Testi > Sigma 70-200 F2.8 EX DG OS HSM
  • Sigma 70-200 F2.8 EX DG OS HSM Test

    29.10.2010 | Tema: | Avtor: Peter Bernik

    4

Opis |  Specifikacije |  Primerki - Teren |  Primerki - Studio |  Plus & Minus

1. Opis

Sigma je pred kratkim predstavila nov objektiv z zelo priljubljenim razponom goriščnice 70-200 in svetlobno močjo f2.8. Prenovili so konstrukcijo in dodali stabilizacijo slike. Testiral sem ga tako na statičnih motivih (arhitektura, portreti) kot pri gibajočih (Ljubljanski maraton).

Gre torej za novo različico objektiva 70-200 2.8 z EX zgradbo, že znanim HSM ostrenjem, ki mu je zdaj dodana še stabilizacija slike, označena s kratico OS. Dodali so še tri FLD elemente in dva SLD elementa za korekcijo barvnih aberacij. Zagotovo vas zanima kako vse skupaj deluje v praksi. Ne le to kaj prinašajo novosti, ampak tudi ostrina pri različnih vrednostih zaslonke, različnih goriščnicah in seveda, kakšna je razlika med ostrino v centru in na robovih. Kar se tiče zgradbe gre za klasično, robustno EX zgradbo. Ni čisto primerljiva z originali (Nikon, Canon), vendar pa oklepniške robustnosti povprečen uporabnik niti ne potrebuje. Objektiv tudi ni zatesnjen proti vlagi in prahu. Najbolj me je zmotila zamenjava pozicije obroča za ostrenje in spreminjanje goriščnice. Med seboj sta zamenjala mesti (glede na prejšnji model in originalne objektive), tako da sem se prvi dan konstantno motil in obračal obroč za ostrenje, namesto tistega za menjavo goriščnice. Obroč za menjavo goriščnice je tudi precej mehak  in se zelo lahko obrača. V primerjavi s potrošniškimi zoom objektivi pa je seveda veliko bolje »zadušen« in tako ne daje občutka cenenosti ob uporabi. Ostrenje poteka tiho in hitro. V primerjavi z originalnimi objektivi sicer ne tako bliskovito hitro, opazil pa sem  predvsem  manjšo natančnost pri ostrenju gibajočih predmetov, torej med sledenjem. Fotografiral sem Ljubljanski maraton, kar je tehnično precej nezahtevno, saj je pot subjekta znana, predvidljiva in tudi gibanje dokaj počasno. Kljub temu je bila popolnoma ostra (pri 100% povečavi) le približno polovica fotografij. V tem pogledu je bila prejšnja verzija objektiva veliko boljša, poleg tega sem jo testiral v težavnejših pogojih. Fotografiral sem namreč plavanje, ki je za AF sistem precej zahtevnejše, saj so pred plavalcem razpršene kapljice, ustvarjajo se valovi, pri čemer se fokus kaj lahko zaklene na katero od teh ovir. Kljub temu je bilo takrat ostrih okoli 75%  fotografij(oboje testirano na Canonu 1 Ds mkIII, isto ohišje), nekaj manj pri testiranju Nikona D3s na katerem je bil nameščen objektiv Nikkor 70-200 2.8 VR II (vendar so bili svetlobni pogoji precej slabši). Del krivde za počasnejše ostrenje pri sledenju gibajočih predmetov gre pripisati tudi dejstvu, da Sigma nima vgrajenega omejevalca ostrenja. Stabilizacija slike deluje dobro. Težko bi sicer ocenil ali pridobimo 4 stopnje kot pri originalih objektivih, saj je to precej odvisno od posameznikove tehnike fotografiranja. Poleg tega bi za tako oceno moral opraviti vzporedno primerjavo s konkurenčnim objektivom. Kromatska aberacija je odlično kontrolirana. K njenem zmanjšanju vsi novi elementi očitno dobro pripomorejo. Vinjetiranje je opazno in (občasno) moteče le pri popolnoma odprti zaslonki. Kar se tiče ostrine, ki je za marsikoga bistven podatek oziroma lastnost, mislim da je Sigma s tem objektivom naredila ne samo velik, ampak ogromen korak naprej. Ostrina je do 135mm odlična, slika pa je ostra tudi pri vrednosti zaslonke f2.8. Objektivov sicer nisem primerjal vzporedno, vendar bi vseeno rekel, da je čisto na nivoju Nikkorja 70-200 2.8 VR II. V drugi polovici goriščnega razpona, torej od 135-200 mm, stvari niso več tako izjemne, vendar vsekakor boljše kot pri predhodniku. Šele pri 200 mm postane ostrina bolj povprečna, vendar za objavo na internetu in za tisk manjših velikosti vsekakor uporabna. Pri vrednosti zaslonke f4 pa se stvari spet postavijo na svoje mesto. Slika postane ostra, morda je samo v kotih potrebna še malo bolj zaprta zaslonka.

Končna ocena je torej, da je Sigma naredila objektiv, ki riše zelo ostro v prvi polovici razpona goriščnice (na nivoju originalnih objektivov) in bolj ostro kot pri predhodniku v drugi. V tem segmentu je napredek več kot očiten. Zgradba ostaja enaka, torej dovolj dobra za vse, ki ne delujejo ravno v ekstremnih pogojih. Moti le zamenjava obročev za ostrenje in spreminjanje goriščnice, ter mehkost slednjega. Ostrenje je pri statičnih motivih hitro in natančno, pri gibajočih se natančnost precej zmanjša. Kromatsko aberacijo so odlično ukrotili, vinjetiranje je opazno samo pri odprti zaslonki na aparatih polnega formata. Cena nove verzije se je skoraj podvojila, vendar na račun vseh omenjenih izboljšav. Še vedno pa se lahko originalni objektivi ponašajo s skoraj dvojno ceno (Canon 70-200 2.8 IS II), torej je ta trend normalen, oziroma vsaj v skladu s konkurenco, ki je tudi bistveno podražila  2. verzijo svojih objektivov . Razmerje med ceno in kvaliteto je torej ugodno.

4
  
Stran 1 of 5
schurda
schurda  28 February 2011
Ocena: Sam sem ime priliko testirati objektiv na Nikon D90. Fokusira hitro, slika je ostra, kromatična aberacija skoraj zanemarljiva. Edino, kar me je močno zmotilo, je back fokus. Na približno 20m sem imel stalno fokus 2m zadaj, kar sem opazil šele kasneje.