katerega ostriš (recimo iz ene osebe na drugo). Ampak to že nima več povezave s hitrostjo ostrenja objektiva samega. Na fotoaparatih, na katerih so tudi zunanje točke t.i. cross type (naslednik mojega fotoaparata na primer, torej 40D), bi ostrenje potekalo enako hitro kot na mojem na centralni (oziroma celo hitreje z boljšim AF sistemom). Seveda pa ostrenje ni na nivoju Sigminih objektivov s HSM ostrenjem (in ta objektiv je v tej verziji na voljo le za Nikon fotoaparate), še manj pa s Canonovimi »ring type« USM objektivi ali Nikkorkevimi AF-S. Vendar se je potrebno zavedati tudi cenovne razlike, ki jo ti tišji in hitrejši motorji prinašajo. In seveda tudi nižja cena ker gre za neodvisnega proizvajalca objektivov. Bolj kot razlika v hitrosti ostrenja, je opazna sama glasnost. Samo ostrenje je notranje (IF), torej se dolžina objektiva med ostrenjem ne premika, kot se tudi ne vrti sprednja leča. Zelo uporabna je tudi minimalna razdalja ostrenja, ki znaša le 20 cm. Ne omogoča sicer resnega dela na makro področju, vsekakor pa omogoča dovolj velike povečave za fotografiranje raznih detajlov, na primer poročnih prstanov, detajlov na telesu in fotografiranj rož. Zgradba objektiva je EX, kar je okrajšava za excellence. Morda ni ravno odlična, je pa vsekakor več kot dovolj robustna za normalno uporabo, hkrati pa robustnejša od večine konkurence. Edini tovrstni objektiv, ki je bil morda za odtenek robustnejši in sem ga imel v rokah je Nikkor 17-55 2.8. Ostali, vključno s Canonom 17-55 2.8 IS pa so bolj ranljivi in dovzetni za razne mehanske poškodbe in hkrati ne dajejo tako dobrega občutka trdnosti. Torej za ceno katero plačamo, dobimo zares odlično ohišje. Prave primerjave s kit in nasploh potrošniškimi objektivi pa sploh ni. Ostrina, hitrost in natačnost ostrenja, predvsem pa zgradba, so veliko bližje originalnim profesionalnim objektivom (torej Canon, Nikon...). V kompletu je priložena še sončna zaslonka in torbica, kar recimo ni samoumevno niti pri vseh »originalnih« objektivih, ki so seveda nekajkrat dražji. Mogoče se vam ob ob vsem napisanem zazdelo, kot da preveč zapostavljam originalne objektive. Nikakor. Hočem le poudariti nekatere očitne razlike in dejstvo, da je razmerje med ceno in kvaliteto, vsaj kar se tiče dotičnega Sigminega objektiva, v prid njemu. Kdor pa seveda hoče najboljše in je cena šele na drugem mestu, bo seveda posegel po originalnem objektivu. Večina teh uporabnikov si bo bodisi hitro prislužila nazaj ne samo razliko v ceni objektiva, temveč celotno vrednost objektiva, bodisi pa denar ni nikakršna ovira pri nakupu. In tak uporabnik, bo tudi cenil razliko v kvaliteti slike, ki je sicer v povprečju veliko manjša, kot bi bila v primerjavi med dotično Sigmo in potrošniškimi objektivi, a vseeno opazna, sploh za zahtevnega uporabnika (tokrat res priporočam ogled v prvem odstavku objavljene povezave do testa Canonovega objektiva EF-S 17-55 2.8 IS, kjer je ogromno izrezov in nasploh primerkov). Seveda je tukaj tudi opazna razlika v hitrosti in natančnosti ostrenja in raznih ostalih parametrov slike (kromatska aberacija, vinjetiranje, »lens flare«).

Vsak se mora seveda sam odločiti kaj potrebuje in koliko je pripravljen vložiti v določen kos opreme. Sam sem se odločil za Sigmo 18-50 2.8 Macro, zaradi odličnega razmerja med ceno in kvaliteto. Potrebno se je vprašati, v koliko časa se vam investicija povrne, v kolikor s fotografijo tudi služite. Po odgovoru na to vprašanje je odločitev veliko lažja. Sam nisem profesionalen fotograf, le občasno dobim kakšno naročilo in navadno naročila, pri katerih uporabljamo tovrstne objektive, niso najbolje plačana (predvsem reportaže in delno poroke). Zato je bila zame odločitev enostavna.

  
Stran 1 of 5