Olympus E-PL1 Test

Lahko bi ga imenovali kar PEN za množice. Kar je najpomembnejše, drobovje ostaja enako, nižjo ceno omogoča predvsem plastično ohišje in odsotnost kontrolnih koleščkov za spreminjanje glavnih nastavitev. Kakšne so torej še razlike med naprednejšim modelom E-P1/E-P2 in E-PL1?

Ne prav velike. Najkrajši čas zaklopa so podaljšali na 1/2000 (iz 1/4000) in skrčili razpon ISO vrednosti iz 100-6400 na 100-3200. Krajši čas zaklopa bodo uporabniki pogrešali predvsem pri uporabi (povsem) odprte zaslonke v sončnem vremenu, kar pa pri uporabi kit objektiva 14-42 3.5-5.6, celo pri najbolj širokem kotu, ne bo tako huda omejitev. Konec koncev gre samo za vrednost ene zaslonke. Sam sem sicer fotoaparat uporabljal z objektivom 17 2.8, kjer zna biti to večkrat omejujoče. Namreč pri vrednosti zaslonke f2.8 in hitrosti zaklopa 1/2000 je svetlobe sredi dneva kaj hitro lahko preveč. ISO vrednost 6400 pa večina uporabnikov ne bo pogrešala, saj je le ta pri modelu E-P1/E-P2 uporabna zgolj v dokumentarne namene.

Ohišje seveda v primerjavi z dražjima modeloma ne deluje tako čvrsto, vendar je kvaliteta plastike dobra, ne deluje krhko in ceneno. Enako velja za gumbe in kolešček za izbiro načina delovanja fotoaparata. »Kanibalizacija« se nadaljuje z odstranitvijo obeh kontrolnih koleščkov. Večino uporabnikov zanima, kako to vpliva na upravljanje fotoaparata, ali je precej bolj zamudno spreminjati nastavitve z uporabo gumbov. Presenetljivo, ne prav dosti. Sprva je sicer potreben pritisk na gumb za spremembo kompenzacije osvetlitve, s tipkama levo/desno spreminjamo le to, s tipkama gor/dol pa vrednost zaslonke. Torej gre dejansko za en pritisk več. Seveda to pomeni, da upravljanje ni več na nivoju naprednejšega DSLR fotoaparata, vendar ta fotoaparat ni pozicioniran v naprednejši razred. To nam povesta tako precej nižja cena, model E-P1 je namreč približno za dobro četrtino dražji, kot tudi uporabniku prijazen vmesnik in naravnost genialen način spreminjanja parametrov slike v načinu iAUTO. Sprememba saturacije, nivoja beline, osvetlitve, zamegljenosti ozadja, zamrznitev slike itd, je zdaj za marsikaterega tehnično slabše podučenega fotografa izredno enostavno. Poteka z nastavitvijo drsnika, na primer pri nivoju beline premikate drsnik med vrednostima toplo/hladno. Interaktivna demonstracija je na voljo na tej povezavi http://www.olympusamerica.com/cpg_section/product.asp?product=1501 (potreben je le še klik na gumb interact with the live guide now). Ta način spreminjanja parametrov slike je tako jasen vsem, tako popolnim začetnikom, kot vsem (nedeljskim) fotografom, ki jih tehnika ne zanima preveč, niti je nimajo volje osvojiti. Želijo si pa seveda zajeti boljše fotografije in tak vmesnik jim to na najlažji možen način omogoča. Stabilizacija slike je vključena tudi v ta model. Možna razmerja slike so tudi tokrat: 4:3, 3:2, 16:9 in 6:6. Ločljivost 3" zaslona (230.00 točk) in kapaciteta baterije ostajata skromna (z uporabo ART filtrov le okoli 150 posnetkov).

Za konec opisa razlik bi dodal še dve stvari, pri katerih je model E-PL1 v prednosti pred dražjim bratom; z malo manjšimi merami in tudi težo in predvsem z vgrajeno bliskavico, katero večina uporabnikov modela E-P1 pogreša. Moč je seveda omejena, a to še ne pomeni da svoje naloge ne opravlja dobro. Nepogrešljiva je za doosvetljevanje portretov v opoldanskem soncu (ko so oči portretirancev v senci) ali pa v slabih svetlobnih pogojih in za fotografiranje v zaprtih prostorih. Brez vgrajene bliskavice marsikdaj še rojstno dnevne zabave ne moremo fotografirati. Vsekakor pomembna in nepogrešljiva pridobitev. Za konec opisa razlik, bi dodal še primerjavo iz avtomobilskega sveta. Če odmislimo način upravljanja, ki je pri E-PL1 malo manj napreden in za dodaten pritisk gumba bolj zamuden, bi lahko rekel, da je le-ta za Olympus, kar je Seat za koncern Volkswagen. E-P1 pa bi bil v tej primerjavi Audi. Torej boljši materiali in več ugleda. Drobovje, torej to kar določa kvaliteto slike, hitrost in natančnost ostrenja, pa je pri obeh enako. In to naj bi bilo za večino uporabnikov bistvenega pomena. Ostale stvari ostajajo več ali manj enake. Kvaliteta slike je zaradi enakega tipala in procesorja identična, tako kot je enak AF sistem, ki je še vedno precej počasen, morda to tokrat ni tako moteče, ker gre za vstopni model. ART filtri prav tako ostajajo, meni najljubša Pin Hole in Grainy film sta tako vključena tudi v vstopni model, dodan pa je tudi nov, Gentle Sepia. Za podrobnejši opis kvalitete slike in samega micro 4/3 sistema, pa si lahko preberete naš test Olympusa E-P2 https://www.slo-foto.net/reviews-156.html