Olympus E-P2 Test

DSLR srce v ohišju velikosti naprednega kompaktnega fotoaparata. Pol manjši objektivi. Nekateri zelo zanimivi in uporabni Art filtri. Vse to zapakirano v kvalitetno, retro oblikovano ohišje. Seveda vse ni tako lepo kot se sliši, skromne dimenzije ohišja so dosežena zato, ker v njem ni zrcala in prizme. Kar je seveda po eni strani dobro, po drugi pa tipalo med menjavo objektivov ostane popolnoma nezaščiteno. Kar pomeni, da se prašni delci hitreje znajdejo na njem. Ostrenje je počasno, v slabih pogojih ne najbolj zanesljivo. Manjka tudi vgrajena bliskavica, kapaciteta baterije je slaba, cena pa je zelo zasoljena.

Po strnjenem uvodu, kjer sem zajel bistvene prednosti in slabosti, seveda sledi malo podrobnejša analiza. Predvidevam, da podrobnejša predstavitev micro 4/3 sistema ni potrebna. Na kratko povedano, gre za sistem, ki uporablja enaka tipala kot 4/3 sistem, vendar v ohišju ni zrcala in prizme, navoj (bajonet) pa je manjši. S tem dobimo občutno manjša ohišja in objektive, kar nam omogoča precej večjo mobilnost. Nabor objektivov je trenutno še zelo skromen, vendar je za naslednje leto napovedanih kar nekaj novosti, ki pa si jih lahko ogledate na sliki pod tem odstavkom. Novosti v primerjavi z modelom EP-1 je zelo malo. Razen črne barve, dveh novih ART filtrov, »AF trackinga« in priklopa za elektronsko iskalo (EVF) in/ali zunanjega mikrofona nič konkretnejšega. Zato se bosta modela tudi prodajala vzporedno. Po ogledu cen v tujini (uradnih cen za Slovenijo še ni) so cene modela EP-2 skoraj dvojne (res pa je v ceno vključeno tudi elektronsko iskalo), odločitev, ali je tega vreden, pa je seveda vaša.

Kot sem že v uvodu omenil, je ohišje narejeno zelo kvalitetno, deluje precej čvrsto. Navdušuje upravljanje z dvema kontrolnima koleščkoma. Tako v Av načinu z enim lahko spreminjamo vrednost zaslonke, z drugim pa kompenzacijo osvetlitve. Torej vsekakor upravljanje na nivoju naprednejših DSLR fotoaparatov. Gumbov na ohišju je seveda manj kot na prej omenjenih zrcalno refleksnih sorodnikih, vendar drugače ne gre, če želimo obdržati kompaktnost ohišja. Sam sem si sicer želel testirati 17 2.8 kit, ravno zaradi še večje kompaktnosti celotnega kompleta. Le ta bi mi omogočal bolj neopazno fotografiranje, spravljanje fotoaparata v vsak večji žep in seveda lažje delovanje v slabih svetlobnih pogojih (večja svetlobna jakost, se pravi krajše čase zaklopa in hitrejše ostrenje). 14-42 kit je v »raztegnjenem« stanju že precejšen magnet za poglede mimoidočih (ko se želiš preizkusiti v »street« fotografiji), medtem ko je spravljanje v žep jakne že pravi podvig. Sicer sem bil z optično kvaliteto objektiva kar zadovoljen, vsaj na manjših razdaljah je tako ostrina, kot količina zajetih detajlov precej dobra. V plus vsekakor lahko štejemo vgrajeno stabilizacijo slike, ki je zaradi časovne omejitve (samo 4 dni testiranja), tako kot nasploh ne čisto vseh aspektov kvalitete slike in delovanja, nisem uspel popolnoma testirati. Navedene štiri zaslonke (daljši časi zaklopa), pa so, kot pri vseh proizvajalcih močno pretirane. Ena do maksimalno dve je realna številka. Presenetila me je tudi kvaliteta slike pri visokih ISO vrednostih, ker Olympus pač nikoli ni ravno blestel na tem področju. Obdelava signala je očitno zelo dobra, zmanjševanje šuma sem nastavil na najnižjo stopnjo. Ker raje vidim več detajlov in malo več šuma na fotografiji. Na kratko bi lahko zmogljivosti opredelil takole: pri ISO 800 je slika čista, pri 1600 uporabna za večino velikosti tiska, pri 3200 uporabna za »web« objave in tisk manjših formatov. Najbolj zahtevni se najbrž ne bodo strinjali s tem. Pri 6400 pa je uporabna zgolj za dokumentarne fotografije, ko jo pač moramo imeti. Kvaliteto boste seveda lahko med primerki ocenili sami. Večino časa sem med fotografiranjem deloval v ART načinu. Uporabljal sem predvsem dva Art filtra, Grainy film in Pin hole. Prvi navdušuje z res pravim filmskim čb videzom in tudi zrno deluje precej avtentično, drugi z dodano »vinjeto« in bolj zasičenimi barvami. Pri Grainy film filtru so kontrasti in tonska gradacija tako dobri, da le z veliko dela dobimo take rezultate v programih za grafično obdelavo. Tukaj pa to dobimo direktno iz fotoaparata. Pri tem filtru sicer ne opazimo zatikanja slike med premikanjem fotoaparata, pri marsikaterih pa je to zelo očitno. In zelo moteče. Poleg tega je po zajemu slike z uporabo enega izmed teh filtrov fotoaparat neuporaben približno pet sekund. Na zaslonu se prikaže grafični prikaz poteka zapisa in dokler ne izgine, ne moreš delovati s fotoaparatom. Izbira razmerja stranic je tudi zelo pestra. Poleg privzete 4:3, so na voljo še 3:2, 16:9 in 6:6. Zelo sem pogrešal vgrajeno bliskavico, zaradi česar je nemogoče fotografirati ljudi proti svetlobi ali pod opoldanskim soncem. Poleg počasnega in v slabih svetlobnih pogojih nezanesljivega ostrenja,  je največja pomanjkljivost fotoaparata vsekakor precej slaba vzdržljivost baterije, sploh če veliko uporabljate Art filtre. Zdrži namreč le okoli 150 posnetkov. Ločljivost 3" zaslona pa znaša, za danajšnje čase, skromnih 230.000 točk.

Sam bi raje kupil model EP-1, ker EP-2 ne prinaša ničesar kar bi potreboval. Barva ohišja je stvar okusa, najljubša Art filtra podpirata oba, »af trackinga« ne bi uporabljal nikoli, elektronsko iskalo vsekakor preredko, da bi upravičil razliko v ceni, potrebe po zunanjem mikrofonu pa nimam. Komur se z nakupom ne mudi, se mu splača še malo počakati, da morda še konkurenca malo »pobrca«. Če se to zgodi, zna biti ponudba kaj hitro pestrejša, APS-C format tipala, pa bi lahko ponudil še kanček višjo kvaliteto slike in boljšo kontrolo globinske ostrine. Ali pa vsaj malo počakajte, da eno od podjetij, ki trenutno ponuja micro 4/3 fotoaparate, na trg pošlje cenovno dostopnejši (vstopni) model. To se zna zgoditi kaj kmalu, že na račun manj kakovostnega ohišja in kakšne funkcije manj, pa bi cena lahko hitro padla za četrtino ali več.