Testi > Nikon D3s
  • Nikon D3s Test

    18.12.2009 | Tema: Testi | Avtor: Peter Bernik

Nikon D3s je bleščeč primerek evolucije svojega modela. V nasprotju s svojim predhodnikom, ki je za Nikon bil revolucija. Odličen evolucijski primer zato, ker je Nikonu uspelo dodelati model v smeri, ki si jo je želela večina uporabnikov prejšnjega modela oziroma potencialnih kupcev zdajšnjega. Revolucija za lastno podjetje zato, ker je v obdobju dveh let na glavo obrnila celoten fotoreporterski segment, če ga lahko tako imenujem. Leta 2007 so namreč z modelom, ki je že na papirju vzbudil precej pozornosti med fotoreportersko srenjo, kasneje pa to potrdil še s svojim izdelkom potrdil, da gre po dolgem času za pravo profesionalno orodje, ki ga krasi Nikonov logo. Seveda je bila voda na mlin tudi to, da je edini (pravi) konkurent imel veliko težav s sistemom za ostrenje, kateri potem še dolgo ni priznal napake, s čimer je med svojimi uporabniki in potencialnimi kupci modela Canon 1D mark III zasejal veliko nezaupanja.

Zaradi vsega tega je Nikon v zadnjih dveh letih tudi prevzel levji delež trga profesionalnih fotoaparatov, na športnih dogodkih pa se je razmerje med belimi in črnimi objektivi zelo spremenilo. Nič več niso bili vedno zaznamovani z »morjem beline«. Kaj so torej vse te najpomembnejše novosti, ki D3s povzdignejo na piedestal bleščeče evolucije? Sam bi tukaj v prvi vrsti omenil z neverjetnimi zmogljivostmi pri visokih ISO nastavitvah, podvojenim medpomnilnikom in vgrajenim RAW konverterjem. Pri vrednosti ISO 12800, je slika praktično »čista«. Standardni ISO razpon tako zdaj seže od ISO 200 do 12.800 (pri prejšnjem modelu 200-6400) in omogoča še tri višje nastavitve (H1,H2,H3). Tudi maksimalna vrednost 102.400 je v določenih pogojih, ko pač res moramo v uredništvo prinesti fotografijo, uporabna za internetno ali pa objavo v manjšem formatu v dnevnem časopisju, ki je tako in tako natisnjeno na papirju najslabše kakovosti (torej so napake precej manj vidne). RAW konverter je pa že sam po sebi izredno uporabna novost ravno za vse fotoreporterje, ki morajo posnete fotografije po možnosti oddati v najkrajšem možnem času, le ta pa jim omogoča zdaj fotografije zajemati tudi v RAW načinu, kar prinaša seveda veliko prednosti (DR, korekcije WB in seveda lažje popravke nepravilno eksponiranih fotografij). »Srce« je na novo razvito, vendar so ostali pri 12 mpix. Bravo! Končno so pri enem podjetju začeli »pravilno« razmišljati. Končno se je začelo delovati v pravi smeri, v smeri resničnega izboljšanja kvalitete slike. To je recimo razlog za izjemno sliko pri vrednosti  ISO 12.800. Z navijanjem resolucije, tega ne bi dosegli, dosegli bi le, da bi ciljni uporabniki dobili nekaj, kar sploh ne potrebujejo in ne bili deležni izboljšave, ki jo potrebujejo (velika večina vsaj). Ravno fotoreporterji se največkrat znajdejo v slabih svetlobnih pogojih, ki jim ob fotografiranju športa ponavadi sledi še potreba po kratkih časih zaklopa. In ravno fotoreporterji ne potrebujejo višjih resolucij, več megapikslov. Njihove fotografije so pač objavljene na spletnih straneh, v dnevnem časopisju (majhni formati in najslabša možna kvaliteta papirja) in športnih revijah. Za vse to je 12 mpix vrh glave, za veliko večino njihovih objav pa je že 2 mpix več kot dovolj. Seveda je potrebno včasih imeti rezervo zaradi izrezov in jasno je, da se nekatere fotografije znajdejo tudi v večjih formatih. In da manjši del uporabnikov uporablja fotoaparat za druge namene, naprimer t.i. wildlife fotografijo ali pa tudi za vse vrste fotografije ljudi (portreti, moda in poroke). In ko že omenjam večino uporabnikov, ne morem mimo tega, da se ne bi spomnil tudi na eno, za njih večjo pomanjkljivost, ki jo Nikon še ne nudi; »sRAW« način ali kakorkoli ga bo Nikon imenoval, ko ga bo vključil v enega naslednjih modelov. Canon namreč ponuja to rešitev v vseh novejših modelih, z izjemo vstopnih. Ta bi prišla prav vedno vsem fotoreporterjem, ki vedo, da bodo fotografije objavljene v manjših formatih ali na spletu. S tem se bistveno zmanjša velikost datotek, kar pomeni manj zasedenega prostora na karticah, hitrejšo morebitno sRAW konverzijo in seveda hitrejše pošiljanje fotografij v uredništvo. Če se vrnem, ostalim novostim je potrebno omeniti še sistem za čiščenje tipala, način tihega fotografiranja (tišja vrnitev zrcala v prvotni položaj), nov 1.2x »crop« način in snemaje videa v HD 720p načina pri 24p in ISO 102.400 (na hot shoe priključek pa je možno priključiti zunanji stereo mikrofon). Morda sem izpustil kakšno malenkost, vendar je v grobem zajeto vse. Aparat sem žal imel na testiranju le dva dni, vendar v za testiranje zmogljivosti tega aparata odličnih, pravzaprav naravnih pogojih. Zato sicer ni bilo časa za testiranje čisto vsake funkcije in izboljšave, vsekakor pa so bile preizkušene bistvene. Torej kvaliteta slike, hitrost in natančnost delovanja sistema za ostrenje in nasploh upravljanja tega fotoaparata v akciji.

Akcija pa je potekala v Tivloliju, na prireditvi Ilirija challenge. Da ne bom dolgovezil, fotografiral sem tri različne 50 metrske plavalne discipline. Iz EXIFa pa seveda lahko razberete, kakšni so bili svetlobni pogoji. Pri vrednosti zaslonke f3.5, je bilo potrebno ISO »nažgati« na 5000, da sem dobil zadovoljivo kratke čase zaklopa (okoli 1/1000, odvisno od pozicije in natančnosti delovanja svetlomera). Kot vidite, šum pri tej vrednosti še ni bil problematičen, vsekakor pa lahko zatrdim, da tako čiste slike ne zmore ponuditi noben drug fotoaparat (edini, ki bi se znal približati je Canon 1D mark IV, kateri pa na žalost še ni na voljo za testiranje). Med primerki se znajde tudi posnetek posnet pri  ISO 9000, ki je vsekakor zelo impresiven . Malo mu le pomaga to, da je za približno pol zaslonke podosvetljen, vendar nisem hotel popravljati osvetlitve, ker gre za originalno velikost, namenjeno ocenjevanju kvalitete slike. Treba je seveda upoštevati tudi to, da so bile vse fotografije posnete v RAW načinu. Torej brez »noise reduction-a«. To poudarjam ravno zato, ker sem prejšnji teden objavil dva primerka https://www.slo-foto.net/blog/2154/predstavitev-nikon-novosti posneta v JPG načinu z normalno »noise reduction« nastavitvijo, ki pa sta bila, to lahko brez pretiravanja zapišem, že nerealno »čista«. To je bilo razvidno tudi iz vseh vaših komentarjev na vriskaču in objavi na Facebooku, ki so v večini primerov hvalili ravno izjemo čisto sliko. Ves čas sem fotografiral v polnoformatnem načinu ali pa v 1,2 crop načinu. Slednji se je izkazal za pomembno pridobitev novega modela, saj je ravno prav »podaljšal« doseg tudi nove verzije objektiva 70-200 2.8 VR. Hkrati pa sem seveda prihranil še nekaj malega prostora na karticah. Po eni strani logičen podaljšek tega, bi bil v prejšnjem odstavku omenjeni manjek »sRAW« načina. Za pravo oceno delovanja af sistema, bi potreboval ne samo več časa, ampak bi moral fotografirati tudi kakšen drug šport ali še bolje športe. Take kjer je pot športnika za af sistem lahko predvidljiva (tek, kolesarjenje itd), tako kot tudi take kjer ni (nogomet itd). Pri fotografiranju plavanja, v načinu continuous, ni bilo težav. Če ne štejem seveda dejstva, da se fokus zaklene na »odrivni val«, ali pa pljusk vode vendar je to problem, ki se pri fotografiranju plavanja pojavlja pri uporabi katerega koli fotoaparata. Zato sem prej omenil še druge športe z linearnim gibanjem. Nasploh je ostrenje potekalo hitro in natančno, brez kakršnega koli lovjenja. Preden zaključim del o af zmogljivostih, bi napisal par besed še o stikalu za izbiro af načina. Le to se nahaja na sprednjem delu ohišja in omogoča tri izbire C, S in M. Izbira M načina je nenavadna, če jo primerjamo s konkurenco, vendar povsem logična. Vključena je zaradi združljivosti s starejšimi objektivi. Da preidem na bistvo, mene je ta način izbire, zaradi časovne omejenosti testiranja, ker ni bilo časa da bi se na to lahko navadil, stala zgrešenega »rafala«. Namreč dogodki so sledili en drugemu z veliko hitrostjo in ker sem moral neprestani teči iz ene strani bazena na drug, vmes prekljapljati med af načini, sem pač naredil napako pri izbiri načina. Ker enostavno nisem navajen, da je možna M izbira, na to niti nisem bil pozoren. Torej lahko preklopim le v edini drugi preostali način, torej sploh ni možnosti napake. Tudi sicer bi stikalo lahko bilo trše ali pa nekako drugače bolje zaščiteno pred tem, da lahko pomotoma spremenimo af način (ko vzamemo fotoaparat iz torbe itd). Dodatna nerodnost je to, da se izbira af načina ne izpiše na statusnem ekrančku, tako da moraš fotoaparat obrniti, če nisi prepričan da si že triinpedestič pravilno zamenjal af način. Kar je seveda zelo nepriročno, če je na fotoaparat navit velik in težek teleobjektiv. Lahko pa seveda poizkusiš izostiriti na neko točko in vidiš v katerem načinu deluje af. Seveda pa obstaja rešitev za to, za katero pa sem po Murphy-jevem zakonu seveda izvedel šele po tem, ko sem fotoaprat vrnil. V meniju se nastavi  release priority (namesto focus priority) in nato lahko af način ostane konstantno v continuous načinu, s pomočjo gumba AF ON pa tako lahko deluješ v obeh načinih. Torej v bistvu ne gre za pomanjkljivost, bolj posebno Nikonovo značilnost, katera seveda ni problematična (delovanje samo, stikalo bi seveda lahko bilo biti izboljšano), ko znaš uporabljati aparat na prej omenjen način. Sam bi le prelepil stikalo, tako da bi ostalo v C načinu, tako da slučajno kdaj ne zamudim pomembnega trenutka. V praksi se je odlično izkazal povečan medpomnilnik, kar je še posebej koristno za »rafalno« fotografiranja v FX RAW načinu, ko nimamo vstavljene najhitrejše kartice (sam sem imel na voljo 35 MB/s kartice), ker le te, pač počasneje praznijo medpomnilnik. Zelo koristna je možnost overflow, ki nam omogoča neprekinjeno fotografiranje, ko je prva kartica polna (na voljo sta dve reži za CF kartice). Hitrost zaporednega fotografiranja ostaja enaka enak kot pri modelu D3, torej 9 v FX in kar 11 v DX načinu. Kar se ocene kvalitete slike tiče, pa le poglejte primerke na naslednji strani. Omenjeni le na visoke ISO vrednosti, ampak večino vas bodo tako in tako najbolj zanimale le te.

 

  
Stran 1 of 4